Pa ne že spet ta doping

Kolesarski svet je pretresla še ena dopinška afera. Očitno je tudi Juan Jose Cobo, zmagovalec kolesarske dirke po Španiji leta 2011, kršil protidopinške predpise.

Kot strela z jasnega je kolesarski svet pretresla vest, da je Juan Jose Cobo, presenetljivi zmagovalec kolesarske dirke po Španiji leta 2011, kršil protidopinške predpise. Po (pre)dolgih osmih letih so pri Mednarodni kolesarski zvezi vendarle ugotovili, da so odstopanja v biološkem potnem listu sila nenavadna. Na morebitno zlorabo nedovoljenih poživil je kazalo več indicev, a najprej je potrebno vsaj na kratko pojasniti, kaj to je biološki potni list in kaj so v zvezi z omenjenim dogodkom v izjavi za javnost zapisali pri Mednarodni kolesarski zvezi.

Biološki potni list sestavlja serija dolgotrajnih testov po katerih je mogoče znanstveno ugotoviti nihanja fizioloških parametrov. Povedano drugače, biološki potni list predstavlja športnikov profil, ki ga protidopinške agencije določijo s pomočjo zbranih podatkov pri testiranju, v določenem časovnem obdobju. Vsakemu športniku se določi spodnje in zgornje meje za posamezne parametre, ki jih proučijo na podlagi analize krvi in urina. Vse kar odstopa od teh meja, ‘normalnih vrednosti’, je pokazatelj, da se dogaja nekaj nenavadnega. Bodisi zaradi naravnih vzrokov, kot je npr. bolezen, ali pa zaradi zlorabe dopinga. Mednarodna kolesarska zveza biološke potne liste uporablja že od januarja 2008, lista prekrškarjev pa se vsako leto nekoliko podaljša, a o tem nekoliko kasneje.

Protidopinški tribunal, ki deluje znotraj sistema Mednarodne kolesarske zveze, je Juana Joseja Coba spoznal za krivega kršenja predpisov. Zaradi pojava abnormalnosti v njegovem biološkem potnem listu med leti 2009 in 2011, mu je bila izrečena tudi triletna prepoved nastopanja. Ta seveda ne bo bistveno vplivala na kolesarja, ki se je upokojil že leta 2014. Dodatnih komentarjev pri zvezi niso želeli podati, kar je sprožilo vrsto ugibanj. Bodo njegovi rezultati iz tega obdobja črtani? Zakaj so pri zvezi do tega zaključka prišli šele sedaj?

Bodo zmagovalčevi rezultati iz tega obdobja črtani? Zakaj so pri zvezi do tega zaključka prišli šele sedaj?

Postopek zoper Coba zaradi domnevnih kršitev protidopinških predpisov je stekel že leta 2014, nemudoma po njegovi kolesarski upokojitvi. V postopku je Kolesarska zveza želela s kolesarjem večkrat skleniti dogovor o dolžini prepovedi nastopanja in denarni kazni, a žal neuspešno. Še posebej zanimivo je, da je zveza za zaključek primera potrebovala kar pet let. In še nekaj bode v oči, zakaj zveza ni izvedla dodatnih testirannj na odvzetih vzorcih iz tistega obdobja, s pomočjo novih metod za odkrivanje nedovoljenih poživil? Povsem odprto ostaja tudi vprašanje: ali bodo pri Mednarodni kolesarski zvezi črtali vse njegove rezultate med leti 2009 in 2011, ko je prišlo do nepojasnjenih odstopanj v biološkem potnem listu športnika?

Če se Mednarodna kolesarska zveza odloči za izbris kolesarjevih rezultatov, bi zmagovalec Vuelte 2011 postal Chris Froome, najboljši kolesar zadnjega desetletja. Globalno slavo je Froome požel s spektakularnimi predstavami na Touru, dirki po Franciji, ki jo je osvojil že štirikrat. Letos na najprestižnejški kolesarski dirki, ki se prične 6. julija, ne bo nastopil, zaradi brutalnega padca na treningu pred nekaj dnevi. Tudi Froome se je že znašel pod plazom kritik, zaradi domnevnega jemanja nedovoljenih poživil. Leta 2017, ko je slavil skupno zmago na Vuelti, so po 18. etapi v odvzetem vzorcu odkrili preseženo vrednost salbutamola, ki se uporablja za blaženje simptomov astme in je na seznamu nedovoljenih substanc v športu.

Juan Jose Cobo je leta 2011 nastopil na številnih kolesarskih dirkah, razen na Vuelti, kjer je zmagal, in na generalki pred njo, to je petdnevni dirki po Burgusu, kjer je zasedel tretje mesto, drugih vidnejših rezultatov ni zabeležil. Junija tistega leta je nastopil tudi na dirki po Sloveniji, kjer je zasedel skupno 58. mesto, zaostal je tudi za moštvenima kolegoma, Sastrejem in Blancom, ki ju je na Vuelti brez težav premagal. V dveh mesecih je Cobo očitno ogromno napredoval, še mnogo bolj pa je napredoval v primerjavi z letom poprej. Nemara je to bil očiten indic, da se s Cobom dogaja nekaj nenavadnega.

V dveh mesecih je Cobo očitno ogromno napredoval, še mnogo bolj pa je napredoval v primerjavi z letom poprej. Nemara je to bil očiten indic, da se z njim dogaja nekaj nenavadnega.

Zanimivo je tudi, da je Cobo slavil z ekipo, ki je tedaj spadala v rank profesionalnih kontinentalnih ekip, kar povedano drugače pomeni, da je to ‘drugoligaška’ ekipa v primerjavi z ekipami svetovne serije. Seveda denar in s tem osebje, torej trenerji, mehaniki, maserji, nenazadnje tudi kolesarska oprema ne morejo zmagati namesto kolesarja, a vrhunska oprema in sijajno usposobljeno osebje bistveno vplivajo na počutje in končne rezultate. V zadnjih 10 letih je na velikih treh dirkah (Giro, Tour in Vuelta) le dvakrat zmagal kolesar ekipe, ki ni del svetovne serije, poleg Coba še Valverde na dirki po Španiji leta 2009. Če k temu prištejemo le še eno uvrstitev na zmagovalni oder, postane jasno, da so finančne zmožnosti ekipe sila pomembne za končni uspeh. Zato ne preseneča, da je Ineos, do aprila poznan, kot Sky, v zadnjih letih dominiral v kolesarstvu. Ineos ima namreč daleč najvišji proračun med kolesarskimi ekipami.

Po objavi odločitve Mednarodne kolesarske zveze se je razplamtela tudi debata med (bivšimi) kolesarji na Twitterju, kjer je najdlje šel George Bennett, trenutno moštveni kolega Primoža Rogliča pri Jumbo Vismi. “Leta 2012 sem med poletom na dirko po Pekingu sedel zraven debelega mehanika Movistarja. Šele na polovici poti sem ugotovil, da ne gre za mehanika, pač pa “zmagovalca” lanske Vuelte. Vsi smo vedeli, da se dopingira, žalostno, da je bilo potrebno toliko časa.”

Protidopinške kontrole so v zadnjih letih zelo napredovale, goljufanje je močno oteženo, a izigravanje sistema je še vedno mogoče. To lepo in nazorno prikazuje z oskarjem nagrajeni dokumentarec Icarus, ki se iz osebnega eksperimenta režiserja Bryana Fogla razvije v pravi triler, kjer s pomočjo žvižgača Grigorija Rodčenka izvemo kako so Rusi izvajali državno koordiniran sistemski doping. Rodčenko tudi razloži kako se lahko izognemo pozitivnemu rezultatu na protidopinških testih, kljub jemanju nedovoljenih poživil. Ali to torej pomeni, da so vsi kolesarji dopingirani, če obstaja ‘recept’ kako zaobiti teste? Nak, vsi kakopak ne, a zaradi mnogih primerov pozitivnih testov v preteklih letih je ta mit še vedno zakoreninjen v družbeni podzavesti. Tovrstno panično prepričanje, da so itak vsi kolesarji dopingirani pa še dodatno podpihujejo afere, kot je npr. operacija Aderlass.

Nekaj goljufov nato očrni vso kolesarsko karavano. Poseganje po nedovoljenih sredstvih, kot so npr. eritropoetin, kortizon ali rastni hormon, je bilo zelo razširjeno predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Seznam prekrškarjev je dolg. Nekatere kolesarje, ki so bili pozitivni na dopinških testih pa spremljajo naravnost nenavadne, bizarne in absurdne zgodbe. Sean Kelly je eden takih. Leta 1984 je padel na dopinškem testu po dirki Pariz-Bruselj. Nič nenavadnega, če Kelly ne bi oddal vzorec urina svojega mehanika. Zaradi napornega delovnika in želje po bolj učinkovitem delu si je tudi mehanik pomagal s prepovedanimi substancami.

Protidopinške kontrole so v zadnjih letih zelo napredovale, goljufanje je močno oteženo, a izigravanje sistema je še vedno mogoče.

Sedaj to ni več možno, saj je kontrola pri oddaji vzorca poostrena. Kljub temu pa pereč problem za kolesarstvo predstavlja nekonsistenca s strani licemerske Mednarodne kolesarske zveze pri izrekanju kazni. Lance Armstrong, morda najslavnejši kolesar, ki so mu dokazali jemanje nedovoljenih poživil, je zaradi dopinga ostal brez rekordnih sedmih naslovov na Touru. Armstrong je poleg doživljenske prepovedi nastopanja, bil ‘nagrajen’ z izbrisom vseh rezultatov po letu 1998, tudi tistih po njegovi vrnitvi v kolesarsko karavano leta 2009 po štiriletnem premoru, kljub temu, da v tem obdobju ni bil pozitiven na dopinških testih. Tudi Alberto Contador je zaradi dopinga ostal brez naslova, tako na Touru, kot tudi na Giru, poleg tega pa je prejel tudi začasno prepoved nastopanja.

Večinoma Mednarodna kolesarska zveza kršiteljem dopinških pravil izreče dveletno prepoved nastopanja, ponovne grešnike pa lahko doživljensko izključi ali pa jim podeli še daljšo prepoved nastopanja, to je prejel npr. Vladimir Koev, ki se mu je lani iztekla osemletna prepoved. Bjarne Riis pa predstavlja drugi ekstrem. Kljub priznanju krivde, da je leta 1996 ob zmagi na Touru za dosego boljših rezultatov uporabljal eritorpoetin, ni bil nikoli kaznovan. V kolesarskem almanahu za leto 1996 je tako med zmagovalci še vedno zapisano njegovo ime.

Kako se bodo tokrat, v primeru Cobo, odločili pri Mednarodni kolesarski zvezi še ni jasno. Morda se bodo odločili tako, kot v primeru njegovega tedanjega moštvenega kolega pri ekipi Geox-TMC Denisa Menčova. Menčov je bil zaradi nepojasnjenih odstopanj, anomalij v biološkem potnem listu med leti 2009 in 2012 diskvalificiran z dirke po Franciji, tako je ostal tudi brez tretjega mesta iz leta 2010. Povsem skregano z logiko pa je, da je skupno zmago z Gira iz leta 2009 obdržal, na Touru, torej tri tedne pozneje, pa so njegov sicer skromen dosežek, izbrisali.

Lance Armstrong, morda najslavnejši kolesar, ki so mu dokazali jemanje nedovoljenih poživil, je zaradi dopinga ostal brez rekordnih sedmih naslovov na Touru.

Ne glede na končno odločitev Mednarodne kolesarske zveze v primeru Juana Joseja Coba, nas ne sme nič več presenetiti. Povsem možno je, da bo Froome postal zmagovalec, kar bi pomenilo, da je zmagal še preden je zares zmagal in postal vodilni obraz kolesarstva. Skupno število zmag na največjih dirkah bi tako povečal na pravljičnih sedem. A ta pravljica se lahko hitro spremeni v tragedijo, o čemer zgovorno pričata Contador in Armstrong.

Nič nas ne bi smelo presenetiti, a ko se vendarle dogodi, nas to vedno znova preseneti, pretrese, zmrazi in šokira. Za bolj učinkovit nadzor in pravičnejši šport, bi protidopinške agencije potrebovale več denarja, tako za izvajanje testov, kot tudi za raziskave in razvoj na področju zaznavanja nedovoljenih substanc. Nepridipravi nenehno razvijajo nove snovi, ki vplivajo na sposobnosti športnikov, protidopinški sistem pa jih ne uspe zaznati. Kandidatov, ki so pripravljeni žrtvovati svoje zdravje in spodkopati načela poštenega športa, v želji po bližnjicah do uspeha, je žal še vedno preveč. Nagrada je prevelika glede na tveganja. Takšen je pač doping.