Namesto masla prepečenec

Restavracija Putr
Mengeška cesta 67, Trzin
Tel.: 031 422 551
Putr lahko mažete od ponedeljka do četrtka od 7. do 22., ob petkih od 7. do 23., ob sobotah pa od 8. do 23. ure.

Ambient:
kar impozanten interier, bogato dekoriran s freskami, tapetami, masivnim lesom in armirno mrežo za industrijski štih; trap na zvočnikih ni bil moteč.

Napitki:
dostojna zbirka steklenic, predvsem s primorskega konca; škoda, da so nam Erzetičevo črno rebulo 2016 prinesli direkt iz hladilnika.

Dostopnost:
parkirišč je dovolj, tudi za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
bržolni stejk z grahovim pirejem

Ne tako fino:
tun z njoki iz sladkega krompirja račje prsi

Prigrizki – pašteta, gamberi, tatarski – so stali 6,5, riževi rezanci 9,5, račje prsi 15, tunov stejk 18, bržolni stejk 22,5, torti pa 4,5 evra.

»O, to je pa že druga zaporedna inšpekcijska odprava na industrijsko-obrtne robove kakšnega mesta,« se je med vožnjo mimo trzinskega gospodarskega huba prejšnjetedenske graške odprave spomnil zapisnikar; a končna destinacija se je, ugnezdena v starejši del Trzina, vendarle bolj kot poslovna zdela prikupno primestno celodnevno pribežališče – od jutranjega kofeta prek dnevnih malic in kosil do večernega glažka ali celo ambicioznejše večerje. Prav tja smo v Putru ciljali tudi mi, poleg razmeroma generičnih in pričakovanih prigrizniških uvodnih jedi se je namreč večina v oddelek glavnih jedi uvrščenih krožnikov zdela nadpovprečno interesantnih in obetavnih.

A pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trzinu: račja pašteta je bila postrežena v obliki žličnikov, dekoriranih z brusnično marmelado in drobnimi vloženimi čebulicami; fletno, a prazno, prepusto in premalo mazavo. Tatarski biftek naj bi bil postrežen z domačim zeliščnim maslom – fino, a ne, ker se plac imenuje Putr –, a je potem ob strani generičnega, prekislega in kar kakšno uro prej zamešanega polpeta mlete govedine ležal kupček čisto navadnega že malo zmehčanega masla. Bolj všečna sta bila oba topla prigrizka, na hitro opečenim repkom kozic s česnom je sicer manjkalo obljubljene ostrine čilija, a riževi rezanci s piščancem, razno zelenjadjo in zdrobljenimi arašidi so bili najboljša jed prve na sredo mize postavljene runde, ki jo je malo kasneje presegel in zasenčil samo še res dober, pravilno pečen bržolni stejk, premazan z nežnim pestom in postrežen z grahovim pirejem ter kosi opečenega pora. Če bi v Putru zmogli postreči več tako preprostih, a dobro pripravljenih jedi, bi si konzumna maskota med zobe zlahka vtaknila zobotrebec in vse skupaj mirno prebavila. Ampak kmalu je postalo jasno, da tu marsikatero dobro zamišljeno stvar skvarijo s površno kuharijo: račje prsi so prepekli do tako popolne suhobe, da jim niti mangova omaka in čisto simpatičen črni riž z brusnicami in pinjolami nista pomagala k dostojni zadnji poti. So jih pa še vedno odnesle bolje kot debelo odrezan tunov stejk, ki so ga – poleg tega da jim ga je uspelo skoz in skoz presušiti – še obložili z debelo plastjo gorčice (?!), postregli pa s trdimi, gumastimi njoki iz sladkega krompirja. Ubogi tun!

Očitno se v Putru držijo tega, da je za vsak primer dobro iti malo čez – poleg prepečene race in tuna so namreč tudi v obeh torticah – enostavni in okusni limonino-makovi in mnogoplastni orehovo-jogurtovo-marakujini – vse kremaste in moussaste elemente varnostno opremili s toliko želatine, da bi se jih bilo skorajda treba lotiti z nožem. V Putru je nekdo, ki so mu zadeve jasne, sestavil čisto zanimiv in všečen jedilni list, ki pa ga je potem nekdo, ki jedi pripravlja, vzel malo preveč na počez. Škoda, še posebej, ker kljub temu, da je napak veliko, so te takšne, da se dajo zlahka odpraviti z malo več doslednosti in zbranosti.