Kako graditi v alpskem svetu

Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme.

Krajinska raznolikost slovenske dežele je na teh dvajset tisoč kvadratnih kilometrov skupaj z vremensko dinamiko že od nekdaj vplivala na življenjske razmere prebivalstva in način gradnje domov. Na severovzhodu Slovenije, kjer prevladuje subpanonsko podnebje, je bila tradicionalna panonska hiša zgrajena iz brun, ilovice in slame, kasneje tudi iz opeke, streha je bila slamnata, tudi prostorska umestitev je bila posebna, ko so se domačije raztezale na vogal. V visokogorju in sredogorju, kjer prevladuje alpsko podnebje in kjer raste iglasti gozd, najdemo različne tipe alpskih hiš. Za Gorenjsko so bile značilne velike hiše, zidane in lesene z dvokapno streho, gankom in majhnimi okni. Gorenjski je podobna koroška hiša, zidana, vendar z manj lesa in brez ganka, z veliko dvokapno streho in čopi, krita pa s skodlami. Bovška alpska hiša je višja, manj masivna kot gorenjska in z manj lesa. Ima alpsko zasnovo, oblikovne elemente pa primorske, kajti naša primorska hiša ima že sredozemske značilnosti. Povečini je grajena iz kamna. Mednje sodi tudi kraška hiša s položno streho, krito s korci, in z visokim kamnitim zidom ograjenim dvoriščem. Istrska različica je podobna kraški, le da je hiša višja in ožja, dvorišče pa je odprto in brez ograje. Severnoprimorska hiša je po osnovnem tipu bližje gorenjski hiši, je masivna in široka, vendar ometana in obeljena ter pogosto s štirikapno streho. V osrednji Sloveniji tipologija hiš kaže na preplet skoraj vseh navedenih tipov. Dolenjska in Kozjansko imata izrazitejšo kombinacijo panonske in alpske hiše, na Notranjskem pa je opaziti preplet alpske in primorske, z eno posebnostjo – napuščem nad vhodom. Etnologi z veseljem ugotavljajo, da se še najde nekaj avtentičnih starih hiš, ki so se ohranile iz prejšnjih stoletij in pričajo o različnih tipologijah in pestrosti slovenskega regionalnega stavbarstva.

In kako je danes? Ali se v novogradnjah še čuti stavbarsko izročilo posameznih pokrajin, ki je bilo nekoč prilagojeno vremenskim razmeram, geološkim in hidrološkim zahtevam, konfiguraciji tal in geografskim posebnostim? In ali je to sploh še pomembno? Najdemo lahko le nekaj primerkov novogradenj, ki so upoštevale značilnosti tradicionalne gradnje in so hkrati primer sodobnega načina življenja. Sicer pa prevladujejo neki čudni hibridi suburbane/ primestne hiše, ki se je, prenesena iz mesta na podeželje, tod želela preleviti v podeželsko vilo. Gre za mešanico tipske hiše iz časa socializma, ko so prevladovale enostavne hiše kockastega volumna z dvokapno streho, in današnjih gradičev s stolpiči, ki jih naročniki opazijo v komercialnih prospektih in revijah. Hkrati pa arhitekti, ki naročnikom projektirajo tovrstne hiše, ne upoštevajo že grajenega in naravnega okolja. Genius loci jih ne zanima. Kljub temu najdemo nekaj izjem, ki kažejo, da so vsaj nekateri razumeli izročilo t. i. ljubljanske arhitekturne šole 50. in 60. let dvajsetega stoletja, ko so arhitekti pod mentorstvom Edvarda Ravnikarja razvili arhitekturo tako imenovanega kritičnega regionalizma. Takrat je bil marsikateri javni objekt – šole, planinske koče, hoteli … pa tudi zasebne hiše in počitniške hiše – načrtovan v skladu z izročilom in okoljem, v katerem je bil zgrajen. Hkrati pa je bil izviren v svoji ideji, včasih tudi drzen in izvedbeno odličen. Od takrat se je marsikaj spremenilo na slabše. Danes bi lahko govorili o »divjih gradnjah«, ki nastajajo stihijsko, brez ustreznih in pametnih državnih in občinskih smernic ter znotraj prostorskih načrtov, ki se zlahka prirejajo za petične posameznike ali tako imenovane pomembne tuje investitorje (na primer Magna na Dravskem polju). Takšen odnos je že degradiral marsikatero našo pokrajino in naselje.

Med ranljivejšimi pokrajinami je zagotovo alpski svet. Navsezadnje je prav zaradi tega Slovenija leta 1993 podpisala Alpsko konvencijo, ki je začela veljati že čez dve leti. To mednarodno pogodbo za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj Alp so podpisali Avstrija, Švica, Liechtenstein, Nemčija, Italija, Francija, Monako in Slovenija. V njej so izpostavili tudi arhitekturo, seveda poleg drugih strateških področij, kot so prometna infrastruktura, energetika, varovanje voda in oskrba z vodo, kmetijstvo in gozdarstvo, turizem ... in še vrsta dejavnosti, ki posegajo v naravo. Končni cilj je ohranjanje naravnega alpskega ekosistema skupaj s trajnostnim razvojem družbe. Kljub temu Slovenija še vedno nima strategije o tem, kako danes in v prihodnosti graditi v alpskem svetu. Tovrstni razmisleki o bivalni kulturi niso predmet javnih niti političnih debat; le tu in tam na to opozori arhitekturna stroka, ki pa meni, da nam v takšnem družbenem vzdušju ostajajo Švica, avstrijski Voralberg in obe Tirolski, severna in južna, s svojim odnosom do alpske arhitekture in bivalne kulture nedosegljiv vzor.

Miha Dešman, arhitekt in predavatelj na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, meni, da lahko danes zgolj manjšemu delu zgrajenih objektov zares rečemo arhitektura. »A tisto, kar je arhitektura, nastaja po zaslugi arhitektov, ki v svojo specifično pripoved na kreativen način vključujejo današnje ’pozicije’ arhitekture in trende bivanja v alpskem svetu. Tako nastajajo raznoliki žanri alpske arhitekture in bivanja, ki odpirajo nove tipološke in formalne registre.«

Uroš Lobnik, arhitekt in profesor na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, meni, da pri novodobni gradnji v alpskem prostoru niso pomembne njene tipološke, temveč topografske lastnosti. »Stavbna dediščina, ki jo prepričljivo določa njena neločljiva pripadnost času in prostoru, v katerem je bila zgrajena, nas uči, da pri zasnovi sodobne arhitekture nima nobene ključne vloge vključevanje vernakularnih elementov oziroma posnemanje tradicionalnih oblik. Bistveno je, s čim oziroma na kakšen način novodobna arhitektura določa neločljivo pripadnost alpskemu svetu, in to ne glede na nove načine rabe prostora.« To je pomembno sporočilo, saj je ob izjemno hitrem razvoju novih materialov ter sodobnih tehnologij in načinov gradnje težko ohranjati prvinskost starega graditeljstva. Lobnik meni, da zasnova sodobne stavbe v alpskem prostoru ni odvisna le od navezovanja na prepoznavne tradicionalne stavbne oblike, tudi ne zgolj na stara obrtniška znanja ali tradicionalne gradbene materiale, ampak je v prvi vrsti odvisna od sodobnih načrtovalskih znanj in razvoja gradbene produkcije, tehnologij in sodobnega oblikovanja. To bi omogočilo nadgradnjo vernakularne, torej ljudske tradicije. Lobnik poudarja, da pri tem ne gre za iskanje arhetipskosti. Gre preprosto za prepoznavanje naravnih danosti ter hkrati za poznavanje že pozabljenih prostorskih principov, ki lahko arhitektu pomagajo pri kreativnem procesu.

Nova generacija arhitektov, tistih, ki želijo v prostor vstopati čim bolj previdno in pustiti v naravi neobremenjujočo sled, raziskuje in išče potenciale v prostoru, ki bi jim omogočili uporabo njihovega znanja na izvirni način. Nedavno so izbor tridesetih najboljših slovenskih »alpskih« arhitektur predstavili v Galeriji Dessa v Ljubljani. Izbranim projektom je skupno, da so pri načrtovanju upoštevali naravno in kulturno krajino, se držali prvotnih stavbnih gabaritov in prostorskih zasnov, izbrali tradicionalne gradbene materiale v kombinaciji z novimi, trajnostnimi. V izbor so se uvrstile tako hiše/bivališča kot gorski bivaki, planinske koče, skupni javni in športni objekti, mostovi itd. Omenjeni izbor pa je s tehtnimi študijami in predstavitvami posameznih projektov dopolnila tudi posebna številka arhitekturne revije AB. Izbrali so projekte, ki so se približali večplastnemu, odprtemu in ustvarjalnemu odnosu do tradicije in regionalne arhitekture. Dešman pravi: »Arhitektura je še vedno dokaz vitalnosti in ekonomske moči neke regije, zato si vsako okolje, še posebej alpsko, zasluži dobro arhitekturo.«