Cerkev ni država

Konec junija bodo v Vatikanskih muzejih odprli razstavo Plečnik in sveto; razstavljeni bodo Plečnikovi sakralni objekti, kelihi, monštrance, ciborije, opremljeni z videozapisom o arhitektovem sakralnem opusu, ki ga je pripravil Tone Stojko. Jože Plečnik bo tako prvi slovenski umetnik, katerega delo bo krasilo Vatikanske muzeje. Na odprtju razstave bosta tudi slovenski premier Marjan Šarec in minister za kulturo Zoran Poznič. In ker bosta konec naslednjega tedna v Vatikanu, se bosta srečala tudi s papežem Frančiškom. To bo Šarčev prvi obisk papeža. Stiki med slovensko državo in Svetim sedežem so kar pogosti: pred pol leta, lanskega novembra, je bil v Vatikanu zunanji minister Miro Cerar.

Veliko je stvari, ki katoliški cerkvi, pravzaprav njenemu slovenskemu vodstvu, pri nas niso všeč. To je Šarcu na nedavnem sestanku povedal tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Spisek »nerešenih vprašanj«, s katerimi cerkev že leta trka na vrata slovenske politike, je klasičen: začne se pri zasebnem šolstvu, nadaljuje pri financiranju pokojninskega in socialnega zavarovanja za duhovnike, cerkev prav tako skrbi nepremičninski davek, želijo nadgraditi Vatikanski sporazum, saj naj bi na ta način cerkev in država »celovito uredili svoje delovanje na področju duhovne, izobraževalne, kulturne in socialne dejavnosti«.

Marjan Šarec rad hodi v cerkev. Spoštuje duhovnike, bere sveto berilo, a hkrati, pri tem je zelo jasen, ostro loči med cerkvijo kot institucijo in vero. Z drugimi besedami: za zdaj ni dokazov, da bi premier zaradi zasebnega verskega prepričanja dajal prednost katoliški cerkvi. Vero jasno loči od politike. Njegova vlada deluje drugače kot tista, v kateri je malteški vitez Lovro Šturm kot pravosodni minister zasnoval Zakon o verski svobodi. Ta je bil napisan po željah katoliške cerkve in pozneje ga je deloma razveljavilo ustavno sodišče.

Tudi danes, v času Šarčeve vlade, so ustavno sodišče in njegove (nejasne) odločbe tiste, ki definirajo odnos med cerkvijo in državo. Šolski minister Jernej Pikalo je tako pred nekaj tedni pripravil, vlada pa potrdila, nov Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, po katerem bodo zasebne šole, večino je ustanovila cerkev, 100-odstotno financirane s strani države. Financiran pa bo zgolj obvezni in ne razširjeni šolski program. Če je torej doslej veljalo (ustavno sodišče je to prakso razglasilo za neustavno), da država financira 85 % sredstev, ki jih za svoje delo potrebujejo zasebne šole z javno veljavnim programom, naj bi po novem zasebne šole dobile več denarja, a le za obvezne vsebine in ne za jutranje varstvo, podaljšano bivanje ipd.

Če bo predlagani zakon uveljavljen, bodo otroci, ki bodo hodili v zasebne šole, v slabšem položaju, razen če bodo ustanovitelji zasebnih šol poleg povečanja šolnin našli druge vire financiranja.

Vprašanje financiranja zasebnega šolstva je ideološko vprašanje. Kaj je namen države? Omogočiti konkurenco? Omogočiti enakopravnost? Zakaj imeti javno šolo? Zakaj bi bila ta v prednosti pred zasebnimi? Kaj je s pravičnostjo, kaj s konfesionalno dejavnostjo? Marjan Šarec dopušča možnost, da se predlagani zakon o financiranju šol v parlamentarni razpravi spremeni. Če se to ne bo zgodilo, bo zakon znova romal na ustavno sodišče, ki pa bo, v tretje, spet presojalo ustavnost ureditve financiranja zasebnega šolstva. Odločitev iz leta 2015 je bila diametralno nasprotna tisti iz leta 2001.

Seveda bi bilo Šarcu lažje, če bi poslušal cerkvene želje. Morda bi se zaradi tega sprl s koalicijskima partnerjema na levi, a zaradi financiranja zasebnega šolstva vlada ne bi razpadala. Šarec se željam cerkve ni uklonil. To, da rad bere sveto berilo, ne pomeni, da posluša vse, kar mu zapovedujejo duhovniki.

Na tem področju si zasluži vso pohvalo.