Najnevarnejši kraj na svetu

Tako kot Marcel Štefančič, jr. in še milijoni drugih po svetu sem si tudi jaz ogledal serijo Černobil. Kot jedrski strokovnjak sem se s to nesrečo ukvarjal od prvega dne, ko smo zvedeli zanjo. Kasneje smo strokovnjaki po vsem svetu skušali razumeti vse njene podrobnosti in predvsem razloge, zaradi katerih je do nje prišlo. Po ogledu serije lahko pritrdim, da je narejena zelo dobro in primerno prikazuje vse grozote tega dogodka. Nekaj strokovnih nedoslednosti in dramaturških dodatkov ne pokvari celotnega vtisa, vse skupaj pa naredi zelo gledljivo tudi za široko publiko.

Najbolj všeč mi je bil zadnji del, ko razložijo vzroke, zakaj je do nesreče prišlo. Tehnične in fizikalne podrobnosti so pravilno in poljudno opisane tako, kot jih poznamo strokovnjaki vsega sveta. O njih predavamo novim generacijam kot primer, kaj se ne bi smelo zgoditi. Menim pa, da so avtorji dovolj močno poudarili glavni razlog za to nesrečo – napake ljudi! Dejstvo je, da se tisto noč v elektrarni ni nič pokvarilo, nobena naprava ni odpovedala, nikakršnega zunanjega naravnega pojava ni bilo, ki bi vplival na objekt! Samo ljudje so delali neumnosti!

Napak pa niso delali samo nesrečni operaterji v komandni sobi. Oni so bili prisiljeni v svoja dejanja, saj so jim nadrejeni tako zaukazali. Vodilo nadrejenih pa ni bila trezna presoja ob skrbnem upoštevanju vseh naravnih zakonitosti in stroke, pač pa predvsem pokorščina pred onimi nad njimi. Serija je lepo prikazala, kako je takšno stanje duha prevevalo celotno družbo vse tja gor do generalnega sekretarja partije. Take razmere pa so tako rekoč klicale po tem, da se nekje zgodi nekaj hudega.

Si predstavljate, da bi moral pilot letala vprašati svojega nadrejenega, ta pa svojega direktorja, ta pa politike nad njim, če naj se vrne na letališče, ker mu je odpovedal eden od štirih motorjev! Ali pa da bi voznik avtobusa moral nadaljevati vožnjo kljub temu, da mu odpovedujejo zavore!

In prav nekaj takega se je dogajalo v Černobilu. Celotna družba v Sovjetski zvezi je bila organizirana tako, da varnost ni bila na prvem mestu. Prav družbeni sistem je omogočil, da je do te nesreče prišlo.

V članku gospoda Štefančiča sem razbral njegovo močno kritiko pretiranega obsojanja socializma v tej ameriški seriji. Seveda od Američanov ne pričakujemo kaj drugega kot kritiko socializma. Nikakor nisem oboževalec sodobnega kapitalizma in tudi ne mislim, da so bili stari socialistični časi odlična družbena ureditev, ampak se mi vendarle zdi, da so v tej seriji čisto primerno ostro obsodili takratni družbeni sistem. Stanje duha v takratni družbi je bil temeljni vzrok, da je do te nesreče prišlo. Zavračanje stroke, zavračanje zdrave kmečke pameti zaradi nekakšnih višjih interesov vodi v pogubo. (Se pa globoko strinjam z gospodom Štefančičem, da se zelo podobni pogledi na svet danes pojavljajo tudi na oni strani Atlantika! Pa še marsikje drugje.) Sam sem svoja predavanja o tej nesreči praviloma zaključil, da je bila to »kronska stvaritev komunizma«. Negativna, seveda! Zato sem z zadovoljstvom slišal stavek na koncu serije, ko so citirali Gorbačova, da je bila ta nesreča eden od vzrokov za konec Sovjetske zveze.