Ranljivo bogastvo

Kdo so lastniki gozdov na Slovenskem?

Več kot polovico Slovenije pokrivajo gozdovi, ki nam jih je v nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi državami uspelo v veliki meri obraniti pred pustošenjem. Ohranili smo jih zaradi pripadnosti miselnemu okolju srednje Evrope, ki je bilo že zgodaj zelo naklonjeno sonaravnemu gospodarjenju. K ohranjenosti je pripomoglo dejstvo, da so bili prve industrije in pomembnejša mesta, ki so za svoj razvoj potrebovala les, daleč od naših krajev. Preseneča tudi podatek, da je skoraj vsak četrti Slovenec lastnik manjšega gozda oziroma je skoraj v vsaki družini nekdo, ki ima v lasti gozdno posest. Ob takšnem številu ni nič čudnega, da obstaja pestra paleta interesov, ki jih imajo lastniki v naših gozdovih.

Gozd v Sloveniji je izredno priljubljen prostor, kjer se prebivalci predajamo prostočasnim dejavnostim. Kar 90 odstotkov Slovencev v obdobju enega leta vsaj enkrat vstopi v gozd v svojem prostem času. Gozd je v Sloveniji na dosegu naših rok. Zaradi razpršene poselitve je najbližji gozd malone za vogalom naših domov ali nekaj minut hoda stran. Gozd prispeva k izredno kakovostnemu bivanjskemu standardu in je tisti prostor, v katerem prebivalci krepimo svoje zdravje. Po gozdu tečemo, se sprehajamo, vodimo psa. Zelo je priljubljeno nabiranje gob, kostanjev, borovnic in drugih gozdnih plodov. Nabiranje plodov v gozdu je že tradicionalno dodaten zaslužek za slovenske družine na podeželju, čeprav je namenjeno zgolj osebni porabi, nabiranje v pridobitne namene pa je omejeno.

Vstop prost – a do kdaj?

Za vstop v gozd, ki je večinsko v zasebni lasti, ne plačamo nič, kar pa ni samoumevno. Prost dostop nam omogoča Ustava, ki na primer v 67. členu pravi, da se lastnina v gozdu upravlja na način, ki mora zagotavljati (tudi) socialno funkcijo, torej nudenje možnosti za dejavnosti, kot so rekreacija, šport, učne poti in muzeji na prostem. Zakon o gozdovih v znamenitem 5. členu pravi, da je rekreativna raba gozda nelastnikov dovoljena. Opozorila iz sosednjih držav ob vhodih v gozd v slogu Proprietà privata – Vietato l’accesso in Privatgrundstück – Betreten verboten (Zasebna posest – prehod prepovedan) so pri nas za zdaj še redka zakonska izjema.

Za vstop v gozd, ki je večinsko v zasebni lasti, ne plačamo nič, kar pa ni samoumevno.

Seveda zaradi tega v naših gozdovih prihaja tudi do številnih konfliktov. Dobro so nam znane kostanjeve vojne na Goričkem in v Brkinih, pa prebadanje gum na avtomobilih gobarjev na Jančah ali na Pokljuki. Tudi vožnja s štirikolesniki zunaj urejenih poti v okolici Slavnika ravno ne prispeva k umiritvi strasti med lastniki in obiskovalci. Omenimo še spore, do katerih pride, ko lastnik v gozdu opravlja sečnjo in mora pri tem paziti na mimoidoče, ki se v gozdu rekreirajo, saj je odgovoren za njihovo varnost, čeprav te dejavnosti ne more tržiti. Pa vendarle je teh konfliktov manj, kot nam skušajo prikazati mediji. Omejeni so na bolj obljudena območja, kot so denimo ljubljanski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Tam v zadnjih letih ta problem uspešno rešuje upravitelj, ki ga je določila občina in ki upošteva potrebe obojih, lastnikov in številnih obiskovalcev. Čeprav interesne skupine, kakršna je Zveza lastnikov gozdov, opozarjajo, da ima lastnik v svojem gozdu premalo pravic in preveč dolžnosti, je prost dostop v gozdu visoko cenjeno določilo, ki smo ga vnesli že v prve osnutke Zakona o gozdovih kmalu po osamosvojitvi – celo preden so to določilo zapisali na Švedskem. Določilo je izhajalo iz kulturnih posebnosti, ki temeljijo na dediščini socializma, velik vpliv pa je imela takrat odmevna prva svetovna okoljska konferenca, ki je prav v času pisanja zakonskih osnutkov potekala v Riu de Janeiru. Raziskovalci Gozdarskega inštituta Slovenije so ugotovili, da prostemu dostopu nasprotujejo predvsem veleposestniki, mali posestniki pa so mu naklonjeni. Slednje je povezano tudi s tem, da so male gozdne posesti sila razdrobljene in razpršene in da je dostop do mnogih izmed njih mogoč le s prehodom prek drugih posesti. To je le ena izmed lastnosti, po katerih so mali posestniki po razmišljanju o vlogi in pomenu gozda bolj podobni splošni populaciji kot pa proizvodno usmerjenim veleposestnikom.

Majhna ekonomičnost pridobivanja lesa

Obiskovalci pa še zdaleč niso edina žgoča tematika, povezana s slovenskimi zasebnimi gozdovi. Čeprav se je posek vse od žledoloma leta 2014 v slovenskih gozdovih znatno povečal (tudi v obliki nedovoljenih sečenj), je ta v zasebnih gozdovih precej nižji od možnega in načrtovanega. Razlog, ki se pogosto navaja, je premajhna ekonomičnost pridobivanja lesa. Za takšno stanje pogosto okrivijo lastnike majhnih posesti, ki nimajo interesa gospodariti, pogosto sploh ne vedo, kje je njihov gozd in koliko so ga podedovali. A kazanje s prstom na lastnike majhnih posesti, da niso dovolj pridni pri delu v svojih gozdovih, ni le značilnost zadnjih dvajsetih ali tridesetih let, ki jih zaznamuje intenzivno zaposlovanje v storitvenih dejavnostih in s tem odtujevanje od dela z zemljo. Small woodland problem (problem majhnih lastnikov gozda) so izpostavljali ameriški raziskovalci že v letih po drugi svetovni vojni, ko se je povečalo povpraševanje po lesu in mali lastniki niso proizvajali toliko hlodovine, kot je je potreboval trg.

Neizvajanje del za sam gozd ni nujno škodljivo, saj se gozd zna sam obnavljati. Je pa seveda gospodarska korist od negospodarnega gozda majhna. Različne oblike gospodarjenja, od njegovega neobstoja do individualnih oblik in sodobnih gozdnogospodarskih pristopov, ustvarjajo raznolik gozdni ekosistem in privlačno gozdno pokrajino. Gozd zaradi drobnega lastništva ostaja v družinski lasti, spodbuja povezanost ljudi z zemljo in povečuje občutek socialne varnosti, majhne posesti težje kupijo velike korporacije, kar pomeni, da naravni viri niso podvrženi velikim finančnim apetitom.

V Sloveniji je skoraj polovica lastnikov žensk, kar je eden njihovih največjih deležev v evropskem merilu.

Gozd pa nima samo proizvodne funkcije. Med neproizvodnimi sta najbolj izpostavljeni privlačnostna in rekreacijska vrednost gozda. V gozdovih, ki jih ljudje pogosteje uporabljajo za rekreacijo, bi morale biti gospodarske dejavnosti omejene na čas manjše obiskanosti in tako, da bi čim manj prizadele njegovo estetsko vrednost. Ali pa bi moralo biti gospodarjenje tej vrednosti podrejeno. Turizem in rekreacija v gozdu postajata vse pomembnejši dejavnosti. Lokalni skupnosti prispevata pomemben del dohodka, čeprav le posredno, na primer s prenočitvami na turističnih kmetijah.

Bodo o prihodnosti gozda odločale ženske?

Pri vsem tem je zanimivo, da bodo morda ključno vlogo pri gospodarjenju z našim najpomembnejšim naravnim virom v prihodnosti odigrale prav tihe lastnice gozda. V Sloveniji je skoraj polovica lastnikov žensk, kar je eden njihovih največjih deležev v evropskem merilu. To je posledica nenačrtnega dedovanja in vračila podržavljenih posesti zakonitim dedičem skladno z zakonom o denacionalizaciji. Manj so vključene v gospodarjenje in v društva lastnikov in druge z gozdom povezane socialne mreže. Toda raziskovalci ugotavljamo, da ženske gospodarijo drugače od moških. Poudarjajo socialno in okoljsko vrednost gozda, poleg tega se bolj zanašajo na nasvete revirnih gozdarjev in drugih strokovnjakov. Med lastnicami je kar nekaj prejemnic nagrad za najbolj skrbne lastnike gozda, ki jo podeljuje Zavod za gozdove Slovenije.