Zelena ali črna prihodnost?

Začetek podnebne kampanje široke skupine organizacij tik pred poletnimi počitnicami se morda zdi neposrečen, a trenutek ne bi mogel biti bolj pravi in je žal edini, ki ga v Sloveniji še imamo.

Ravno to poletje ima vlada na mizi ključne dokumente, s katerimi bo oblikovala najmanj našo desetletno okoljsko prihodnost – zeleno ali črno, odvisno od tega, kaj bo v teh dokumentih pisalo.

Vlada bo v kratkem obravnavala predlog zakona o podnebni politiki, dolgoročno podnebno strategijo Slovenije in nacionalni energetski in podnebni načrt.

Jeseni bo že jasno, kako odločna, pogumna in vizionarska je ali pač ni ta vlada, koliko je pripravljena vložiti v zavezo za izpolnitev ciljev pariškega podnebnega sporazuma in kako močni so različni slovenski lobiji. Jasno bo tudi, kako bodo vlogo v teh procesih oblikovale interesne skupine, ki na primer trdijo, da lahko prehod v brezogljičnost med prebivalstvom povzroči nezadovoljstvo. Bo vlada popustila pred ustrahovanjem lobijev ali pa bo vendarle začrtala ukrepe, ki bodo presegali potrošniško ugodje te generacije in zagotovili zdravo prihodnost naslednjih?

Prvi korak, ki ga mora vlada narediti, je, da podnebne spremembe prizna za nacionalno krizo ter jih začne prednostno in sistemsko obravnavati.

Države, ki so podpisale pariški podnebni sporazum, pogosto vidijo problem podnebnih sprememb kot problem mednarodne skupnosti kot celote, glede katerega zato obstaja le kolektivna odgovornost. Zaradi globalne narave to sicer je problem celotne mednarodne skupnosti, kar zadeva odgovornost, pa je treba izhajati predvsem iz individualne odgovornosti vsake države za reševanje problema, ki ji je skupen z drugimi. Slovenija ima v okviru tega večje možnosti za izvedbo učinkovitih ukrepov, saj zaradi majhnosti lahko hitreje dosega spremembe. Čeprav si je EU, tudi kot zgodovinsko bolj odgovorna za povzročitev problema, zastavila, da bo vodilna sila pri blaženju podnebnih sprememb, njene sedanje okvirne ambicije (in madžarsko, poljsko in češko zaviranje teh) kažejo, da predvideni ukrepi ne bodo zadostni. Po oceni Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPPC) sedaj določeni cilji EU do leta 2030 (40-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990) ne bodo zadostovali za uravnoteženo doseganje ogljične nevtralnosti, torej stanja, ko bodo tekoči izpusti toplogrednih plinov enaki naravni sposobnosti zemlje za absorpcijo teh (ponori). Po ugotovitvah IPPC je zvišanje temperature za 1,5 °C edina sprejemljiva meja, da se izognemo nevarnim in neobvladljivim posledicam podnebnih sprememb. Podnebne krize nikakor ne bomo odpravili z ustaljenim načinom življenja. Potrebne bodo korenite spremembe, ne samo glede pridobivanja energije iz obnovljivih virov namesto fosilnih goriv, pač pa bo nujna celovita sprememba načina proizvodnje in potrošnje. S sedanjim načinom življenja preprosto porabljamo preveč zemeljskih virov. Štiri od devetih planetarnih meja (ko se zemlja še lahko sama obnavlja) so bile že prekoračene zaradi človekovega ravnanja. Kot povprečni prebivalci EU bomo morali na »potrošniško dieto«. Ker pa ta nikomur ne diši, je država tista, ki mora s svojimi mehanizmi spreminjati celoten družbeni tok. Če pogledamo nazaj, brez posredovanja države ne bi niti nehali kaditi v prostorih niti se ne bi pripenjali z varnostnimi pasovi.

EU bi morala doseči neto ničelne izpuste toplogrednih plinov do leta 2040 kot svoj pošteni prispevek k izpolnjevanju pariškega sporazuma. Brez dvoma imajo r azvit e drža ve večjo zmo -žnost ukrepanja od drugih, zato morajo ukrepati hitreje in velikopotezneje od njih in doseči ogljično nevtralnost prej kot države, ki nimajo enakih zmožnosti ukrepanja, saj so tudi k problemu prispevale manj. Norveška si je zastavila, da bo ogljično nevtralnost dosegla že do leta 2030, Finska do leta 2035.

Jeseni bo jasno, kako odločna, pogumna in vizionarska je ali pač ni ta vlada. In kako močni so različni slovenski lobiji.

Države EU si morajo, izhajajoč iz znanstvenih dejstev in zgodovinsko večje odgovornosti, postaviti bistveno bolj ambiciozne cilje, sicer ne bodo zagotovile potrebnega zmanjšanja izpustov do leta 2030. Če se ne zaostrijo cilji, ki naj bi bili doseženi do tega leta, je zelo verjetno, da niti cilj segrevanja za največ 2 °C ne bo dosežen.

Samo sledenje politiki EU zato za Slovenijo ne sme biti zadovoljivo izpolnjevanje obveznosti pariškega sporazuma. Poleg tega ima naša država boljši potencial za t. i. ponore toplogrednih plinov (izničevanje teh), saj je zelo zelena in ima veliko gozdnih površin, z dobrim upravljanjem teh pa potencial, da postane zgled in spodbuda drugim državam.

Zdaj je torej čas za ukrepe, ki lahko preprečijo večje katastrofe. Ljudje ravnamo na podlagi znanja in modrosti ali pa na podlagi izkušenj. Znanje o konkretni težavi in načinih odpravljanja te imamo. Če ne bomo imeli dovolj modrosti, nas bodo izučile izkušnje – pri podnebnih spremembah bodo to katastrofe globalnih razsežnosti, možnosti za reševanje pa se bodo korenito krčile. In tak svet bomo po 50 letih negospodarnega ravnanja zapustili potomcem. 

* Posamezniki se lahko pridružijo pobudi na www.podnebnakriza.si.