Zakaj je ženski nogomet zapostavljen in diskriminiran

Ženski nogomet je čedalje bolj priljubljen. To potrjujejo lepo obiskani stadioni ter milijoni gledalcev širom sveta. Skrajni čas je, da to ugotovijo tudi mediji in nogometna zveza. Slednja že prejema tožbe zaradi diskriminacije na podlagi spola. 

Trenutno je v sklepni fazi letos najpomembnejši nogometni turnir. Ne, to ni Zlati pokal, srednje in severnoameriško prvenstvo, ki ga gostijo Združene države, Jamajka in Kostarika. In prav tako ne Afriški pokal narodov, ki poteka v Egiptu pod pokroviteljstvom francoske naftne multinacionalke, ali južnoameriška Copa, ki poteka v Braziliji. To je svetovno prvenstvu v Franciji, letos je namreč na sporedu ženski mundial.

Iz poročanja medijev je komaj moč zaznati, da je v teku svetovno prvenstvo v nogometu. Medijske objave o dogajanju v Franciji so redke. Javna RTV, ki ima v lasti televizijske pravice, je v prvem tednu tekmovanja o tem na svojem spletnem portalu objavila zgolj tri članke, s prenosi tekem pa so pričeli šele v drugem krogu tekmovanja. 

Na prvi (in edini) slovenski športni televiziji si lahko dnevno v neposrednem prenosu ogledamo vse tekme iz Brazilije in Egipta. Med tem pa nam javna televizija ponuja zgolj drobtinice ženskega nogometa. Lahko bi sklepali, da ljudi ženski nogomet pač ne zanima, zato mediji o njem ne poročajo toliko kot o moškem fuzbalu. Trend iz tujine nakazuje, da temu ni tako.

Javna RTV, ki ima v lasti televizijske pravice, je v prvem tednu tekmovanja o tem na svojem spletnem portalu objavila zgolj tri članke, s prenosi tekem pa so pričeli šele v drugem krogu tekmovanja.

Ženski nogomet je čedalje bolj priljubljen. To potrjujejo lepo obiskani francoski stadioni ter milijoni gledalcev širom sveta. Finale zadnjega mundiala leta 2015 med Japonsko in ZDA, si je zgolj v ZDA ogledalo skoraj 27 milijonov ljudi, kar je rekord glede števila gledalcev katerekoli nogometne tekme v tej državi. Celotno prvenstvo leta 2015 pa je pred zaslone pritegnilo 750 milijonov ljudi.

Tudi letošnji rezultati so zaenkrat spodbudni. Dvoboj med Italijo in Brazilijo je pri naših zahodnih sosedih pred zaslone zvabil kar 7,3 milijona gledalcev. Podobno uspešne rezultate so zabeležili tudi v Veliki Britaniji. Tekmo med Anglijo in Škotsko si je ogledalo 6,1 milijona gledalcev, tekmo angleške moške reprezentance proti Nizozemski, v polfinalu Lige narodov, pa le 2,6 milijona. Twitter so preplavili komentarji mačistov, ki so slabe ratinge pripisali temu, da je bila tekma moške selekcije predvajana na plačljivem kanalu. Ko pa že omenjamo denar se je potrebno ustaviti pri pereči problematiki neenakosti, ki vlada med spoloma v tem športu.

Francija, ki je lani osvojila naslov svetovnih nogometnih prvakov, je kot nagrado za uspeh, s strani mednarodne nogometne zveze Fife, prejela 38 milijonov. Letošnje prvakinje bodo svoji nogometni zvezi poleg pokala priigrale tudi finančno nagrado, ki je kljub občutnem, tj. več kot dvakratnem povišanju v primerjavi s prejšnjim tekmovanjem, smešno nizka napram “moški” nagradi. Fifa bo zmagovalkam izplačala štiri milijone! Razlika je ogromna, da bi bilo stanje ženskega nogometa še slabše in razlike v primerjavi z moškim nogometom še večje, pa lahko poskrbijo nacionalne nogometne zveze, ki ta denar prejmejo. Omenjeno nagrado lahko prosto porabijo v sklopu svojega proračuna, kar pomeni, da ženski nogomet nima garancije, da bo ta denar sploh porabljen za nadaljnji razvoj ženskega nogometa. Kaj lahko se zgodi, da bo nogometna zveza zmagovalk, denar namenila v razvoj moškega sektorja, ki že brez dodatnih vložkov generira ogromne količine denarja.

Finale zadnjega ženskega mundiala leta 2015 med Japonsko in ZDA, si je zgolj v ZDA ogledalo skoraj 27 milijonov ljudi, kar je rekord glede števila gledalcev katerekoli nogometne tekme v tej državi. Celotno prvenstvo leta 2015 pa je pred zaslone pritegnilo 750 milijonov ljudi.

Prav zaradi neenake obravnave s strani domače nogometne zveze je letošnji mundial izpustila ena najboljših nogometašic na svetu, Norvežanka Ada Hegerberg, ki je lani prejela Zlato žogo, nagrado, ki jo prejme najboljša nogometašica na svetu. Ada Hegerberg trdi, da norveška nogometna zveza diskriminira ženski nogomet. Nogometašice nimajo enakih možnosti in pogojev za delo v primerjavi z moškimi kolegi. Kljub poskusom s strani zveze, da bi pred mundialom zgladili spor in zmanjšali razlike med ženskim in moškim nogometom, je Ada Hegerberg ostala pri svoji odločitvi, tj. bojkotu tekmovanja.

Poročanje o izostanku najboljše nogometašice na svetu je skromno. Zgolj predstavljamo si lahko koliko člankov, kolumen in ostalih zapisov bi prebirali v kolikor Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo ne bi nastopila na mundialu. Medijske hiše bi kar tekmovale v tem kdo bo bolj napihnil zadevo, kdo si bo zagotovil ekskluzivno izjavo protestnika. Navijači bi množično podpisovali peticije, da naj vendarle Fifa, zveze, klubi ali kdorkoli pač že, omogočijo igranje na mundialu najboljšemu nogometašu. Ada Hegerberg pa ni zgolj najboljša nogometašica na svetu, pač pa je tudi najbolje plačana. Prav na področju plačila je moč zaznati največjo neenakost med spoloma.

Ada Hegerberg, ki klubski nogomet igra v Lyonu in je s tem klubom štirikrat zapored osvojila Ligo prvakinj, letno prejme 400 tisoč evrov. Številka je v primerjavi z večmilijonskimi zneski iz moškega nogometa smešno nizka, razlika pa gromozanska. Po podatkih Forbesa Messi letno zgolj z igranjem nogometa zasluži več kot 80 milijonov, da o donosnih sponzorskih pogodbah niti ne izgubljamo besed. Tudi številni nogometni agenti, ki sodelujejo pri prestopih svojih klientov, letno s provizijami od prestopov zaslužijo krepko več kot 400.000 evrov.

Prav zaradi neenake obravnave s strani domače nogometne zveze je letošnji mundial izpustila ena najboljših nogometašic na svetu, Norvežanka Ada Hegerberg, ki je lani prejela Zlato žogo, nagrado, ki jo prejme najboljša nogometašica na svetu. Ada Hegerberg trdi, da norveška nogometna zveza diskriminira ženski nogomet.

Na dan žensk, 8. marca letos, je tako ženska nogometna reprezentanca ZDA proti tamkajšnji nogometni zvezi vložila tožbo zaradi diskriminacije na podlagi spola. Zvezi, podobdno kot Ada Hegerberg, očitajo plačno neenakost in slabše pogoje dela v primerjavi z moškimi kolegi. Plačno neenakost pa občutijo tudi trenerji in ostalo pomožno osebje. Jill Ellis, ki vodi žensko reprezentanco, ima kljub zmagi na zadnjem mundialu, štirikrat nižjo plačo od selektorja moške izbrane vrste. Po plači jo prekaša tudi selektor moške reprezentance do dvajsetega leta.

Alex Morgan, ena najbolj prepoznavnih igralk ameriške reprezentance, je v intervjujih pred prvenstvom večkrat zatrdila, da se zaradi nestrinjanja s politiko trenutne administrcije, ne namerava udeležiti sprejema pri predsedniku, v kolikor bodo osvojile naslov prvakinj. Še dlje je šla trenutno ena najboljših igralk na turnirju, Megan Rapinoe, ki je pred tekmovanjem izjavila, da v "jebeno Belo hišo že ne bo šla". Predsednika pa je še dodatno podžgala s tem, da pred tekmo s Tajsko, ki so jo američanke dobile z rekordnih 13-0, ni pela himne. S tem je želela izraziti solidarnost do izobčenega igralca ameriškega nogometa, Colina Kaeprnicka, ki je zaradi policijskega nasilja in rasizma med himno klečal. Njegovemu protestu so se pridružili tudi mnogi drugi igralci, a je zgolj on po koncu sezone ostal brez kluba. Že od leta 2016 neuspešno išče novega delodajalca.

Po podatkih Forbesa Messi letno zgolj z igranjem nogometa zasluži več kot 80 milijonov, da o donosnih sponzorskih pogodbah niti ne izgubljamo besed. Tudi številni nogometni agenti, ki sodelujejo pri prestopih svojih klientov, letno s provizijami od prestopov zaslužijo krepko več kot 400.000 evrov. Jill Ellis, ki vodi žensko reprezentanco, ima kljub zmagi na zadnjem mundialu, štirikrat nižjo plačo od selektorja moške izbrane vrste. Po plači jo prekaša tudi selektor moške reprezentance do dvajsetega leta.

Megan Rapinoe pa je ključna tudi pri razbijanju in odpiranju nogometnih tabu tem. Rapinoe, ki je junaško, z dvema goloma proti Franciji, popeljala ZDA v polfinale mundiala, je lezbijka. Po tekmi je izjavila, da "v kolikor želiš zmagati moraš imeti v ekipi homoseksualce". S tem je sprožila spletni pogrom, iz kalnih voda pa v spletno sfero privabila homofobe, ki so kar tekmovali kdo bo bolj žaljiv. Homoseksualnost med nogometaši je največji tabu te športne industrije. Krepko je namreč razširjeno zmotno mišljenje, da "pravi fuzbalerji"proizvajajo testosteron v neomejenih količinah in nikakor ne smejo in ne morejo biti istospolno usmerjeni. Prav zato ne preseneča podatek organizacije Stonewall, ki pravi, da je 72 odstotkov navijačev v zadnjih petih letih na nogometnih tekmah zaznalo homofobni diskurz.

Ženska nogometna reprezentanca ZDA je proti tamkajšnji nogometni zvezi vložila tožbo zaradi diskriminacije na podlagi spola. Zvezi očitajo plačno neenakost in slabše pogoje dela v primerjavi z moškimi kolegi.

Boj za (enake) pravice žensk in člane LGBT+ skupnosti v nogometu se nadaljuje. Seksizem, rasizem in homofobija so še vedno žal prepogost pojav s tribun stadionov širom sveta. Ada Hegerberg, Megan Rapinoe in Alex Morgan predstavljajo vrh ledene gore športnic, ki se borijo za pravičnejši nogomet in s tem tudi za pravičnejši svet, kjer plačnih in ostalih neenakosti med ljudmi ne bo. 

OcrSJZh2SNY

wSt7z95I0Ks