V.I.P.avski okusi

Vinski bar in trgovina Faladur
Lokarjev drevored 8b, Ajdovščina
Tel.: 040 232 987
Faladur odčepuje od ponedeljka do srede od 10. do 18., ob četrtkih in petkih od 10. do 22., ob sobotah pa od 9. do 14. ure

Ambient:
sredi trga postavljen simpatičen majhen vinotečni placek z nekaj mizicami, ki jih ob lepem vremenu dopolnjujejo zunanje zmogljivosti

Napitki:
resen nabor izključno vipavskih vin, piv, sokov in žganic; osebje je dobro opremljeno z znanjem o vsem, kar prodaja

Dostopnost:
parkirišče je moč najti precej blizu, kakšen korak po Ajdovščini pa tudi ne bo odveč; za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
karpačo jota iz repe tropinke polenta z ocvirki in jogurtom

Ne tako fino:
manjka kakšen stejk za degustacijo rdečih

Jedilna degustacijska špura v Faladurju stane 35 evrov, velika vinska z osmimi vzorci pa 21 evrov.

»Zadnjič sem na Študentu Tomija Gomiščka slišal. Če tile vipavski mladci vsaj pol tako fino furajo degustacijsko vinoteko, kot jo je Toni v zlatih devetdesetih v Brdih, sem kontent!« je nostalgija po briških kletnih ibungah med parkiranjem na razbeljenem ajdovskem asfaltu prevzela Konzumovo seniorsko inšpektorsko avtoriteto. A časa, da bi preostanku ekipe začel utrujati z anekdotami o zaradi izjemne Štekarjeve rebule 1998 pozabljeni denarnici, na srečo ni imel, saj se je zverziran mladosten dvojec v ajdovskem mini pogonu urno lotil odpiranja steklenic za veliki, osem vzorcev obsegajoči in lepo stopnjujoči se špancir po vipavskih vinih ter na mizo prinašati sicer klasično zastavljene, a odlično izvedene prigrizke.

Štrukelj, Ferjančič, Fedora, Uou, Saksida, Slavček in kombinatski pikolit so na krožnikih dobivali dovolj dostojno spremstvo, da smo se nazadnje že začeli spraševati, kdo koga bolj podpira – prigrizki vina ali pač obratno. Ampak to je pravzaprav čisto vseeno – večer je bil bržkone tako prijeten predvsem zaradi o vinih, ki jih toči, detajlno podkovanega upravitelja pogona, ki je našel za naš zastavljeni tempo in lastne debate zdravo kombinacijo podatkovno-tehničnega in organoleptično-inspirativnega besednjaka.

S prigrizki pa tako: najprej na domači beli kruh položena kepica skute, prelita z olivnim oljem, odišavljenim s koprcem, potem pa že kar precej resnejša zadeva – pred rezanjem na tanke karpačaste rezine po zunanjem robu na hitro opečen kos govedine so v zaključni fazi opremili z malo aromatskega perja, redkvico, gajstnim olivcem in drobno naribanim staranim sirom. In nato narezek, ki je v mesnem delu stavil na že večkrat preverjeno resno robo vipavskega rojaka Jordana Cigoja ter na sire treh starostnih kategorij, od katerih se je kljub lepo izraženi krepkosti starejših dveh primerkov najbolj prilegla osvežilno nedolžna, kremasta mlada lokalna mocarela.

V kategoriji žup je krasno rustikalna jota iz repe tropinke (predvsem zaradi izjemne zabele iz mešanice ocvirkov in kock pancete) pometla z nekolikanj prazno in armadno otožno obarvano špinačno juho s čemažem, ki jo je reševal simpatičen, z zelišči polnjen svedrc iz maslenega testa. Zelo fina je bila kompaktna, zavoljo dodatka moke skorajda že pogačasta fritaja z zelišči in kislo smetano, nato pa je supermoč še enkrat pokazala ona ocvirkasto-pancetasta zabela, ki je v drugo s kontraštihom osvežilnega jogurta in radodarnim dodatkom utekočinjene maščobe prelita prek polente tvorila bržkone najboljšo jed onega dne, pa čeprav je bila okej tudi bolj ambiciozna jed s popečeno, v panceto ovito polento in so Faladurjevi vipavski štruklji pametno šparovni s cukrom, da do izraza pridejo orehi, testo in na maslu prepražene in rahlo omedene drobtine. Pravzaprav smo v Faladurju pogrešali le kakšen dobro opečen košček mesa za spremljavo korpulentnejših rdečin – kar pa je v resnici bolj predlog kot kritika.