Zagrajena Slovenija

Napoved Mattea Salvinija, italijanskega notranjega ministra, da bo Italija, če zdajšnje mešane patrulje slovenskih in italijanskih policistov ne bodo v zadostni meri zaustavile ilegalnih prehodov slovensko-italijanske meje, nanjo postavila »fizične prepreke«, je morda res le sestavina propagandnega spektakla, s katerim želi ohraniti svojo stranko na oblasti. Vendar njegove pretekle poteze izpričujejo, da svoje grožnje – če uvidi, da mu prinašajo politične točke – uresniči. Tudi pogojevanje postavitve zidu z (ne)uspešnim delom mešanih patrulj mu namreč nudi dovolj manevrskega prostora za udejanjanje načrta, saj te – zasnovane, kot so – zagotovo ne bodo mogle omejiti ilegalnega preseljevanja. »Zdi se, da Salvini že ve, da bodo mešane patrulje neučinkovite. Potrebuje močne geste za svojo prestrašeno volilno telo, potrebuje zid, tako kot Orbán in Trump,« pravi Franco Juri, nekdanji novinar in diplomat.

Postavitev »zidu«, čeprav morda ne vzdolž vse 245-kilometrske meje, temveč le – kot je zadnjo inačico načrta orisal Massimiliano Fedriga, Salvinijevi politiki zvest predsednik dežele Furlanija-Julijska krajina – na »najbolj delikatnih točkah«, bi zagotovo znova obremenila odnose med pripadniki obeh skupnosti. Prebivalci obmejnega pasu so v zadnjem poldrugem desetletju, po vstopu Slovenije v EU leta 2004, namreč uspeli v dobršni meri zakopati stare zamere in postopoma splesti tesnejše vezi na gospodarskem in kulturnem področju. Ti odnosi so po besedah Ksenije Dobrila, predsednice Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, v zadnjem obdobju močno načeti zaradi pojavov, »ki umetno podžigajo trenje in prebujajo strasti, tleče pod pepelom časa«. Mednje sodijo tudi shod fašističnega gibanja CasaPound v Trstu novembra lani, iredentistični govori najvišjih italijanskih politikov ob dnevu spomina na fojbe in eksodus, ne nazadnje pa tudi zdajšnje priprave na počastitev spomina na Gabriela D’Annunzia, saj ga z obsežno razstavo in postavitvijo spomenika v Trstu ne bodo počastili kot pesnika in pisatelja, temveč se bodo poklonili njegovemu »pohodu« na Reko leta 1920.

Tudi Stojan Spetič, nekdanji novinar in italijanski senator, je prepričan, da italijanske oblasti s takšnim ravnanjem, katerega pomemben del je netenje nestrpnosti do tujcev, napihujejo umetno ustvarjene probleme, da bi ljudem odvrnili pogled od resničnih težav. »Ljudem mečejo kosti za glodanje. Vsak gloda svojo kost, da pozabi na svoje stiske ter resnične probleme italijanske in evropske družbe,« pravi.

Skrbi prebivalcev obmejnih občin so po njegovem upravičene. Povsem jasno je, da postavitev »zaščitne« ograje, še manj pa mešane patrulje, ne bodo zaustavile ilegalnih prehodov prek meje. Zato je predsednik dežele FJK Fedriga kot skrajni ukrep že predlagal ukinitev schengenske pogodbe na italijansko-slovenski meji, kar bi pomenilo vrnitev mejnih kontrol. »Če se to zgodi, bi bila škoda, gospodarska in druga, povzročena obmejnemu prebivalstvu, ogromna. Zato resnično upam, da gre pri zdajšnjih napovedih o postavitvi ograje le za dviganje prahu, pridobivanje političnih točk. Vlada namreč poka po vseh šivih. Najbolj realističen scenarij so predčasne volitve v prihodnji pomladi. Tudi zato so vse stranke – zlasti Salvinijeva Liga – v nenehni volilni kampanji. Ni jim mar za gospodarske probleme, odzive mednarodne skupnosti ali Evropske komisije. Zanima jih le, s kakšnimi propagandnimi tehnikami pridobivati volilne točke,« pravi Spetič. A dodaja, da »v Italiji nihče razen fašistov, kamor sodijo tudi pristaši Lige, ne zagovarja postavljanja zidov ali žic na mejah«.

Vsi župani obmejnih občin, slovenski in italijanski, so napovedano postavitev »fizičnih ovir« na meji označili kot neživljenjski, nesmiseln, škodljiv in anahron ukrep. Zanimivo je tudi, da se je goriški župan Rodolfo Ziberna pridružil novogoriškemu županu dr. Klemenu Miklaviču v pozivu Marjanu Šarcu, da sproži ustrezne »postopke, ki bodo italijanske politike odvrnili od vračanja Evrope v čase bodečih žic in zidov«. Miklavič je v pismu Šarca opozoril, da bi »nove ograde zarezale v komaj zaceljene rane 20. stoletja in zatolkle vzhajajočo čezmejno regijo«. Takšno ravnanje bi »pomenilo globoko nerazumevanje zgodovine, vrednot in posebnosti krajev ob slovensko-italijanski meji. Napovedi zidov ali rezilnih žic so za naše kraje vsaj nespoštljive, če ne celo žaljive.«

Po mnenju Stojana Spetiča si je Slovenija sama kriva, ker je prva postavila žico na mejo. »Razumem, da je zdaj v zadregi.«

Izkušeni slovenski diplomati že dolgo opozarjajo, da so za Slovenijo odprte meje z vsemi sosednjimi državami vitalnega pomena. Tudi ko se pojavijo v bilateralnih odnosih težave, bi morali najti pot za obnovo sodelovanja vsaj na tistih področjih, ki niso jabolko spora. Zato je skopo sporočilo slovenskih ministrstev, da je morebitna postavitev ograje na slovensko-italijanski meji pač »notranjepolitična odločitev Italije«, nenavadna označba za problem, ki lahko prizadene številne ljudi v obmejnem pasu. Povedno je, da notranje ministrstvo zatrjuje, da razmere na slovensko-hrvaški meji obvladuje, saj tudi nekateri diplomati zdajšnje mešane patrulje na slovensko-italijanski meji imenujejo »panični ukrep«.

Franco Juri meni, da si je slovenska politika s postavitvijo pregrad in rezilne žice na južni meji sama zvezala roke. Zato se je »znašla v politično, moralno in načelno zelo nerodni situaciji. Hotela je dokazati svojo vestno in učinkovito vlogo stražarja ostalim schengenskim sosedom, a se je uštela in zdaj nemo opazuje, kako ji mejo zapirajo zahodni in severni sosedje.« Meni, da so okoliščine morebitne pregrade na meji z Italijo še hujše, kajti gre za mejo znotraj schengenskega prostora. In poudarja, da »pregrado potrebuje desno-suverenistična vlada Salvinija zaradi simbolno-političnih razlogov, pri nas pa ne gre pozabiti, da je SDS z Grimsom na čelu zahtevala militarizacijo te iste meje.«

Po mnenju Stojana Spetiča bi morala biti slovenska politika v odnosu do italijanske »bolj načelna, neprilagodljiva in – če tako rečem – diplomatsko trepetajoča. Včasih pa je treba tudi udariti po mizi in tako opozoriti na meje dovoljenega. A kot pravijo pri nas: če ima nekdo maslo na glavi, naj ne gre na sonce. Slovenija si je sama kriva, ker je prva postavila žico na mejo.« Misel, da Slovenija v odnosu do Italije ravna »neadekvatno, neresno« Spetič ponazori z napovedanim obiskom predsednika Boruta Pahorja v Trstu, kjer se bo čez dva tedna udeležil slovesnosti ob 100-letnici požiga Narodnega doma. »Vse lepo in prav, toda predsednik države pač ob taki priložnosti ne more nekako zasebno obiskati druge države, ne da bi se dogovoril za srečanje z njenim predsednikom. Lepo je, da bo obiskal Slovence v Italiji, vendar to ne bi smel biti nekakšen izlet.« Malce nenavadno je še, da se je premier Marjan Šarec ob nedavnem obisku Rima o migracijah, »balkanski poti« in Frontexu pogovarjal (le) s papežem Frančiškom, ne pa z vladajočimi italijanskimi politiki.

Če bi se z njimi v Rimu sestal, bi morda lahko tudi druge italijanske politike povprašal o njihovi viziji reševanja problematike begunstva na balkanski poti, saj se ta čas zaradi Salvinijeve glasnosti vsiljuje misel, da je italijanska politika v odnosu do tega vprašanja enotna. Zagotovo pa bi bilo pomembno izvedeti, kaj o takšnih in drugačnih ograjah na slovensko-italijanski meji menijo italijanski zunanji minister Moavero, premier Conte in zlasti predsednik Mattarella, ki v zadnjem času med vodilnimi italijanskimi politiki najbolj trezno razmišlja o izzivih, ki jih prinašajo v Italijo in Evropo migracije.

Franco Juri meni, da Salvini »potrebuje močne geste za svojo prestrašeno volilno telo, potrebuje zid, tako kot Orbán in Trump.«

Nedvomno pa drži misel Franca Jurija, da je v odnosu Evrope do pribežnikov veliko hipokrizije: »Roko na srce, tudi tisti, ki Italijo kritizirajo, niso pripravljeni prevzeti več odgovornosti v redistribuciji beguncev. Vse deluje stihijsko in prepuščeno nacionalnim vladam. Vse to je voda na mlin Salviniju, ki v tem trenutku dobro kapitalizira evropske nedoslednosti … Migracijska kriza je le orodje; bolj bo stihijska, manj bo Evrope in več bo nacionalizma in suverenizma.«

Po mnenju Stojana Spetiča bi morala Evropa, če se hoče zares spoprijeti z migrantsko »krizo«, najprej odločno udariti po vseh kriminalnih organizacijah, ki služijo s »tihotapljenjem« prebežnikov, v »obljubljeni deželi« pa jih nato izkoriščajo s suženjskimi deli, jih pahnejo v preprodajo drog, ženske pa v prostitucijo. »Ker Zahod ne udari po teh mafijskih združbah, lahko populisti udarjajo po najšibkejših členih – prebežnikih, tudi s propagando, da prebežniki ogrožajo naša življenja in našo civilizacijo.« Po njegovem se je treba sprijazniti z dejstvom, da bodo ljudje, dokler bodo na Bližnjem vzhodu in drugod potekale vojne za energetske vire in se svet ne bo zares spoprijel s podnebno krizo, iskali zatočišče v drugih delih sveta. »Evropa živi v utvari, da bo preseljevanja zaustavila z žicami. Slovenija jo ima na svoji južni meji že nekaj let, pa z njo ni preusmerila migracijskega toka.«

V čigavem interesu so torej »zidovi« na naših mejah?