Maribor, mesto dveh obrazov

»Mi smo Maribor!«

Sporočilo skupinice navijačev, zbrane pod senčniki Mariborske kavarne, je bilo povsem nedvoumno. Za drugačnost, kakršnokoli, v Mariboru ni in ne bo prostora. Toda drugačnost je bila enkrat za spremembo trdno odločena, da ima vsega dovolj. Vsega nekaj metrov proč je lokalni gejevski aktivist Renato Volker evforično nagovarjal udeležence prve Parade ponosa v štajerski prestolnici. Oblečen v kričave barve, v visokih petah in z grbom NK Maribor na verižici okoli vratu. »Ti si Maribor, ti si Maribor, ti si Maribor!« je z visokim glasom kazal na posamezne obraze v množici pripadnikov LGBT skupnosti in njihovih podpornikov. To je bilo preveč za skupino, ki je s steklenicami piva v rokah mrko spremljala dogajanje. Eden izmed njih, tršat možak z bradico, ni več zdržal: kot brez uma se je pognal proti odru, odločen, da Volkerju s pestmi pokaže, komu pripada mesto ob Dravi. Ko so ga policisti, ki so stali med obema svetovoma, brez napora odbili nazaj, je kujavo obsedel – a le za hip. Pest se je stisnila, mišice napele, znova je vstal in kljubovalno zakričal, skupaj s svojimi pajdaši:

»Mi smo Maribor!«

Bila je togotna, k sreči obvladana, a zadosti zgovorna demonstracija razmer v drugem največjem slovenskem mestu. Prva mariborska Parada ponosa, ki jo je ob pomoči domačih in tujih prostovoljcev organiziral Mladinski kulturni center (MKC) Maribor, je bila z razlogom označena za prelomni uspeh; število udeležencev in udeleženk je prekosilo tudi najbolj optimistična pričakovanja, podprle so jo številne ugledne osebnosti, med njimi tudi župan Saša Arsenovič, predvsem pa je dogodek minil brez hujših izgredov. Prvič v zgodovini mesta so se istospolno usmerjeni lahko povsem odkrito sprehodili po ulicah in si izkazovali ljubezen. To ni lahko dejanje v mestu, ki je v zadnjih letih postalo razvpito po nestrpnosti in nasilju. Vprašanje pa je, v kolikšni meri je Maribor položil zrelostni izpit zaradi lastne zrelosti, koliko pa je k temu strukture, ki so v zadnjih desetletjih mesto ovile v krč strahu, prisilila prisotnost manjše vojske policistov in varnostnikov, ki so varovali Parado ponosa. Kajti čeprav je Maribor tisto soboto pripadel LGBT skupnosti, ni bilo mogoče spregledati senc, ki so spremljale njeno vstajo. »Zgolj zaradi parade mesto še ni postalo samo po sebi strpno. Gre za dolgotrajen proces, ki pa smo ga zagotovo nekoliko pospešili,« stvarno ugotavlja Marja Guček iz MKC Maribor.

Od prvih napovedi so Parado ponosa spremljali izlivi sovražnega govora na socialnih omrežjih in straneh medijev, zlasti časnika Večer, ki je parado odločno podprl. Z vsakim dnem se je napetost stopnjevala, mesto je kar brenčalo od govoric o gverilskih akcijah, ki naj bi jih pripravljale Viole in Štajerska varda, govorilo se je, da bo v najboljšem primeru »samo« gorelo, v najslabšem pa bo tekla kri; le malokdo je verjel, da bo povorka nemoteno opravila svojo pot skozi mesto. V prid tovrstnim razmišljanjem so šle izkušnje izpred dobrega desetletja, ko je MKC Maribor prvič organiziral akcijo, s katero so želeli opozoriti na potrebo po strpnosti do istospolno usmerjenih – končalo se je z divjanjem nogometnih navijačev, ki so se s kombijem pripeljali do aktivistov in začeli prevračati stojnice. Parada ponosa pa je še precej več kot zgolj deljenje letakov – je upor in je dokončni vstop LGBT v javno življenje – in pričakovati je bilo, da mariborski nestrpneži tolikšne žalitve ne bodo mirno prezrli. »Mi sicer nismo prejeli nobene neposredne grožnje, so pa tudi do nas prišli neformalni pritiski. V zadnjih dneh smo bili že dodobra na koncu z živci,« pripoveduje Marja Guček.

Ko je eden od organizatorjev prejel telefonsko sporočilo, naj v soboto raje ostane doma, ker bo v mavrično množico zapeljal kombi, je bil dogodek že skoraj odpovedan. Odločitev, da se ne bodo uklonili, je bila sprejeta po premisleku; zaradi varnostnih razlogov so spremenili prvotno traso pohoda, policija pa je na ulice poslala še več svojih pripadnikov. Ko je malo pred velikim dnem skupina navijačev prišla v prostore kluba pod Narodnim domom, izvedla postroj in organizatorjem parade dala jasno vedeti, da se naslednjič vidijo na zaključni zabavi Parade ponosa, ki naj bi potekala na tem prizorišču, so se organizatorji po besedah Gučkove raje odločili, da zabave ne bo. Tako so nasprotnikom parade odvzeli večino priložnosti, da bi z nasiljem uničili dogodek, katerega sporočilo je bilo povsem nasprotno. Na koncu je prišlo le do nekaj manjših incidentov: četverica moških je na Gosposki ulici zmerjala in pljuvala pohodnike, po paradi so nestrpneži iztrgali iz rok mavrično zastavo eni izmed udeleženk, v drugo pa je nekdo vrgel kamen. »Podobne reči so se pred leti dogajale tudi v Ljubljani, ko so potekale prve tamkajšnje parade ponosa. Z vsakim letom pa je bilo tovrstnih dogodkov manj in tako bo tudi tukaj. Le da bo po mojem trajalo še malo dlje,« meni Marja Guček.

Možje v črnem

Na isti dan, ko so mariborske ulice zavzeli pripadniki LGBT skupnosti, se je nekaj kilometrov proč odvil še en dogodek, ki je pomembno razgalil identiteto štajerske prestolnice. Na Pohorju je potekalo urjenje »prve generacije novincev Štajerske varde«, desničarske paravojaške organizacije, ki jo vodi zaradi ščuvanja k rušenju ustavne ureditve pravnomočno obsojeni Andrej Šiško. Kontrast med obema dogodkoma ne bi bil mogel biti bolj izrazit. Na Parado ponosa so prišli predvsem mladi ljudje, ki so s pisanimi barvami in zastavami, z glasbo in govori prišli sporočit Štajerski in vsemu svetu, da se ne mislijo več skrivati pred nikomer – medtem ko so se pripadniki varde plazili po gozdu in skrivali svoje obraze za maskirnimi pokrivali. Prvi so peli in plesali, drugi so se pozdravljali z izmišljenim domoljubnim pozdravom »Osti jarej!« ter se z airsoft puškami v rokah plazili po hosti. Oboje pa je gnal občutek, da delujejo v imenu zgodovine. »Kot mlademu Slovencu, kot generaciji, ki je bila izpostavljena, mi ni v redu, da ne služimo vojaškega roka, kjer bi se učili, kako preživeti v naravi ali kako se obrambno zavarovati,« je medijem svoje razloge za udeležbo na Šiškovem »survivorju« predstavil eden od udeležencev, Domen Igličar. Menda je želel postati profesionalni vojak, a »ko sem moral dati podatke, so mi našli neke pretepe, ko sem bil star štirinajst, petnajst let,« je povedal.

Varda je sicer v javno zavest vstopila pred dobrim letom, septembra 2018, ko je javnost izvedela, da so organizirali shod pri Apačah. Njeni člani so tedaj slovesno prisegli: »Jaz, štajerski vard, dajem svečano roko in se zaklinjam, da bom do svoje smrti zvesto izpolnjeval ukaze svojih nadrejenih in naredil vse za obrambo svobodne dežele Štajerske. Štajerska zvestoba, varda do groba.« Od tedaj je Šiškova paraskupina nezmotljivo del mariborske podobe; ko je policija njihovega vojvodo vtaknila za zapahe, so vardi preplavili mariborske nabiralnike z letaki, ki so pozivali »Free Šiš!«. Medtem ko se je preostanek Slovenije spraševal, ali ni nemara vse skupaj šala, so se vsak vikend zbirali na trgu pred spomenikom narodne osvoboditve, veliko kovinsko kroglo, ki so jo Mariborčani v svojem slogu poimenovali Kojak zaradi podobnosti z likom iz stare detektivske serije. Oblečeni v črno so pripadniki varde pri belem dnevu mahali z zastavami in po megafonu pozivali k uporu; mimoidoči so se ustavljali in radovedno gledali, včasih je kateri zmajal z glavo, kateri pa je tudi stisnil pest in zavpil: »Tako je!«

Parada in Štajerska varda, dve plati mesta ob Dravi. Prva je praznik življenja v vseh njegovih oblikah, druga združuje zamaskirane moške, ki se plazijo po gozdu in vdajajo otročjim fantazijam.

Varda in militantni navijači, ki razglašajo, da so le oni Maribor in napadajo drugače misleče, bolj liberalne meščane, migrante ter ostale namišljene sovražnike, se napajajo iz občutka ogroženosti, ki mesto razžira že več kot stoletje, pojasnjuje namestnica predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, Mariborčanka Mateja Ratej. »Ta značaj se je izoblikoval v bojih okoli severne meje med in takoj po prvi svetovni vojni; takrat se je razvilo prepričanje, da je treba za vsako ceno ohranjati identiteto in kljubovati Sovražniku. Slednji je bil najprej utelešen v nemškem elementu, nato pa v vsakem, ki je zabredel v to udobno blatno mlakužo in izzval vzpostavljena razmerja.« Simbol obrambne drže, ki jo izražajo mladi Šiškov vard Domen Igličar in njemu podobni, je general Rudolf Maister, ki je v zadnjih letih v Mariboru dosegel skoraj svetniški status, častijo pa ga tako vardi kot pripadniki navijaške skupine Viole. Slednji so na ligaški tekmi z osovraženo ljubljansko Olimpijo lanskega oktobra, ko je minevalo sto let od njegovih bojev z Avstrijci, razvili pravcato inštalacijo, ki je prikazovala Maistrove čete in samega generala, nad njimi je bil zemljevid samostojne Štajerske z njenimi občinami, vse skupaj pa je bilo pospremljeno z Maistrovim verzom: »Meča ne dajte nikoli iz desnice, naše pravice nikoli iz zenice!« In ko so navijači do konca razvili svojo inštalacijo, je od njihove tribune znova zadonelo:

»Mi smo Maribor!«

Stoletje sovraštva

Prav Viole so največkrat označene za nosilce sistematičnega nasilja v mestu. Toda pri tovrstnih posploševanjih je treba biti previden. Nedvomno so bili v skupinah, ki so izvajale pritisk pred in med Parado ponosa, navijači NK Maribor – »Samo naj mi ne dira fuzbala!« je policistom, ki so stražili trg med govorom Reneja Volkerja, dejal njegov nesojeni napadalec –, drži pa tudi, da jih lahko najdemo v neonacističnih in kriminalnih združbah, ki delujejo v mestu. Toda ne smemo sklepati, da so problematični vsi navijači; gre le za glasno in agresivno manjšino. Stadion Ljudski vrt sprejme 13 tisoč ljudi, na Paradi ponosa pa je udeležence zasramoval nemara ducat moških. Drugače povedano, vsi nogometni navijači še zdaleč niso primitivci, je pa nogomet še eno polje simbolnega boja, kjer se nasilniške težnje najraje izrazijo. »Nogomet in navijaštvo sta dva že vzpostavljena sistema in skupine navijačev tradicionalno delujejo do neke mere deviantno oziroma delikventno. Te skupine so po večini sestavljene iz posameznikov podobne starosti, spola in socio-ekonomskega statusa, zato delujejo kot močan sistem, ki prek vrstniškega vpliva vključuje in usmerja vedenje posameznikov,« pojasnjuje sociolog Andrej Naterer z mariborske Filozofske fakultete.

Viole tako najbolje ponazarjajo shizofrenost mariborske samopodobe, na katero sta v knjigi »Mesto neizpolnjenih pričakovanj« opozorila že omenjeni mariborski sociolog Naterer in njegov kolega Miran Lavrič. Mariborčani so po eni strani neizmerno ponosni na svoje mesto, po drugi pa venomer udrihajo čezenj; so politično pasivni, mesto beleži izrazito nizko volilno udeležbo, po drugi strani pa je prav tu leta 2012 vzniknila vseslovenska vstaja; meščani so naklonjeni delitvam na »nas« in »one«, velikokrat se obnašajo izključevalno, hkrati pa so tudi sposobni občudovanja vredne empatije in solidarnosti. Viole tako simpatizirajo z vardo in Šiškovo nacionalistično grupacijo Hervardi, iz katerih je izšla, nasprotujejo migrantom in gejem in simpatizirajo z domobranstvom – ob tem pa v sodelovanju z NK Maribor redno izvajajo humanitarne akcije in zbirajo sredstva za socialno ogrožene.

Toda večkrat prevlada obrambna drža, na katero opozarja Mateja Ratej. Lahko bi rekli, da je mesto ostalo zvesto napotkom oboževanega generala in da vse od njegovih časov pravzaprav ni odložilo meča ali granitne kocke oz. airsoft puške. Po Nemcih je vlogo Sovražnika prevzela kar centralna slovenska oblast, oziroma »Ljubljana«, kdorkoli že to je; izvorni mit o njenem sabotiranju težko pričakovanega mariborskega preboja se je oblikoval prav v Maistrovih bojih. Tedaj naj bi, takšno prepričanje se je uveljavilo, »Ljubljana« generalu naročila, naj neha stiskati Avstrijce in se umakne na Štajersko. Če tega ne bi storila, bi Slovenija danes nemara segala vse do Dunaja, je še vedno prepričan marsikateri Mariborčan. Dejansko pa je bil Maistrov umik posledica spleta hitro spreminjajočih se okoliščin, slabe komunikacije med njegovim štabom in vlado in logističnih ter vojaških dejavnikov; februarja 1919 so avstrijske čete prešle v uspešno protiofenzivo in kmalu zatem je bilo podpisano premirje. Toda to v Mariboru zanima le malo koga, Maistrov mit pa je podlaga za fantazije o štajerski neodvisnosti. Mateja Ratej opozarja, da je »antagonizem s preostankom Slovenije na Štajerskem zgodovinsko pogojen, saj so avstrijske oblasti načrtno administrativno ločile slovenske dežele in potem med njimi spodbujale tekmovalnost in antipatijo«.

Zato je mesto ob Dravi nenehno na preži. Kot pišeta Naterer in Lavrič, so raziskave javnega mnenja pokazale, da se povprečen Mariborčan čuti znatno bolj ogroženega kot njegovi rojaki drugod po Sloveniji, meščani pa precej bolj kot vrednote samoizražanja cenijo preživetvene vrednote, »ki poudarjajo predvsem ekonomsko in fizično varnost, izražajo pa se v nizkem zaupanju v ljudi in institucije, v nizki stopnji tolerantnosti do različnih življenjskih slogov, pa tudi v avtoritarnosti in etnocentrizmu«. Ta etnocentrizem se po potrebi obrne tudi proti ostali Sloveniji, in to ne zgolj proti osovraženi in zavidani »Ljubljani«. Ratejeva za ilustracijo postreže z dogodki neposredno po prvi svetovni vojni, ko so jugoslovanske oblasti v Maribor naseljevale primorske družine, ki so v bojih med Avstrijci in Italijani ostale brez vsega: »Čeprav so bili Slovenci, rojaki, so jih domačini pričakali zadržano, s časom pa je ta zadržanost prerasla v odkrito sovraštvo; zmerjali so jih z ’lahi’ in ’čiči’ in jim očitali, da jim odžirajo službe.« Zgovoren je zapis, objavljen junija 1919 v časniku Straža, kjer lahko beremo, da se s prišleki »ravna jako grdo in prezirljivo. Domače prebivalstvo jim daje občutiti, da jih smatra kot pritepence in vsiljivce, jih zaničuje ter jim nagaja, kolikor more.« Po propadu Jugoslavije se je sovraštvo za nekaj časa preusmerilo na nekdanje brate; Andrej Šiško je tako svojo nacionalistično kariero začel kot jurišnik proti mariborskim Srbom. Leta kasneje so tudi potomci zasramovanih »čičev« in Srbov med tistimi, ki danes naganjajo prišleke, žugajo gejem in lezbijkam ter kričijo:

»Mi smo Maribor!«

O čem govorimo, ko govorimo o »Ljubljani«

Na drugi strani zaradi burne zgodovine Maribor ni razvil tradicije lastne »razsvetljene« elite, ki bi služila kot branik proti primitivizmu. »Mesto je po vsaki vojni izgnalo nosilce ekonomske moči, ki so bili tudi nosilci kulturnega in socialnega kapitala. In zdaj ne premore centrov družbene moči, ki bi usmerjali razvoj,« razlaga Naterer. Mariborskih direktorjev, bančnikov in tudi vidnih občinskih uslužbencev skorajda ni mogoče opaziti na kulturnih prireditvah, ki ne prinašajo publicitete. Brez kulturnega kapitala pa politično in posledično ni ekonomske stabilnosti – ali kot pravi Naterer, kdor ne bere knjig, tudi ne bo prebral programov kandidatov za župane in ne bo sposoben zaznati morebitnega sprenevedanja. Žal pa kompleksne vsebine zanimajo premajhen del mestne smetane. Predsednika NK Maribor, večkratnega milijonarja Zlatka Zahovića, bi zaman iskali na jazz koncertu v Narodnem domu ali na kakšni predstavi na Borštnikovem srečanju. »Tako imenovano mestno aristokracijo sestavljajo zaprte skupine, v katerih si člani medsebojno delijo priznanja in hodijo na povezane dogodke, nimajo pa resne ambicije po spremembi svojega okolja. Mesto vsekakor premore nekaj razsvetljencev, a to je premalo za izhod iz provincialne malomeščanskosti,« je ostra Mateja Ratej.

Ljubljana ni kriva, da je Maribor, kjer pač je. Ljubljana mu ni vsilila zastarelega razvojnega koncepta, ni mu podtaknila globalne recesije in ni kriva za provincialnost velikega dela mestnih elit.

Mariborske vročekrvnosti zato ni mogoče obrazložiti skozi prizmo sodobnega populizma in antiitelektualizma; ti pojavi so le okrepili stare obrambne vzorce ter jih skozi socialna omrežja in sovražni govor naredili še bolj vidne. Prav tako bi bilo preveč enostavno, če bi odgovornost za nakopičene frustracije pripisali centralizaciji oziroma famozni »Ljubljani«. Centralizacijo občutijo tudi v Murski Soboti in Kopru, pa se njihovi prebivalci ne urijo po gozdovih za odcepitev od preostanka države. Res je, da je življenjski standard v mariborski občini nizek, nižji, kakor bi lahko bil; to dokazuje tudi položaj, ki ga je Mariboru pripisalo ministrstvo za finance. Slednje na podlagi širokega spektra kazalnikov periodično izračunava koeficiente razvitosti slovenskih občin: za leti 2018 in 2019 se je Maribor med enajstimi slovenskimi mestnimi občinami uvrstil na predzadnje mesto, za njim je le bližnji Ptuj. Brezposelnost ostaja visoka, prav tako število prejemnikov socialne pomoči, povprečna bruto plača v podravski regiji je za dobrih 200 evrov nižja od državnega povprečja. Toda težko je za to kriviti zgolj centralizacijo in ignoranco centralne oblasti. »Ljubljana« ni kriva, da je (bilo) mariborsko gospodarstvo utemeljeno na zastarelih fordističnih obratih, na tekočih trakovih in nizki dodani vrednosti, »Ljubljana« ni zakuhala globalne recesije, ki je s temi obrati počistila. Ali če smo bolj aktualni: »Ljubljana« ni izvolila Franca Kanglerja, niti ni na mesto župana postavila Andreja Fištravca.

In tudi ni res, da v mestu ob Dravi ni denarja. V zadnjem desetletju se je proračun Mestne občine Maribor povečal za približno deset milijonov evrov in zdaj znaša okoli 130 milijonov letno, glede na znesek, s katerim razpolaga ljubljanska občina, pa razmerje ostaja sorazmerno glede na število njunih prebivalcev. »Da Ljubljana zavira razvoj Maribora, je priročen izgovor. Dejstvo je, da sami ne naredimo zadosti, da bi zmanjšali zaostanek za njo. Maribor še vedno verjame, da lahko gradi na težki industriji, ki pa je že davno preteklost. A ljudje še zmeraj hrepenijo po zlatih časih Tama in ostalih velikih tovarn, namesto da bi celotno okolje obrnili k prestrukturiranju v samih temeljih,« pravi Naterer.

Kdo je tu nor

Zdi se, da nasilje postaja del mariborskega vsakdana. Pred kratkim so mediji obširno poročali o napadu na sodnico okrožnega sodišča Danielo Ružič, lani se je vseslovenska javnost zgražala ob podrobnostih maščevalnega strelskega pohoda na križišču glavne ceste, pa ob poročanju o množičnem pretepu pri tržnici, leto pred tem so neonacistični skrajneži pretepli prebivalca skvota Pekarna, ki je zbiral podporo proti koncertu hrvaškega proustaškega pevca Thompsona ... Glede na policijsko statistično poročilo se je lani število ugotovljenih kaznivih dejanj v mestu povečalo za desetino glede na leto 2017, največ na račun povečanja števila kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, zoper javni red ter zoper življenje in telo. Po številu obsojenih fizičnih oseb je Maribor že leta na samem vrhu med slovenskimi mestnimi občinami. Toda vtis, ki ga ustvarjajo statistika in omenjeni dogodki, ni povsem resničen – Maribor je še vedno varno mesto, kjer se lahko tudi ponoči mirno sprehajate po ulicah ali po parku. »Omenjeni pojavi so odklon in nikakor ne pomenijo, da je Maribor izpostavljen nasilju na ulicah in da ga to dela za nevarno mesto, zlasti če ulice Maribora primerjamo z ulicami vzhodnega Los Angelesa, Juareza ali katerega od drugih, v resnici nevarnih mest. Nasilje nikakor ni običajno in treba je z njim shajati, saj gre v vsakem primeru za odklon. Pomembno ga je v prvi vrsti prepoznati in moderirano intervenirati,« pravi Andrej Naterer.

Vsaj toliko kot nasilje nogometnih navijačev, grožnje LGBT skupnosti, pritiski na aktiviste, petarde in lomljenje stolov na nogometnih tekmah ter paradiranje Šiškove varde pa je zaskrbljujoče nasilje, s katerim skušajo mestne kriminalne združbe vplivati na institucije, ki jim gledajo pod prste. Tovrstno nasilje je doseglo vrh v drugem županskem mandatu Franca Kanglerja, ki je bil pripravljen storiti malodane vse, da bi se obdržal na oblasti. Ko je časnik Večer kritično poročal o njegovih poslih, je uslužbenec enega izmed podjetij, ki so sodelovala s Kanglerjem, pred Večerovo stavbo prižgal svečko za urednika mariborske kronike Aljoša Peršaka. Kot so kasneje razkrili prisluhi, v katere se je ujel tedanji župan, je njegova ekipa oblikovala tudi mrežo spletnih trolov, ki so v svojih komentarjih sistematično žalili Večerove novinarje in jim poskušali zbijati kredibilnost. Vsaj do neke mere so se temačne strukture, ki so se napajale iz Kanglerjevega županovanja, prekrivale tudi z Violami; te so spornega župana podpirale skoraj do zadnjega, ko pa so se obrnile proti njemu, je bila zapečatena njegova usoda in uspeh mariborskih vstaj. Tedaj je Kanglerja pred besnečo množico obvarovala šele četa borcev iz kluba borilnih veščin Tomaža Barada, v tistem času celo mestnega svetnika.

Z nasilneži se je javno bratil tudi njegov naslednik, »vstajniški« župan Andrej Fištravec. Ta je na vsakem koraku razglašal svoje simpatije do NK Maribor in Viol, slednjim je tudi priskrbel nove prostore, celo ko so navijači na tekmah začeli mahati z razvpitim simbolom neonacistov, keltskim križem, jim je stopil v bran. Med zadnjo volilno kampanjo se je Fištravec pod sloganom »Resnični ljudje« kar javno kazal z vidnimi posamezniki iz mariborskega podzemlja; med njimi so bili izterjevalec, ki je v nekem pretepu žrtvi z razbitim kozarcem prerezal vrat, pa nasilneža, ki imata v kartoteki podtikanje eksplozivov, preprodajo drog in izsiljevanje prostitutk, ter eden od začetnikov množičnega pretepa pri tržnici, v katerem je en udeleženec umrl.

Viole imajo prav – res so Maribor. A Maribor so tudi njegovi umetniki, aktivisti, geji in lezbijke, Romi in priseljenci. Vsi so razlog za ponos mesta in vsi imajo pravico do mirnega bivanja v njem.

Danes sta Kangler in Fištravec preteklost, mariborsko občino pa vodi podjetnik Saša Arsenovič, ki predstavlja prelom z naštetimi praksami; vsaj za zdaj Arsenovič ne paktira s sumljivimi posamezniki in se ne udinja huliganom z darili ali prozornimi gestami, kot sta to počela Kangler in kasneje Fištravec. Prav zato je letošnjega marca prejel zlovešča opozorila, napadeni in poškodovani so bili njegovi lokali in celo njegova družinska hiša; med drugim je eksplozivno telo razneslo steklo na Arsenovičevem lokalu Rožmarin. Po poročanju Večera so kriminalisti hitro ugotovili, da naj bi napad naročila stara znanca policije – pri čemer je bil eden izmed njiju leta 2012 član Baradove zamaskirane skupine, ki je pred vstajniki reševala Franca Kanglerja. »Upam le, da se volilno telo ne bo prehitro naveličalo Arsenoviča,« razmišlja sociolog Naterer, »Mariborčani so glede politikov kot najstnice, ves čas iščejo pravega, nato se takoj zaljubijo, a še hitreje zasovražijo.« 

Vse to je – ali je še donedavno bil – Maribor. Viole imajo prav, ko razglašajo svojo istovetnost z mestom ob Dravi. Nogomet je pomemben del njegove identitete, pisana množica različnih navijačev pa uteleša njegovo stoletje staro prvinsko naravo in izraža frustracije, ki jim je treba prisluhniti, četudi ne dobesedno. Toda enako pomemben del Maribora so vse ostale strukture, ki so prav tako razlog za mariborski ponos – njegovi aktivisti, umetniki, upokojenci, Romi, begunci ... In morda se je v mestu zares začelo premikati: kar nekaj znakov je, da se je Maribor začel spoprijemati s svojimi demoni. »Pozivam vse pristojne, naj se najostreje odzovejo na mafijske kriminalne združbe v mestu. Kot župan bom še naprej nepopustljiv pri izpolnjevanju zaveze, da bo mestna občina naredila vse, kar je v naši moči, da Maribor spet postane in ostane mesto dobrih ljudi, ki jih odlikuje kultura nenasilja in strpnosti,« je Arsenovič povedal po nedavnem napadu na sodnico Danielo Ružič. Da misli resno, je pokazal z udeležbo in govorom na Paradi ponosa. Tega dne se je v drugem največjem slovenskem mestu resnično zgodilo nekaj velikega; to so čutili tako razposajeni udeleženci kot njihovi v črno oblečeni nasprotniki, ki so nemočno stiskali zobe za policijskim kordonom. In nemara bo čez nekaj let res prišel dan, ko bodo lahko prav vsi prebivalci mesta brez vsakega strahu in zadržka rekli: »Mi smo Maribor!«