Prelaganje plastične odgovornosti

Sporočilo držav jugovzhodne Azije je jasno: "Ne bomo vaše smetišče."

Indonezija bo nemudoma vrnila osem zabojnikov ali 210 ton gospodinjskih odpadkov nazaj v Avstralijo, potem ko je inšpekcija določila, da je material preveč onesnažen za reciklažo. Avstralske smeti so namreč vsebovale tudi prepovedane elektronske odpadke, pločevinke, čevlje in steklenice motornega olja. Mnoge od njih spadajo v B3 kategorijo, ki se nanaša na strupene in nevarne snovi. Gre za zadnje v vrsti sporočil, da države jugovzhodne Azije ne bodo odlagališča čezoceanskih odpadkov, piše Guardian.

Svetovni trgovini z odpadki je težko natančneje slediti. Bogatejše države, med katerimi prednjačijo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Kanada in Avstralija, že najmanj 25 let izvažajo svoj odpad, zlasti plastične smeti, razvrščene za recikliranje, piše Business Insider. Zahodna podjetja so pripravljena plačati odstranjevanje smeti, azijske države, vključno s Kitajsko, Malezijo, Filipini in Vietnamom, pa nimajo tako strogih okoljskih predpisov, zaradi česar so privlačne predvsem za sprejem velikih količin plastike. Problem med drugim nastane, ko so prejeti odpadki pogosto napačno označeni: pošiljka, ki naj bi vsebovala plastiko, na primer vsebuje gospodinjske odpadke, kot so umazane plenice. Tovrstne situacije še poslabša nezakonito pokopavanje ali zažiganje odpada, ki se po poročanjih uradnikov dogaja v prizadetih državah. 

Problem med drugim nastane, ko so prejeti odpadki pogosto napačno označeni: pošiljka, ki naj bi vsebovala plastiko, na primer vsebuje gospodinjske odpadke, kot so umazane plenice.

V maju je vrnitev stotih ton avstralskih odpadkov zaradi premočne kontaminacije napovedala tudi malezijska vlada. A to je bil le del 450 ton uvoženih plastičnih odpadkov, ki jih je Malezija poslala nazaj državam po svetu. Prav tako so Filipini junija vrnili 69 zabojnikov ali 1500 ton smeti Kanadi. S tem so končali šestletni spor med državama, katerega povod so bile nezakonito odvržene smeti, za katere je Kanada sicer morala prevzeti odgovornost, a se za nadaljnje ukrepe ni zmenila. Še prejšnji teden pa je Indonezija napovedala vrnitev kar 49 kontejnerjev, polnih odpadkov, številnim državam po svetu. 

Kitajska prepoved uvoza plastičnega odpada v preteklem letu je dodobra pretresla svetovno ravnanje z odpadki. Pred tem je država mnogo let veljala za največje odlagališče plastike, ki je še leta 2016 prejelo do 600.000 ton uvoženih plastičnih odpadkov mesečno. Z januarjem 2018 je Kitajska vzpostavila stroga pravila glede uvoženega odpada in ne sprejema več plastičnih odpadkov, ki niso čisti in povsem ločeni, kar pa je za večino zahodnih mest previsok standard, da bi ga upoštevali. Države, ki so uvažale svoje smeti na Kitajsko, so se morale tako same soočiti z vprašanjem reciklaže, ali pa poiskati nove lokacije, kjer lahko odvržejo (in pozabijo na) svoje smeti. Velike količine odpada so bile tako preusmerjene v ostale države jugovzhodne Azije, a naraščajoče nasprotovanje v regiji kaže, da naloga ni tako lahka, kot se zdi. 

Globalno zaskrbljenost nad plastičnim onesnaževanjem sicer redno spodbujajo šokantne podobe odpadkov, ki mašijo reke, in poročila o mrtvih morskih bitjih s kilogrami odpadkov v želodcih.

Da so pritiski z jugovzhodne Azije vse močnejši, je sicer razumljivo, saj ima le-ta tudi sama rastoče težave z domačimi odpadki. Vsako leto se v reke in oceane držav odlagajo tone smeti, sploh Indonezija pa ima drugi največji doprinos k morskim plastičnim odpadkom, takoj po Kitajski. 

Globalno zaskrbljenost nad plastičnim onesnaževanjem sicer redno spodbujajo šokantne podobe odpadkov, ki mašijo reke, in poročila o mrtvih morskih bitjih s kilogrami odpadkov v želodcih. Po podatkih WWF, Greenpeaca in National Geographica proizvedemo na svetu vsako leto več kot 300 milijonov ton plastike, recikliramo je le 9%. Nezakonito odlaganje in sežiganje plastičnega odpada, ki je posledica kopičenja smeti, pa povzroča bolezni dihal, onesnažuje vodo in pobija pridelek. 

Za Zahod so, kot kaže, časi iskanja smetišč v azijskih državah mimo. Številna mesta v ZDA se že soočajo s posledicami ton odpada, ki ga nimajo možnosti izvoziti. Mesto Chester v Pensilvaniji, na primer, sprejme vse od kitajske prepovedi v 2018 dnevno tudi do 200 ton reciklažnega materiala. Ta konča v sežigalnici, rezultat pa je alarmantno zdravstveno stanje ljudi v bližini. Štirje od desetih otrok v mestu imajo astmo, poroča Wired, stopnja raka rodil je 64 odstotkov, raka pljuč pa 24 odstotkov višja kot drugod v Pensilvaniji. Težavno soočanje z uporom azijskih držav je tako dobra lekcija za Zahod: odpadek ne izgine, če se pretvarjamo, da ne obstaja. 

PREBERITE SI ŠE:

Demokratični material. Plastika ni slaba. Samo ravnati ne znamo z njo. Piše Staš Zgonik. 

Milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje. Piše Darja Kocbek. 

Ukrepanje proti plastiki je ukrepanje proti potrošništvu. Piše Darja Kocbek. 

Obljubljajo zmanjšanje proizvodnje plastike, hkrati pa gradijo nove tovarne. Piše Darja Kocbek. 

Narejena prva študija, ki je pokazala celovit vpliv onesnaževanja s plastiko. Piše Darja Kocbek. 

Vsi smo Greta. Pišeta Jure Trampuš in Staš Zgonik.