Eden za vse sezone

Gostilna Antonač
Bojanji Vrh 4, Ivančna Gorica
Tel.: 01 787 60 82
Antonačevi sprejemajo goste od srede do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
na eni strani picerija, na drugi velika predelna dvorana z replikami panjskih končnic in z vseh koncev napaberkovanimi citati; elevatorski klavir na ozvočenju

Napitki:
nekaj zanimivih buteljk se najde, fino bi bilo, če bi jih več (predvsem pa vsaj eno peneče) točili tudi na kozarec

Dostopnost:
avtocestni izvoz je blizu, parkirišče je ob gostilni, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pujskova terina cvetačni sufle

Ne tako fino:
česnova juha

Za 35 evrov, kolikor stane, je Antonačeva šesthodna degustacijska špura čista bagatela.

»Ko moram na šiht – rdeči alarm! Ko pade m na ksiht – r deči alarm! « je z Racijo na hreščavih zvočnikih konzumobila in z vremensko aplikacijo v roki fušal dežurni navigator, ki nas je nazadnje mimo zastojev na dolenjski avtocesti in mimo vseh superceličnih nevihtnih nevarnosti varno pripeljal na dvorišče obcestne, podolgovate, na picerijo in restavracijo ločene gostilne Antonač. Ker nam je prišlo na uho, da je tu v kuhinji glavni ta mlad’, ki je v šolah nabrano sodobno kulinarično tehnično znanje začel korajžno uvajati tudi na jedilnik domače oštarije, smo na prvo vprašanje pica al alakart? odgovorili alakart in se dali peljati v prostorno, s kar bizarno mešanico stropnih dekorativnih fresk, lesenih štukatur in na steno odtisnjenih motivacijskih citatov opremljeno sobano ohcetnih dimenzij. Vsekakor zanimiv, lynchevsko inspirativen prostor, ki dodatno vrednost začenja dobivati s krožniki, ki prihajajo na mizo.

V že skoraj desetletju rednega tedenskega potikanja po oštarijah še nismo naleteli na plac, kjer bi se na lokaciji, zunanjosti in ambientu vzpostavljena pričakovanja tako razlikovala od ponudbe. Antonačeva sobana je pač kot ustvarjena za klasično gobovo/ govejo; pladenj s pečenko, pohanjem, govedino, restancem in rižem ter štrudelj na koncu. Ampak ne: najprej prinesejo kruhek s korenčkovim moussom, nato pa štartajo resne špektakelske umetnosti: rezina svinjske terine s kremo iz rdeče pese, drobnjakovim gelom, zakokokičeno svinjsko kožo, bučnim oljem v prahu in okisano šalotko. Pa perfekten cvetačni soufflé s tekočo sredico, hrustljavo slanino, cvetačno kremo in zeliščnim oljem za aromatski štih. Izjemno, izjemno! Da se ne razpališ preveč, draga bralka, omenim še podpovprečno, preveč zaškrobljeno česnovo juho, na katere površini se je naredila neprijetna opna, potem pa šibava naprej: k v ljubek svitek oblikovani postrvi v testu z ješprenjem, koromačem in hrustljavimi sušenimi špinačnimi listi ali k manj spektakularno dodelanemu fileju jesetra z drobnimi njokci in brokolijevo kremo. Če si za meso, potem ne išči dlje od v kvader oblikovanih koščkov konfitirane svinjske krače s korenčkovim pirejem in žitnim ocvrtkom ali pač od kosa telečjega hrbta z ajdovim raviolom, polnjenim z gobami, krompirjeve zloženke in kreme iz zelja. Ali pa preskoči na mnogokomponentno cukrnijo s hruškovo strjenko, karamelnim želejem ter moussom iz temne ter prahom iz bele čokolade.

Vsi ti krožniki odražajo dobro obvladovanje tehnik, kombiniranje okusov in tekstur ter dramaturško obvladovanje jedilnika. Ampak: če greš še enkrat skozi vse komponente, boš videl, da je to pravzaprav jesenski ali zimski jedilnik, ki mu manjka poletne svežine in uporabe sezonskih sestavin. Mladi Antonač res zna kuhati, ampak malo hvata krivine in rajta z enim jedilnikom preguslati vse leto. Ob hudo diskontni ceni mu ne gre zameriti, ampak naj ga ata in mama le spodbudita k bolj sezonski ustvarjalnosti.