Srebrenica 24 let po genocidu

Srebreniški genocid nam nastavlja ogledalo, v katerega bi se morali Evropejci zastrmeti

Na današnji dan pred štiriindvajsetimi leti se je pričela ena najstrahotnejših tragedij sodobne evropske zgodovine, zaradi katere je življenje izgubilo več kot 8300 Bošnjakov, še več življenj pa je (bilo) uničenih. Za usmrčenimi, večinoma moškimi, pa tudi ženskami in otroki, so namreč ostali svojci brez družine, doma, sosedov, brez zadoščenja človeške potrebe, da se od (trupla) umrlega poslovimo, in brez priznanja, da je šlo za genocid.

Za kar je tudi šlo. Tako je presodilo tudi haaško sodišče, ki je zaradi genocida vojnim zločincem šele pred nekaj leti prisodilo skupno preko 700 let zaporne kazni. Pripadniki nacionalističnih paravojaških sil bosanskih Srbov so tisoče žrtev muslimanske veroizpovedi pobili v nekaj dneh, pri tem pa so jim posredno pomagali (kar uradno slišimo redkeje) tudi Združeni narodi, ki naj bi varovali ozemlje Srebrenice, a so svoje neoborožene varovance predali napadalcem.

Po mnenju komisarke Sveta Evrope za človekove pravice Dunje Mijatović mnogi Evropejci pozabljamo, da je šlo za genocid in ne zgolj ''lokalen spor'' ali nek zgodovinsko zelo oddaljen dogodek. ''Srebreniški genocid nam nastavlja ogledalo, v katerega bi se morali Evropejci zastrmeti,'' je zapisala in opozorila, da si sodeč po vzponu nacionalističnih gibanj in uperjenosti nekaterih politikov proti muslimanom, v sodobni Evropi raje zatiskamo oči.

Oči pa še vedno ne morejo zatisniti svojci skoraj tisočih žrtev, katerih posmrtni ostanki so še vedno neodkriti in raztreseni po pokrajini. S premeščanjem trupel in odmetavanjem le teh po kosih (ostanke posameznika so našli tudi na štirih različnih, več kilometrov oddaljenih krajih), so poskušali krvniki prikriti zločin. Zanj se je Srbija opravičila leta 2010, genocida pa še danes ne priznava. Zaradi obojega je (nadaljnje) iskanje in identificiranje žrtev izjemno zahtevno. Novih množičnih grobišč niso odkrili že tri leta, verjetno pa bi jih, če bi tisti, ki o njih kaj vedo, spregovorili.

Na ta način bi nehumano pobitim podali vsaj možnost humanega pokopa, svojcem pa možnost vsaj nekakšnega zaključka. Nekateri svojci ne zdržijo brez njega, in se odločijo za pokop, čeprav le štirih kosti, drugi pa upajo, da so njihovi ljubi, katerih kosti še niso našli, nekje živi.

Ob letošnji obletnici genocida so v spominskem centru Potočari blizu Srebrenice, kjer je bilo doslej pokopanih 6610 žrtev genocida, danes pokopali še 33 žrtev. Najmlajši med njimi je bil komaj 16-letni deček, najstarejša pa 82-letna ženska. V Potočarih se je zbralo več tisoč ljudi, žrtvam pa so se z minuto molka poklonili po vsem svetu, v Sloveniji v državnem zboru in na Mestnem trgu v Ljubljani.

''Kakšen odnos do teh dejanj imamo in kako se do njih opredelimo, kaže stanje duha današnjega časa. Ta dan mora biti namenjen tudi lastni refleksiji glede zmožnosti dobrega in zla in kako zmotno je prepričanje, da je naša človečnost samoumevna," je ob priložnosti povedal predsednik državnega zbora Dejan Židan.