Svet po meri moških

Moški bodo bolj verjetno udeleženci prometne nesreče, smrtne žrtve bodo bolj verjetno ženske

Primer: formula za določitev standardne pisarniške temperature je bila razvita v šestdesetih letih in za izhodišče jemlje srčni utrip v mirovanju povprečnega človeka. A nedavna nizozemska študija ugotavlja, da je utrip mlade ženske, ki opravlja lažje pisarniško delo, bistveno nižji od standardne vrednosti za moške, ki opravljajo isto dejavnost. Formula lahko stopnjo ženskega utripa preceni tudi do 35 odstotkov, kar pomeni, da so današnje pisarne v povprečju lahko tudi do pet stopinj prehladne za ženske. 

Ne le, da so takšne razmere nepravične, slab učinek lahko imajo tudi za posel. Delovna sila, ki se neprijetno počuti, je neproduktivna delovna sila, pojasnjuje Guardian. Vrzeli v podatkih na delovnem mestu so posledica sistemskega mišljenja, ki osmišlja človeštvo kot izključno moško, vodijo pa lahko še v veliko hujše situacije, kot sta nelagodje in neučinkovitost.

V zadnjih stotih letih so delovna mesta v splošnem precej varnejša. V začetku 20. stoletja je v Združenem kraljestvu letno umrlo zaradi poškodb pri delu približno 4400 ljudi, do leta 2016 pa se je ta številka zmanjšala na 135. A medtem ko se hude poškodbe pri delu za moške zmanjšujejo, je pri ženskah slika ravno obratna. Pri tem imajo razlike v podatkih o spolih veliko težo, saj se poklicne raziskave navadno osredotočajo na panoge, v katerih prevladujejo moški. 

"Referenčni človek" je specifično kavkaški moški med 25. in 30. letom starosti, ki tehta 70 kg. "Referenčni človek" naj bi predstavljal človeštvo kot celoto. Seveda je ne.

Te vrzeli vsakodnevno vplivajo na življenje žensk. Vpliv je lahko sorazmerno majhen, na primer - težko je doseči zgornjo polico, ki je postavljena na moško višinsko normo. Posledice pa so lahko tudi precej hujše narave. Na primer trčiti z avtom, katerega varnostni testi ne upoštevajo meritev žensk. Ali umreti od vbodne rane, ker neprebojni jopič ni pravih mer. Za ženske so lahko posledice življenja v svetu, zgrajenem okrog moških podatkov, smrtonosne. 

Vsako leto v Veliki Britaniji še vedno umre približno 8000 ljudi zaradi raka, povezanega z delom. Čeprav je bila večina teh raziskav opravljena na moških, pa je resnica daleč od tega, da bi bili moški najbolj prizadeti. V zadnjih 50 letih se je na primer stopnja raka na dojki v industrializiranem svetu znatno povečala, vendar neuspeh pri raziskovanju ženskih teles, poklicev in okolij pomeni, da manjkajo ključne informacije o tem, kaj za to rastjo stoji. "Vse vemo o boleznih, povezanih s prahom, pri rudarjih," je za Guardian komentiral profesor poklicnih in okoljskih politik Rory O'Neill. "Za izpostavljenosti, fizične ali kemične, pri delu žensk, ne moremo trditi enako."

Rak je dolgotrajna bolezen in O'Neill pravi, da tudi, če bi ta trenutek začeli s študijami, bi potrebovali celo delovno generacijo časa, preden bi prišli do uporabnih podatkov. A študij ne začenjamo. Namesto tega se še vedno opiramo na podatke iz študij, ki proučujejo moške (pri delu), kot da bi veljalo za ženske enako. Še natančneje, dodaja, "referenčni človek" je specifično kavkaški moški med 25. in 30. letom starosti, ki tehta 70 kg. "Referenčni človek" naj bi predstavljal človeštvo kot celoto. Seveda je ne.

Moški in ženske imamo različne imunske sisteme in hormone, ki lahko igrajo vlogo pri absorpciji kemikalij. Ženske so običajno nižje od moških in imajo tanjšo kožo, kar zmanjša nivo strupov, ki jim je koža lahko varno izpostavljena. Kemikalije so še vedno testirane večinoma v izolaciji na podlagi enkratnega kontakta, a to ni način, na katerega se ženske z njimi pogosto srečujejo. V salonih za nohte, na primer, so delavke še vedno skoraj izključno ženske (in pogosto priseljenke), ki so vsakodnevno izpostavljene velikemu številu kemikalij. Mnoge od teh kemikalij so povezane z rakom, spontanimi splavi in pljučnimi boleznimi. Če te ženske nato odidejo domov in pričnejo z drugim, neplačanim gospodinjskim delom, ki ga kljub karieram še vedno v večini opravljajo ženske, bodo izpostavljene spet drugačnim kemikalijam. Učinki mešanja takšnih različnih izpostavljenosti so večinoma neznani, daje primer kompleksne prikrajšanosti žensk v sferi dela kanadska raziskovalka Anne Rochon Ford. 

Podatkovna vrzel, ko gre za ženske na delovnem mestu, pa se ne pojavlja le v industrijah, v katerih prevladujejo ženske. Obstaja na primer zelo majhen nabor podatkov o poškodbah žensk v gradbeništvu. Newyorški komite za varnost in zdravje pri delu (NYCOSH) je opozoril, da imajo ženske veliko večji delež zvinov, nategov mišic in poškodb živcev na zapestjih in podlakti kot moški. Zaradi pomanjkanja informacij je težko natančneje določiti, zakaj je temu tako, a vsaj delež krivde velja pripisati "standardni" opremi na gradbišču, ki je zgrajena na osnovi mer moškega telesa.  

Povprečna ženska, udeležena v prometni nesreči, ima kar 17 odstotkov več možnosti za smrtni izid kot moški.

Bivša direktorica Službe za ženski dizajn v Združenem kraljestvu Wendy Davis je za Guardian podala primer standardne velikosti vreče cementa. Gre za težo, ki jo moški lahko dvignejo brez preobremenitve, za povprečno žensko pa je pretežka. Prav tako dvomi v standardno velikost opeke. Roka povprečnega moškega se opeki popolnoma prilega, medtem ko jo povprečna ženska prime težje. "Zakaj morata biti vreča cementa in opeka ravno takšne velikosti?" se sprašuje. Jasno je namreč, da ti standardi niso bili prilagojeni potrebam dela samega, temveč so oblikovani glede na mere moškega, ki to delo (pričakovano) opravlja. NYCOSH podobno ugotavlja, da so "standardna ročna orodja, kot so na primer ključi, preveliki, da bi jih povprečna ženska roka lahko čvrsto držala". 

Problem je tudi v zaščitni opremi, vse od očal do oblek za celotno telo, ki tipično temelji na velikostih in značilnostih moških iz Evrope in ZDA. Delodajalci pogosto mislijo, da morajo za delavke preprosto kupiti manjše velikosti, a to mišljenje je zmotno. Razlike v prsih, bokih in stegnih lahko vplivajo na to, kako se telesu prilegajo varnostni pasovi. "Standardna" oblika zaščitnih mask, na primer, ne ustreza večini žensk (kot tudi veliko moškim drugih ras in etnij, ki ne ustrezajo meram "referenčnega človeka"). Najhujše posledice tako sledijo neustreznemu prilagajanju predvsem neprebojnih jopičev, protivbodni opremi in dobrovidnih oblačil ženskam. 

Čeprav se pritožbe glede zaščitne opreme v zadnjih dvajsetih letih redno pojavljajo, je bilo storjenega malo. Britanske policistke poročajo, da imajo zaradi neprilagojenih pasov modrice, številne morajo imeti fizioterapije zaradi protivbodnih jopičev, ki se jim ne prilegajo, mnoge opozarjajo, da jim oprema neustrezno stoji na prsih. Slednje ni le neugodnost, temveč lahko povzroči, da je jopič ženski prekratek, kar ji onemogoča zaščito. 

Svet po meri moških se ne konča pri sferi dela. Za primer lahko vzamemo na primer standardne velikosti pametnih telefonov, katerih povprečje je trenutno približno 14 centimetrov. Medtem ko lahko povprečni moški napravo udobno uporablja z eno roko, je roka povprečne ženske komaj kaj večja od naprave same. V praksi je to seveda nadležno za polovico prebivalstva, ki ima v lasti pametne telefone. Za podjetja, kot je na primer Apple, pa predvsem nesmiselna odločitev, še posebej po raziskavah, ki kažejo, da bodo iPhone bolj verjetno kupile ženske kot moški. 

Tudi uporaba moderne tehnologije pa ima lahko posledice, ki so hujše od zgolj nelagodja. Ko je Apple predstavil Siri, pametnega asistenta na svojih telefonih, so uporabniki v ZDA opazili, da je Siri zelo uporabna za pomoč pri iskanju prostitutk in dobaviteljev Viagre, zelo pomanjkljiva pa na primer pri iskanju možnosti za poseg abortusa. Siri, na primer, ti lahko pomaga, če doživiš srčni napad, v primeru, da se nanjo obrneš v primeru posilstva, pa ti odgovori: "Ne vem, kaj misliš s tem." 

Med najbolj razširjenimi izpostavljenostmi nevarnostim pa so ženske bržkone na cestah. Raziskava iz decembra 2013 povzema, da so moški resda pogosteje udeleženci prometnih nesreč in s tem tudi dominirajo v številu resnih poškodb, a ko je ženska udeležena v prometni nesreči, ima 47 odstotkov več možnosti za hujše poškodbe in kar 71 odstotkov več možnosti za manjše poškodbe kot moški. Povprečna ženska, udeležena v prometni nesreči, ima kar 17 odstotkov več možnosti za smrtni izid kot moški, še najdemo podatek v raziskavi NHTSA. Vse to ima opraviti s tem, kako - in za koga - je avto dizajniran. 

Ženske v povprečju sedijo med vožnjo bolj spredaj, ker so navadno nižje od povprečnega moškega. Noge imajo bližje pedalom, da jih dosežejo pravočasno, in zato sedijo bolj pokončno, da vidijo čez armaturno ploščo. To ni "standardni položaj sedenja", ugotavljajo raziskovalci, kar ženske v večini naredi "voznike izven položaja". Tveganje za notranje poškodbe pri čelnih trkih je tako večje, noge pa so mnogo bolj ranljive. Zaradi manj mišic v vratu in zgornjem delu trupa so ženske tudi do trikrat bolj občutljive na poškodbe vratu, sam dizajn avtomobila pa to ranljivost še poveča. Švedska raziskava je pokazala, da so sodobni sedeži pretrdi, da bi zaščitili ženske pred poškodbami, saj z njih povprečno lažja ženska odleti hitreje kot moški.

Razlogi za te pomanjkljivosti se skrivajo v testih za avtomobilske trke, kjer so uporabljene lutke, ki temeljijo na "povprečnem moškem" ("referenčnem človeku"). Najpogosteje uporabljena lutka je visoka 1,77 metra in tehta 76 kg, kar je bistveno višje in težje od povprečne ženske. Lutka ima moško razmerje mišične mase in moško hrbtenico. "Ženske" lutke ZDA niso uporabljale do leta 2011, a tudi tovrstna raba pri preizkusih trčenj je vprašljiva.

"Ženska lutka" je preizkušena samo na sopotniškem sedežu, zato podatki o tem, kako bi se obnašala na vozniškem mestu, ne obstajajo. Mnogi raziskovalci obenem opozarjajo, da "ženska lutka" sploh ni prilagojena ženski, ampak je samo nižja in lažja moška lutka. EuroNCAP, evropska organizacija za ocene varnosti avtomobilov, je celo potrdila, da "včasih" kljub (sicer pomanjkljivim) navodilom uporabljajo samo moške lutke. Ženske pa niso moški. Imajo drugačno porazdelitev mišične mase, manjšo gostoto kosti, obstajajo razlike v razmiku vretenc. Drugačno je celo telo, ne gre le za manjšega in lažjega moškega. Raziskave za noseče ženske so še bolj pomanjkljive. Še vedno na primer nismo razvili niti varnostnega pasu, ki bi bil ustrezen za nosečnice. Standardni varnostni pas je popolnoma neprimeren za kar 62 odstotkov nosečnic v tretjem trimesečju. 

Oblikovalci morda verjamejo, da izdelujejo produkte za vsakogar, a v resnici jih izdelujejo po meri moških.

V večini človeške zgodovine ženski vidik ni zabeležen. Polovica prebivalstva je pri oblikovanju sveta okrog nas historično preslišana. Naj gre za film, novice, literaturo, znanost, urbanizem, ekonomijo ali zgodbe, ki jih pripovedujemo o svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti - vse si delijo element odsotnosti ženske. Te tišine, vrzeli, pa imajo posledice v vsakdanjem življenju žensk po svetu. Oblikovalci morda verjamejo, da izdelujejo produkte za vsakogar, a v resnici jih izdelujejo po meri moških. Čas je, da ženske postanejo del dizajna.