Intervju: Simon Zajc, minister za okolje

Spoštovani minister Simon Zajc, v intervjuju za Mladino (št. 27) ste med drugim naslovili vprašanje gospodarske rasti v luči transformacije s ciljem doseganja ogljične nevtralnosti do leta 2050. V vaših nasprotujočih se odgovorih ste (nehote) razgalili nesposobnost dominantne politike, da bi se odločno spopadla s podnebno krizo in v ta namen sprejela nujno potrebne politike. Tako je iz vaših odgovorov po eni strani razvidno, da se zavedate resnosti krize, v kateri se nahajamo in da se zavedate, da nenehna gospodarska rast na planetu z omejenimi viri ni mogoča. Hkrati pa vaši odgovori kažejo na to, kako zelo ste ujeti v prevladujočo paradigmo gospodarskega modela, temelječega na rasti, ki ga podpira prepričanje, da že s tehnološkim razvojem lahko dosežemo nujno zmanjšanje emisij. Posledično, vaš intervju vliva nemogoče upanje, da je mogoče podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti ublažiti, ne da bi prebivalci bogatega dela sveta, kamor spada tudi Slovenija, radikalno spremenili svoj življenjski slog.

Tako ste na novinarjevo vprašanje, ali je na omejenem planetu z omejenimi viri možna neskončna rast proizvodnje in prodaje, najprej zatrdili: „Ne. Jasno je, da bo treba iti po poti trajnostnega gospodarstva, da bo treba ostajati v mejah zmožnosti planeta“. Takoj za tem pa ste - na bolj konkretno vprašanje, ali bi podprli ukrepe za načrtno omejevanje gospodarske rasti – izrazili osebno prepričanje, da „to ne bo potrebno, če bomo ustrezno spremenili način delovanja gospodarstva. In to zajema vse segmente, od pridelave hrane do industrijske politike.“ Da je kompromise med rastjo in ozelenitvijo možno uspešno preseči, dodatno utemeljujete s tehnološkim napredkom, s tem ko pravite: „IPCC sicer trdi, da je razogljičenje možno že z obstoječimi tehnologijami, sam pa pričakujem, da bo prav tehnološki napredek tisti, ki bo dal odločilni prispevek k razogljičenju v zadnjih petih letih pred letom 2050“. Uvajanje tehnoloških rešitev, ki prispevajo k zmanjšanju emisij in ki izboljšujejo energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov, je nedvomno nujno potrebno. Vendar pretirano zanašanje na tehnološki napredek ostaja le pobožna želja, saj je treba upoštevati, da se povečanje učinkovitosti, ki izhaja iz tehnoloških inovacij, lahko prelije v neželene spodbude za večjo porabo (gre za t.i. Jevonsov paradoks oziroma povratni učinek). Zato morata tehnološke rešitve spremljati tako ustrezna davčna in monetarna politika, ki bosta krepili ekološke davke, omejili rast neenakosti in spodbudili pravično redistribucijo dohodka in ustvarjenega bogastva, kot tudi občutno zmanjšanje potrošnje izdelkov in storitev z visokim ogljičnim odtisom. Če za primer vzamemo meso, potrebno zmanjšanje uživanja mesa zahteva 80 odstotni upad do leta 2050.

Da sta gospodarska rast in razogljičenje nezdružljivi, kažejo vse relevantne, neodvisne študije, ki temeljijo na zgodovinskih trendih in projekcijah na podlagi modelov. Študije so enotne, da: prvič, ne obstajajo empirično podprti dokazi, da lahko dosežemo absolutno ločevanje (angl. decoupling) med rabo virov na globalni ravni in nadaljnjo gospodarsko rastjo; in drugič, zelo malo verjetno je, da bo absolutno ločevanje emisij doseženo dovolj hitro, da se prepreči globalno segrevanje nad 1,5°C oziroma 2°C, celo v najbolj optimističnih pogojih. Tako ena izmed novejših raziskav ugotavlja, da je za ciljno vrednost do 2°C zmanjševanje emisij možno samo, če je globalna gospodarska rast nižja od 0,45%. Vendar, če želimo zasledovati cilj do 1,5°C, je zmanjševanje emisij empirično izvedljivo le v scenariju odrasti.

Glede na to da velike upe polagate v krožno gospodarstvo, je treba vedeti, da bi izboljšanje oziroma povečevanje krožnosti nedvomno lahko zmanjšalo ekološki vpliv snovnega pretoka, vendar pa podatki kažejo, da zgolj transformacija v krožno gospodarstvo ne bo zadostovala, saj ima le majhen delež celotnega pretoka krožni potencial. Tako Circularity Gap Report 2019 pravi, da je skupna količina snovi, ki je trenutno v uporabi (tj. gospodarske zaloge) 10-krat višja od letne potrošnje snovi za enkratno uporabo. To pomeni, da moramo hkrati začeti uvajati strategije, ki bodo na eni strani zagotovile, da so te zaloge čim dlje v kakovostni funkciji, hkrati pa bomo morali razvijati nove rešitve, da bomo dosegli bistveno ločitev rabe virov in pritiska na okolje od rasti BDP (dostopno na https://docs.wixstatic.com/ugd/ad6e59_ba1e4d16c64f44fa94fbd8708eae8e34.pdf).

Minister, od vas pričakujemo, da bo ministrstvo za okolje pri oblikovanju ukrepov za dosego podnebnih ciljev, zlasti pa Zakona o podnebni politiki, zasledovalo previdnostni pristop in da bo podnebno politiko utemeljilo na znanstvenih dognanjih in robustnih empiričnih dokazih. Zlasti pa bi vaše ministrstvo, kot nosilni resor pri oblikovanju podnebnih ukrepov, moralo preseči ujetost v rastizem (angl. growthism) kot gospodarsko dogmo, v katero ne smemo podvomiti. Rasti ali ne rasti, to ni več vprašanje. Ključno vprašanje našega časa je, kako bomo oblikovali alternativne načine za ločitev družbene blaginje in razvoja od rasti. Trajnostna odrast, ki zagovarja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje s ciljem ohranjanja blaginje ljudi in izboljšanja ekoloških pogojev in pravičnosti na planetu, se uvršča med najbolj prepričljive alternativne modele gospodarske blaginje. Kot takega ga je prepoznala tudi Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in storitvah ekosistemov (IPBES) v svojem poročilu iz maja 2019 (Global Assessment Report, dostopno na https://www.ipbes.net/global-assessment-report-biodiversity-ecosystem-services). Od vas in ministrstva, ki ga vodite, upravičeno pričakujemo, da boste predloge ukrepov, ki smo jih izoblikovali v okviru gibanja za odrast, vključili tudi pri snovanju ambiciozne nacionalne politike, ki bo omogočila stabilen prehod v družbo onkraj rasti. Več o gibanju odrasti in predlogih gibanja lahko najdete na https://www.degrowth.info/en/ in https://degrowth.org/.