Putinova prerokba

Ni naključje, da je ruski predsednik Vladimir Putin v nedavnem intervjuju za časnik Financial Times z označbo liberalizma kot »zastarele«, »staromodne« in »preživete« politične ideologije razburil dobršen del zahodne, zlasti evropske politične javnosti. V imenu te se je odzval predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki je misel ruskega soseda, da je liberalizmu v novem svetovnem redu, v katerem štejejo le nacionalni interesi in interesi večinskega naroda, odklenkalo, zavrnil z besedami: »Kdorkoli trdi, da je liberalna demokracija zastarela, trdi tudi, da so svoboščine zastarele, da je vladavina prava zastarela in da so zastarele človekove pravice. Čeprav se avtoritarnost, kult osebnosti in vladavina oligarhov včasih zdijo učinkoviti, se meni prav to troje zdi zastarelo.« Seveda je Tusk te besede namenil tudi evropskim zagovornikom Putinovega tipa vladavine – nacionalističnim populistom, kot sta Madžar Viktor Orbán in Italijan Matteo Salvini.

Povsem jasno je, da je ruski predsednik s kritiko liberalizma – natančno odmerjeno tik pred srečanjem svetovnih voditeljev G20 v Osaki – nekako izločil iz korpusa liberalne misli tiste dele, s katerimi je lahko ponazoril njeno nemoč v spoprijemanju s sodobnimi izzivi. Poudaril je zlasti omahovanje evropskega političnega establišmenta pri reševanju begunske krize. Od tod njegova trditev, da je bila odločitev nemške kanclerke Angele Merkel o sprejetju milijona beguncev in migrantov iz Sirije in od drugod – brez poprej izoblikovane strategije integracije – »velika napaka«. Po njegovem je tudi permisivni odnos Evrope do beguncev posledica liberalne ideologije. »Liberalna ideja predpostavlja, da ni treba storiti ničesar. Pribežniki lahko ubijajo, ropajo in posiljujejo, pa ostanejo nekaznovani, ker so njihove pravice varovane,« je dejal. Zato je pritrdil nastopu populistov v ZDA in Evropi, saj se ti spoprijemajo, kot pač se, z vprašanjem priseljevanja. Po njegovem bi se morala Evropa v iskanju pravega načina v odnosu do prišlekov zgledovati kar po Rusiji. Moskva po njegovih besedah s finančno in drugo pomočjo pomaga regijam v bližini pri zajezitvi prihoda migrantov, tistim, ki se za selitev v Rusijo odločijo, pa že v matičnih državah zagotovijo učne ure ruskega jezika in jih seznanjajo z družbenimi pravili v Rusiji.

Putin je v nadaljevanju poldrugo uro trajajočega pogovora z novinarjema FT sicer poudaril, da je pravica do drugačnosti, spolne, etnične, verske ali druge, nedotakljiva, vendar je nenaklonjen »ekscesom« pri poudarjanju te drugačnosti, saj je to »v nasprotju z interesi velike večine prebivalstva. Tradicionalne vrednote so za milijone ljudi stabilnejše in pomembnejše kot liberalna ideja, ki je po mojem mnenju pred propadom.« Od tu njegova misel, da ima tudi liberalna ideja pravico do obstoja, vendar ni več »dominantni dejavnik«. Zagovorniki te ideje »ne morejo več, kot so počeli zadnja desetletja, preprosto vsem narekovati, kako naj mislijo; v medijih in v resničnem življenju.«

Vidno je, da so »tarča« Putinove kritike tiste sestavine zahodne liberalne misli, ki kategorično in formalnopravno varujejo pravice vsakega posameznika, ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, spol ali politično prepričanje, saj izpodjedajo voljo nacionalne/narodnostne večine v državi. Vse te pravice po njegovem mnenju »motijo« udejanjanje nacionalnega gospodarskega, političnega in kulturnega interesa. Za »tarčo« jih je Putin izbral predvsem zato, da bi utemeljil in legitimiral svoj tip vladavine, ki ga nekateri imenujejo avtokratski kapitalizem. Jasno je, da je prizadevanje za uveljavitev takšnega tipa vladavine v ozadju nasprotovanja večkulturnim družbam in priseljevanju, kar ne velja le za Rusijo, temveč tudi za Kitajsko, Brazilijo in Madžarsko. Politične oblastnike v teh državah, ki vsi postavljajo interese svoje države »na prvo mesto«, druži še prepričanje o učinkovitosti soobstoja tržnega gospodarstva in avtoritarne oblasti, pri čemer si pridržujejo pravico do poseganja v javno in gospodarsko sfero, tudi v sfero posameznikovih pravic, če so ogroženi interesi narodne večine; če je treba, tudi z izigravanjem nacionalne in mednarodne zakonodaje.

Nihče naj ne pričakuje, da bo nacionalistična alternativa »preživetemu« liberalizmu ustvarila prijaznejši, sočutnejši ali stabilnejši svet, kakor obljubljajo Putin in drugi.

Zanimivo je, da je Slavoj Žižek že pred desetimi leti na predavanju na Blejskem forumu opozoril, da bo bližnjo prihodnost zaznamoval spor med liberalnim demokratičnim kapitalizmom in avtoritarnim kapitalizmom, katerega znanilca sta bila Kitajska in Singapur s svojim modelom vladavine. Žižek je že tedaj zaznal, da je zahodni liberalizem v zatonu. Po mnenju Roberta J. Samuelsona, kolumnista Washington Posta, so prebivalci zahodnih držav izgubili zaupanje v liberalni demokratični kapitalizem zlasti zato, ker se je ta z neoliberalnim obratom izneveril izvirnim ciljem, med njimi zagotavljanju stabilne gospodarske rasti, s katero bi lahko »financirali« socialni mir. Pri tem so vlade zahodnih držav popustile v zavezah, da bodo zagotavljale polno zaposlenost, varovale ranljive skupine (revne, starejše in bolne) in se skupaj lotevale ključnih izzivov današnjega časa, kot so podnebne spremembe. »Dolgo nam je vladalo upanje: upanje na boljše življenje. Pričakovali smo, da bo povojni liberalizem imel očiščujoč učinek na socialne razmere v teh državah, da bo osvobodil ljudi predsodkov in ozkosrčnosti.« Po Samuelsonu je Putin pravilno zaznal, da so ljudje izgubili zaupanje v te liberalne ideje: »Zdaj Putin in njegovi sopotniki, s Trumpom in drugimi vred, predlagajo vladanje z netenjem strahu pred tistimi zunaj.« Po Samuelsonu se ljudje odvračajo od liberalnega projekta zaradi občutka ogroženosti spričo odpiranja meja, neželenih migracij, globalizacije in večkulturnosti, saj liberalne politike na teh področjih – kot je dejal tudi Putin – »vstopajo v konflikt z interesi velike večine prebivalstva«. Prav tako je mogoče, da se ljudje od teh in drugih liberalnih »visokoletečih« idej večinoma odvračajo še zato, ker v njih – upravičeno – ne zaznavajo rešitev za težke življenjske razmere, v katerih so se znašli zaradi neoliberalnega pervertiranja liberalnih doktrin v gospodarstvih. Zaveznike iščejo v populistih. A tudi Samuelson opozarja, naj nihče ne pričakuje, da bo nacionalistična alternativa »preživetemu« liberalizmu, kakor obljubljajo Putin in drugi, ustvarila »prijaznejši, sočutnejši ali stabilnejši svet. Liberalizem je v svojih idealih, morda naivno, domneval, da se bodo ljudje povezali na podlagi skupnih interesov in vrednot. Nacionalistična alternativa je v izhodišču utemeljena na zavedanju, da bodo nekateri zmagovalci in drugi poraženci njenega udejanjanja,« piše Samuelson.

Meni, da je v zdajšnjih razmerah prava pot iskanja optimalnega modela družbenega razvoja »ohranitev tistega, kar je bilo v povojnem liberalizmu najboljše, hkrati pa prepoznanje pomena nacionalnih identitet in suverenosti«. Ob tem dodaja, da bi združitev obeh doktrin lahko bila »misija nemogoče«. Njegov pomislek drži, če poskuse usklajevanja liberalizma kot v bistvu emancipatorne ideologije in nacionalnega umestimo v globalno geopolitiko, zagotovo pa je njegova misel zanimiva kot poziv k utrjevanju tistih evropskih »izjemnosti«, ki izhajajo iz transnacionalne zasnove EU. Vendar prava pot v tej smeri ni reševanje razsvetljenske, kozmopolitske in vključujoče Evrope z manifesti, kakršnega je januarja na Evropejce naslovilo 30 pomembnih evropskih intelektualcev, med njimi filozof Bernard-Henry Lévy, Milan Kundera in Salman Rushdie, kajti v takšnem soočenju med zagovorniki nacionalistične in kozmopolitske paradigme evropskega razvoja, reducirane le na področje politike identitet, bodo prve vedno zmagovite, saj »zgodbe« nacionalizma zlahka preglasijo vizije družbe, ki temelji na preseganju teh zgodb.

Čeprav se je liberalna misel v Evropi zasidrala po verskih vojnah, ker je ponudila ustrezne načine spoprijemanja z evropskimi endemičnimi konflikti, pa je treba vendarle ugotoviti, da večina medverskih, mednacionalnih in drugih nesoglasij v družbi v bistvu izvira iz socialnih napetosti. To velja tudi za zdajšnji odnos številnih Evropejcev do pribežnikov v Evropo. Zato ima oxfordski profesor Jan Zielonka prav, ko krivi za nastanek zdajšnje iliberalne kontrarevolucionarne paradigme v Evropi evropski povojni politični establišment, saj je ta z neoliberalnim obratom izdal najplemenitejše cilje, ki jih liberalna misel v svojih emancipatornih potencialih vsebuje. Od tod misel filozofa Slavoja Žižka, ki jo je zapisal februarja v britanskem Independentu, da lahko zdajšnje populiste v Evropi porazi le obuditev »socialdemokratske formule«, ki je vgrajena v kolesje evropskih nacionalnih držav in tudi Evropske unije.

Jasno je, da so se zahodne liberalne politične in druge elite zdrznile ob Putinovi napovedi konca zahodnega liberalizma. Morda ne le zaradi misli o svoji usodi ob njegovem zatonu, temveč tudi zaradi zavedanja lastne odgovornosti za nastanek današnjih razmer v Evropi. Povedno je, da je Tusk v obrambi zahodnega liberalizma poudaril le spoštovanje temeljnih človekovih pravic, ne pa tudi tistih sestavin liberalne ideologije, ki vključujejo zagotavljanje dostojnega življenja in življenjske ravni vsem prebivalcem Evrope. Šele ko bo to spoznanje dozorelo med pripadniki zahodnih elit, bo morda obveljala misel ameriškega politologa Francisa Fukuyame, ki je v nekoliko užaljenem odzivu na Putinovo negiranje njegove znamenite teze o »koncu zgodovine« po padcu Berlinskega zidu in reduciranje liberalizma na le enega izmed dejavnikov v razvoju v pogovoru za rusko sekcijo Voice of America zatrdil, da »nazadnje populizem ne bo dominanten dejavnik v nobeni izmed družb«.