(Ne) spregledane provokacije

Ni naključje, da je sobotna spominska slovesnost ob 99. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pustila pri Slovencih v Italiji malce grenak priokus. Marsikoga je zmotilo ravnanje predsednika deželne vlade Furlanije – Julijske krajine Massimiliana Fedrige, ki se je sicer v dopoldanskih urah sestal s predsednikom Pahorjem, ni pa se udeležil slovesnosti pred Narodnim domom. Saša Rudolf, dolgoletni novinar in ambasador Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je v javnem pismu predsedniku Pahorju opredelil Fedrigovo izjavo, da se zaradi »osebnih razlogov« slovesnosti ne bo udeležil, za »dokaj nenavadno, lahko bi jo označili celo za provokativno«.

Čeprav mediji sprva temu niso posvetili veliko pozornosti, pa je številne udeležence slovesnosti vznejevoljil tudi ogromen venec na pročelju Narodnega doma v neposredni bližini spominske table s slovenskim zapisom, kjer vsako leto polagajo vence v spomin na požig. Na vencu, »opremljenem« z italijansko trobojnico in zapisom »tržaški Dalmatinci – našim junakom«, so bila izpisana imena Alda Rossija, Tommasa Gullija, Giovannija Ninija in Luigija Casciana, štirih italijanskih državljanov, ki so bili ubiti v dneh pred požigom. Rudolf je v pismu predsedniku Pahorju zapisal, da »se moramo zahvaliti dekletu, ki je razpela mavrično zastavo mirovnikov in z njo prekrila venec, da na slovesnosti ni prišlo do resnejšega incidenta,« in hkrati izrazil začudenje, »da slovenski konzul v Trstu ni zahteval od kvesture ali prefekture odstranitev venca, ki z Narodnim domom nima nobene zveze«. Poveden je odziv predstavnikov slovenske narodne skupnosti, saj venca v soboto zjutraj niso odstranili, temveč so ga le premaknili pod drugo okno Narodnega doma. Marino Marsič iz Slovenske kulturno-gospodarske narodne zveze, ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, je za Primorski dnevnik dejal, da so venec, sicer z železno verigo priklenjen na pročelje doma, s privoljenjem tržaškega prefekta »v znak spoštovanja samo premaknili, ne pa odstranili ali poškodovali«.

Tržaški Slovenci seveda vedo, kdo so bili ljudje, katerih imena so bila izpisana na vencu. Tudi, da skušajo italijanski revizionisti – v tem primeru tržaška sekcija združenja italijanskih Dalmatincev – izrabiti njihovo smrt za promoviranje teze, da so »fanatični Slovani« v tistih julijskih dneh leta 1920 zanetili nemire, ki so botrovali požigu Narodnega doma, saj naj bi bili iz poslopja streljali in metali bombe na »mirne demonstrante«. Ugledna zgodovinarka Milica Kacin Wohinz v knjigi Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921 ponuja verodostojnejšo razlago takratnega dogajanja. Dokazuje, da so italijanski fašisti iskali povod za sproženje nemirov, na podlagi katerih bi sabotirali priprave na pogajanja med Italijo in Jugoslavijo o poteku meje in upravičili svoj pohod na oblast. Splitski incidenti, ki so jih s provokacijami sprožili italijanski mornarji, v njih pa sta bila ubita Rossi in Gulli, so bili za njihove potrebe kakor naročeni; tržaški fašisti so že naslednjega dne na shodu na trgu Unita pozivali k maščevanju splitskih žrtev. Že med zborovanjem so začeli lov na »nevarne« Jugoslovane in ubili nedolžnega gledalca, kuharja Giovannija Ninija, ki ne s fašizmom ne z Jugoslavijo ni imel nič opraviti, smrt »italijanskega državljana« pa izkoristili kot povod za pohod na Narodni dom.

Vrstni red dogodkov, ki so privedli do požiga Narodnega doma, potrjuje tezo Wohinzeve, da je bilo celotno dogajanje »zrežirano«. Zrežirana je bila tudi smrt oficirja Luigija Casciane, enega izmed 410 vojakov, ki so po ukazu tedanjega tržaškega kvestorja varovali Narodni dom. Iz izsledkov Wohinzeve lahko utemeljeno sklepamo, da ga je s streli iz Narodnega doma ubil sonarodnjak, fašist.