Vreči delo s piedestala

Grega Repovž se je lotil zanimive teme, kako Plačano delo vpliva na naše življenje in življenjsko okolje. Sprememba obstoječega vzorca bo zelo zahtevna in ni pričakovati, da bi se lahko zgodila kaj kmalu. Saj se še bolj enostavne stvari spreminjajo zelo počasi in postopoma. Krive temu so naše obstoječe navade prebivalcev, navade delodajalcev in navade političnih strank, da pri svojem ravnanju dajejo prednost strankarskim pred javnim interesom. Zato me veliko bolj zanima, kako zmanjšati nepotrebno plačano in neplačano delo in s tem zmanjšati njegov slab vpliv na okolje.

Denimo, razne poti so tudi delo, plačano ali neplačano. Pot v službo lahko močno vpliva na okolje. Za ilustracijo si samo oglejmo prometne konice ter množico parkiranih avtomobilov pred nekaterimi podjetji in ustanovami. Včasih so nekatera velika podjetja vozila svoje delavce z lastnimi avtobusi ali pa so zaposleni uporabljali javni promet. Z razvojem motorizacije se je to spremenilo in podjetja raje plačujejo zaposlenim uporabo lastnega vozila in gradijo velika parkirišča ter s tem spodbujajo in omogočajo sedanje ekonomsko neracionalne in za okolje škodljive navade. Kljub visoki stopnji digitalizacije poslovnih procesov se skoraj ne uporablja delo na domu. S tem bi privarčevali poti v službo in lahko bolj racionalno uporabili poslovne prostore itd.

V prejšnji državi se je posvečala velika pozornost policentričnemu razvoju in s tem približanje delovnih mest prebivališčem, na kar se je v novi državi, zlasti v prvih letih, precej pozabilo. Priča smo zapiranju bančnih, poštnih in drugih uradov, kar bo povečalo dodatno podaljšanje poti uporabnikov. Kar so doslej opravili peš, bodo v bodoče morali opraviti s prevoznim sredstvom. Skrb za reševanje teh novih problemov je na lokalnih skupnostih, ki so pa nemočne pred ekonomskimi izračuni nosilcev teh dejavnosti. Če ne želimo preprečiti praznjenja podeželja in povečevanja socialnih problemov zaradi staranja prebivalstva, se bo v reševanje teh problemov morala vključiti tudi država.

Naša oblast bi morala biti vzor za racionalno in okolju prijazno ravnanje. Toda ni. Omenil bi samo največji nesmisel. Kadar imajo koalicijske stranke ali vlada na dnevnem redu kakšno posebej pomembno zadevo, se umaknejo na Brdo pri Kranju, kamor se vsak minister pripelje s svojim avtomobilom. Na Brdu so zato, da lahko nemoteno delajo, kot da si miru ne bi mogli zagotoviti tudi v Ljubljani. Zanimivo je, da jih ne moti izgubljeni čas za pot na Brdo in nazaj, niti večji stroški, ki s tem nastanejo, da ne omenim onesnaževanje zraka zaradi izpustov te množice avtomobilov.

Zanimivo je tudi, da so moji otroci hodili peš v bližnje šole. Sedaj, ko hodijo vnuki v iste šole, jih vozijo na začetku starši z avtomobilom, pozneje pa šolski kombi. S to prakso so dosegli, da so otroci v slabši telesni kondiciji, velikokrat porabijo premalo kalorij in se zato nagibajo k preveliki telesni teži. Razen tega to prevažanje omejuje druženje otrok izven šole in zavira razvoj samozavesti.

Seveda imamo prebivalci, kot porabniki, s svojo izbiro, pestro paleto možnosti za zmanjševanje negativnega vpliva na okolje.