Kako zelena bi bila lahko moja domovina?

Za ta ukrep, ki je precej korenit, imam več tehtnih razlogov.

Cestni promet z motornimi vozili bi se prepolovil. Naenkrat bi bile vse ceste dovolj široke, številni načrtovani cestnoprometni objekti bi se zdeli nepotrebni. Zaradi tega bi lahko prihranili kakšno njivo za pšenico in krompir. Moja domovina bi bila lahko bolj zelena. Kaj vse bi lahko naredili s temi denarnimi presežki, je brez smisla naštevati. Cestne naprave, ki jih že imamo, bi bile lahko zgledno vzdrževane. Ker bi bile manj obremenjene kot sedaj, bi se sorazmerno manj kvarile. Po vsej Sloveniji bi lahko mimogrede napredli gosto mrežo kolesarskih poti.

Večnih težav s parkiranjem ne bi bilo več. Sedanje parkirne površine in garažne hiše bi zadostovale. Novih ne bi bilo treba načrtovati. Zoprni količki, zapornice in pregrade, ki preprečujejo parkiranje neposvečenim, bi bili odveč. Parkirne površine so prostorsko v bistvu bolj invazivne kot cestne površine, ker so zaradi narave stvari zmeraj v okolici večjih zgradb ali skupin večjih zgradb.

Na cestah bi bilo pol manj prometnih nesreč in nezgod. Tragične razsežnosti mrtvih, pohabljenih in poškodovanih je težko meriti in ocenjevati. Ve pa se, da so s temi dogodki povezani veliki stroški v zdravstvu, rehabilitaciji, z invalidninami, zavarovalninami, pokojninami, zaposlovanjem ... Teh stroškov bi bilo pol manj. V ozadju naštetega je še gmotna škoda, ki spremlja te nesrečne dogodke. Državi ne bi smelo biti vseeno, ali je na cestah vsako leto 100 ali samo 50 mrtvih, če je pohabljenih namesto dva tisoč samo še tisoč na leto.

Večkrat slišim in berem, da bi se moralo prebivalstvo prevažati z avtobusi in vlaki. Zvišana cena pogonskih goriv bi javnemu potniškemu prevozu dala neverjetne pospeške. Vlaki in avtobusi, ki se sedaj pogosto prazni vozijo – kadar se vozijo – sem in tja po moji domovini, bi bili naenkrat polni. Redke povezave bi se pomembno okrepile in številčno povečale. Spet bi se vrnili zlati časi javnega potniškega prometa, ko je bilo mogoče, na primer, iz Ljubljane v Maribor potovati z avtobusom vsakih 15 minut! Avtobusi so vozili pred leti večkrat na dan v vsako slovensko zakotje. Vlaki proti Postojni, Reki in Kopru so vozili vsako uro! Železnica bi s potniškim prometom zaslužila toliko, da bi lahko modernizirala kakšno svojo tirno napravo in bi bilo mogoče priti z vlakom v Maribor v eni uri. Mogoče bi se spet naredila tirna povezava med Velenjem in Dravogradom pa vlak do Vrhnike, Kočevja, Trbiža in Tržiča, kot je to bilo nekoč. Iz Logatca bi potegnili progo do Idrije in Tolmina, iz Postojne do Ajdovščine in Gorice. Da bi bili Koper, Izola in Piran povezani s potniškimi vlaki z osrednjo Slovenijo, se razume samo po sebi. O tem se ne bi razpravljalo. Naša obmorska mesta pa Trst in Pulj bi bili povezani po morju.

Če bi naš planet predstavili s kroglo s polmerom enega metra, bi bila debelina »uporabnega« ozračja na tej krogli približno 1,5 milimetra! Celotna atmosfera bi bila na modelu debela 15 mm! Skratka, ozračje našega planeta je sorazmerno tanko. Vanj spuščamo vse mogoče, velik del nesnage v ozračju prispeva promet. Neverjetno visoke temperature dokazujejo, da je z našim ozračjem nekaj hudo narobe. Slišijo se alarmantne vesti, da bo civilizacijo v kratkem vzel hudič, če ne bomo korenito spremenili vsakdanjih navad in obnašanja. Med našteto sodi seveda tudi cestni promet. Z višjo ceno pogonskih goriv bi se občutno zmanjšali strupeni in škodljivi izpuhi v ozračje. Večina mojih rojakov se zaradi visokih cen bencina in dizelskega goriva vožnjam z avtomobili ne bi čisto odpovedala. Bi se pa potovalne razdalje verjetno precej zmanjšale. Namesto v Benetke, Milano, Solnograd, na Dunaj ali v Nemški Gradec bi se popeljali le do Pirana, Dobrne, Bleda in Dolenjskih Toplic. Za turistično bilanco države bi bilo to prijetno in koristno.

S tem spisom si ne bom pridobil prijateljev med vsakodnevnimi cestnimi dirkači Slovenije. Številni vozniki bodo mrščili obrvi in gubali čelo. Svoboda poceni premikanja z vozili, tja ali kam drugam, če je treba ali ne, se jim zdi nekaj samo po sebi umevnega.

Potovanja z vlaki in avtobusi bi pobudila občutek vzajemnosti in združevanja mojih rojakov. Neprijetni vidiki osamljenosti, odtujenosti in zapuščenosti, o katerih je mogoče brati v naših občilih, bi se lahko občutno zmanjšali.

Sorazmerno bi se zmanjšal tovorni promet. Pa saj kar naprej beremo, da je treba tovor s cest prestaviti na železnice. Z zvišanjem cene goriva za tovornjake bi se sam po sebi zmanjšal tovorni promet na naših cestah. Ceste bi bile zaradi zmanjšanja prometa bolj ohranjene, vzdrževanja bi bilo sorazmerno manj.

Podjetja, kot so Petrol in podobna, bi prodala pol manj, vendar za enak izkupiček, kot so do sedaj. Država bi od davkov in trošarine na te artikle dobila vsaj toliko ali še več, kot je doslej.

Osebna vozila, ki vozijo po naših cestah, so v bistvu vsa nelegalna. Za kaj gre? Bolj ali manj vsa vozila so sposobna voziti hitreje kot 130 kilometrov na uro, kar je pri nas dovoljena najvišja hitrost vozil, pa še to le na avtocestah. Vozilo, ki presega to hitrost, bi ne smelo biti homologirano, ne bi smelo dobiti uporabnostnega atesta. Hecno je, da je za vozilo pomembno, kakšen je odtenek barve smernih luči ali če ima škatlo za prvo pomoč, varnostni trikotnik in podobno ali jih nima. Še pomnite: pred časom smo morali imeti zavesice pri zadnjih kolesih vozil! Vse našteto ni niti približno tako usodno, kot je največja hitrost posameznega vozila. Prevelika hitrost je najpogosteje usodna za tragične dogodke na cestah. Marsikatere nesreče ne bi bilo, če bi vozila ne bila tako hitrostno zmogljiva, kot so. Vozila, ki so zdaj v rabi, bi morala dobiti omejevalnike hitrosti, da bi lahko zadostila zakonskim normam. Velika hitrost je povezana z večjo porabo pogonskega goriva. Višja cena goriva bi gotovo upočasnila promet. Prometna varnost bi se občutno povečala.

Osebna vozila so v splošnem obupno prevelika. V napravah za prevoz štirih ali celo petih oseb se vozi in sedi navadno le voznik. To je sprto z mišljenjem in naravnanostjo mojih rojakov, ki sicer prisegajo na razum, preudarnost in varčnost. Velika in še večja vozila zasedajo na cestah in posebej na parkirnih površinah veliko prostora. Država bi morala velikost vozil posebej obdavčevati, forsirati bi morala manjša vozila, kakršna poznamo pod imenom Smart in podobno. Pri manjših vozilih je v načelu poraba goriva manjša.

Visoka cena goriv bi zelo povečala zanimanje za električna vozila. V načelu to ni slabo. A če gredo električna vozila na elektriko, pridobljeno iz premoga ali plina, če so zaradi teh vozil celotne pokrajine preprežene z nemarnimi vetrnicami, če so vse reke in potoki zajezeni in ukročeni za pridobivanje elektrike, potem je vidik ekološke nespornosti vprašljiv. Nič ni jasno, kam naj bi dali na tisoče ton odpadnih baterij teh vozil. Vozila, ki jih žene elektrika, v ničemer ne zmanjšujejo prostorskega nasilja cestnega prometa.

Kakšen pozoren bralec bi mogoče opozoril še na kakšno blagodat, ki bi jo prineslo občutno zvišanje cen goriv za cestni promet. Ukrep ima seveda precej neprijetnih in temnih strani. Ne gre spregledati manj opravila za mehanike, ličarje, tovornjakarje, črpalkarje, trgovce in tovarne avtomobilov, težave bi imeli dnevni migranti in še kdo. A če se postavijo na tehtnico dobre in slabe strani podražitve goriv, se tehtnica odločno nagne na stran podražitve.

Podražitev goriv bi morala spremljati prepričljiva pojasnila o vzrokih za tak drastičen ukrep. Da pri tem ne gre za polnjenje državne malhe, ampak za obstoj in blaginjo zdajšnjih in prihodnjih rodov. Kljub moralnim in etičnim vidikom ukrepa bi ogromno mojih rojakov začelo nabavljati in kupovati gorivo v bližnjem zamejstvu. Vsa Slovenija je v bistvu bližnja zamejska pokrajina. Proti temu nakupovanju so mogoči taki in drugačni ukrepi. Nobeden ne bi bil popularen in ne vem kako učinkovit. V bistvu bi bilo najbolje, če bi tudi sosednje države podražile goriva in potem še sosednje od sosednjih itn.

S tem spisom si ne bom pridobil prijateljev med vsakodnevnimi cestnimi dirkači Slovenije. Številni vozniki bodo mrščili obrvi in gubali čelo. Svoboda poceni premikanja z vozili, tja ali kam drugam, če je treba ali ne, se jim zdi nekaj samo po sebi umevnega. Nečesa se moramo zavedati: časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. To ni moja izmišljotina. To, kar nakazujem v tem spisu, se bo moralo prej ali slej zgoditi, ne samo pri nas, ampak po vsem svetu. Francoska izkušnja ob koncu preteklega leta bi morala biti spodbuda in ne razlog za malodušnost. Če bi bila moja država pionirska v tem ravnanju, bi lahko postala zgled. Ves svet bi bil pozoren na slovensko prometno izkušnjo. Večkrat je bilo rečeno, da bi morala biti moja država bolj prisotna in prepoznavna v evropskem in svetovnem dogajanju. No, ja, to je priložnost!