Žejna Obala

Čeprav je Slovenija zelo bogata z vodo, imamo je 17 tisoč kubičnih metrov na prebivalca, kar ustreza štirim olimpijskim bazenom, je ta zaradi geografske raznolikosti naše države neenakomerno porazdeljena. In najbolj prikrajšani so prav na Obali.

Glavni vodni vir Rižanskega vodovoda, ki oskrbuje štiri obalne občine, sta izvir reke Rižane in njena podtalnica. A ta vir je predvsem v sušnih poletnih mesecih vse prej kot zadosten. Ravno takrat, ko se zaradi turistične sezone število ljudi na Obali in s tem poraba vode povečata za vsaj 50 odstotkov, izvir Rižane pogosto celo presahne. »V avgustu, ko izvir običajno presahne, v strugo spuščamo 100 litrov na sekundo načrpane podtalnice, da zagotavljamo biološki minimum pretoka,« razlaga direktor Rižanskega vodovoda Martin Pregelj. »V najbolj sušnih obdobjih podtalnico črpamo praktično zgolj z namenom ohranjanja pretoka Rižane, ne za oskrbo s pitno vodo.«

Dotok pitne vode iz drugih virov pa je omejen in ne zadostuje potrebam na vrhuncu turistične sezone. Nekaj manj kot 100 litrov vode na sekundo jim pošilja Kraški vodovod, 230 litrov na sekundo lahko dobijo z uvozom iz Hrvaške. V preteklosti se je že zgodilo, da je slovenska Istra v celoletnem povprečju največji delež vode dobivala iz sosednje države.

Manjši delež vode, približno 35 litrov na sekundo, zagotavljajo tudi s pomočjo vodarne v Sečovljah. Tudi tam pa ob sušnih poletnih razmerah voda počasi usiha. Pa ne samo to – objekt je na južni strani kanala Sv. Odorika, torej na območju, ki je v skladu z arbitražno razsodbo pripadel Hrvaški. Dolgoročna razpoložljivost sečoveljske vodarne je tako precej nedorečena.

Nekaj dodatne vode bi lahko zagotavljal Kraški vodovod, kjer pa bi morali v ta namen posodobiti omrežje in povečati zmogljivosti cevovodov in črpalk. Tudi v tem primeru vode sicer ne bi bilo dovolj, da bi lahko pokrili morebitni izpad rižanske vodarne zaradi suše ali onesnaženja. Poleg tega bi bil tak način oskrbe vse prej kot ekonomičen.

Osrednji vodni vir Kraškega vodovoda je v Klaričih v bližini vasi Brestovica, le streljaj od meje z Italijo v bližini Tržiča. Vodo, ki jo zagotavljajo podzemni tokovi rek Soče, Vipave in Reke, črpajo tik nad morsko gladino, nato pa jo za oskrbo Kraške planote prečrpavajo nekaj sto metrov visoko. »Smo ogromni porabniki električne energije, kar se tiče porabe elektrike na kubični meter prodane vode smo verjetno največji porabnik v Sloveniji,« priznava direktor Kraškega vodovoda Primož Turšič.

Nekaj dodatne vode bi lahko za Obalo zagotavljal tudi ilirskobistriški vodovod, a kaj, ko vodovoda nista povezana. Pa tudi v tem primeru bi šlo le za delno rešitev pomanjkanja. Dejstvo je, da Obala potrebuje lasten nadomestni vir, ki bi bil sposoben zagotavljati 500 litrov na sekundo. »Če želite poleti priti na Obalo in se imeti lepo, je treba to urediti. To bi moralo biti v nacionalnem interesu,« pravi Martin Pregelj.

V preteklosti je bilo v igri kar nekaj različnih variant, a po njegovem mnenju in tudi po mnenju večine strokovnjakov je realna in smiselna rešitev le ena – akumulacijsko zajetje Padež. Padež je potok v Brkinih, ki se v Vremski dolini izliva v reko Reko in je že desetletja predviden za oskrbo prebivalstva s pitno vodo in kot tak zavarovan kot vodni vir. Z zajezitvijo potoka in gradnjo pretočnega akumulacijskega jezera bi dobili zalogo vode z zmogljivostjo od 9 do 17 milijonov kubičnih metrov. Vse štiri obalne občine na leto porabijo približno sedem milijonov kubičnih metrov vode. Zajetje Padež bi tako lahko bilo z največjim možnim pretokom 850 litrov na sekundo nadomestni vodni vir za celotno območje slovenske Istre s kraškim zaledjem.

Obala potrebuje lasten nadomestni vir, ki bi bil sposoben zagotavljati 500 litrov vode na sekundo. Realna rešitev je le ena – akumulacijsko zajetje Padež.

Projekt je bil že večkrat začet, a nikoli dokončan. »Zamisel v preteklosti ni bila uresničena, ker so jo zasenčile druge morebitne variante, ki so jih predlagali tuji strokovnjaki,« pravi Martin Pregelj. »Sprejet je bil državni lokacijski načrt, pridobljeno je bilo okoljevarstveno soglasje, nato pa je bila zadeva brez uradnega preklica ustavljena.« Zdaj je res skrajni čas, da projekt spet zaženemo.

Tudi več kot mesec dni po razlitju kerozina je rižanski vodni vir še vedno neoporečen. A kot pravi Pregelj, to še ni razlog za pomirjenost. »Za nas se zgodba z onesnaženjem praktično še ni niti začela. Naši viri so še vedno neonesnaženi, se pa nekatere bojimo izkoriščati, ker jih lahko onesnaženje hitro doseže. Vemo, da se v sušnem obdobju to verjetno ne bo zgodilo in da bi se težave utegnile pojaviti ob prvem obilnejšem deževju.« Zato v tem času skupaj z državnimi službami iščejo vse mogoče rešitve za odstranitev in zamejitev onesnaženja.

Naj se sliši še tako čudno, a nesreča z razlitim kerozinom v železniškem predoru pri Hrastovljah se je očitno morala zgoditi, da so se pristojni zavedeli resnosti stanja, v katerem so obalne občine že več desetletij.

Vino namesto vode

Učinkovito neokusno oglaševanje

»Ni vode? Brez skrbi, če je ni, smo tu mi.« To je slogan, ki z velikih obcestnih oglasnih panojev v teh dneh nagovarja prebivalce Kopra in mimo vozeče turiste. Oglas, ki so si ga zamislili v družbi Vinakoper, je sprožil ogorčenje velikega dela javnosti in celo pozive k odstopu uprave družbe. V družbi se branijo, češ da gre za nedolžen humor. »Ne glede na nesrečo s kerozinom, katere razsežnosti se vsekakor zavedamo in je nikakor ne podcenjujemo, je poletje čas dopustov in sproščenosti, tudi v tej luči se je porodila sama ideja za kampanjo,« so odgovorili Radiu Koper.

Namen kampanje je bil več kot dosežen. Oglas je postal viralen. Tudi tisti, ki so se nad njim zgražali, so zgolj povečevali njegov doseg in vidnost. Gre torej za neokusno zlorabo resne okoljske grožnje ali dober marketinški trik?

»Dilema je pravzaprav lažna,« meni Janez Rakušček, kreativni direktor pri agenciji Luna/TBWA. »Obe interpretaciji sta pravilni, kar lepo pokažejo odzivi na družbenih omrežjih. Tudi argumentov za nasprotujoče si razumevanje oglasa ni težko najti: od izkoriščanja potencialne okoljske katastrofe in problematičnosti uživanja alkohola na eni strani do sproščenega, morda mejnega humorja in spretnega iskanja pozornosti na drugi.« Provokativnost je po njegovih besedah vsekakor odličen način za vzbujanje pozornosti. »Spomnimo se le serije oglasov za Burger King izpred dveh let, v katerih so uporabili posnetke gorečih restavracij Burger Kinga. Njihove franšize imajo namreč največ požarov, saj v nasprotju s konkurenco svoje burgerje pripravljajo na odprtem ognju. Neokusno? Za nekatere prav gotovo. Za druge pa genialno.«