Knjižnice in knjigarne: sovražnice ali zaveznice

Lara Paukovič se v članku Knjižnice in knjigarne: sovražnice ali zaveznice, sprašuje, ali knjižnice pozitivno ali negativno vplivajo na prodajo knjig in pri tem trdi, da je raziskava Knjiga in bralci 5 pokazala pozitivno povezanost nakupovanja in izposoje knjig, češ da je med obiskovalci knjižnic tudi največ kupcev knjig.

Tak sklep je nekoliko preveč rokohitrski. Natančnejši pogled v svetovne bralne, knjižnične in založniške statistike namreč pokaže, da med knjižničnimi izposojami in razvitostjo bralnih navad ni enoznačne povezave. Notoričen zgled za to sta Slovenija in Norveška: na Norveškem si na prebivalca izposodijo pol manj knjig kot v Sloveniji, kupijo pa jih petkrat več. Da bi bile stvari še hujše, na Norveškem ljudje v prostem času berejo trikrat več kot v Sloveniji, več kot 80% norveških staršev pa skoraj vsak dan bere svojim otrokom, medtem ko je takih v Sloveniji le slaba tretjina. Če bi torej na povezave med bralnimi navadami, knjižnično izposojo in prodajo knjig sklepali le iz norveškega zgleda, bi slej ko prej lahko zapisali, da je dobra prodaja knjig temeljni kazalnik razvitih bralnih navad ter da sta prodaja knjig in knjižnična izposoja pozitivno povezani, saj je med kupci knjig tudi največ obiskovalcev knjižnic. Takih »obrnjenih« zgledov kot sta slovenski in norveški, bi v svetovnih založniških, knjižničnih in bralnih statistikah našli še nekaj. Mimogrede, ob takih bralno-nakupovalnih navadah kot jih imajo na Norveškem, bi večina slovenskih založnikov živela odlično, subvencije pa bi bile manj pomembne kot danes.

Ob tem ostaja ključno vprašanje, zakaj so taki podatki pomembni. Odgovora nanj ne gre iskati pri knjižničarjih, založnikih in avtorjih, ampak v odgovoru na vprašanje, ali je branje besedil v knjižnem formatu še pomembno. Če ni, je namreč ves denar, ki ga družba kanalizira v knjižno verigo, vržen stran. Tudi pri iskanju odgovora na to vprašanje se velja zazreti v mednarodno okolje: raziskava PIAAC, ki so jo izvedli v 31 državah, je pokazala, da so tisti sodobni odrasli s srednješolsko izobrazbo, ki so v mladosti odraščali v družinah z domačimi knjižnicami, dosegli enako stopnjo bralne, IKT in matematične pismenosti kot tisti odrasli, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, a odraščali v družinah, ki so premogle le nekaj ali nič knjig. Povedano drugače, bralna kultura lahko, kar zadeva pismenost, tako rekoč nadomesti eno stopnjo izobrazbe. Upadanje prodaje in izposoje knjig ter pešanje bralnih navad lahko zato razumemo tudi kot indikatorje naraščajočega poneumljanja slovenske družbe.

Tega problema se seveda ne da rešiti (le) z državno skrbjo za knjižnice, avtorje in založnike, še manj pa je to vprašanje, ki zadeva le avtorje, založnike in knjižničarje. Še več: prava tragedija je, da ta problem vznikne le v redkih javnih razpravah o knjigi, ki so za povrh preveč sindikalistično naravnane, da bi jih širša družba jemala resno. Tisto ključno in osrednje vprašanje po mojem namreč je, kje v izobraževalni in družinski socializaciji nam spodleti, da vzgajamo vedno več nebralcev in da zato tvegamo, da postajamo vedno bolj nepismena družba.

Odgovor na to vprašanje pa seveda presega obseg takega pisma v časopisu.