Gremo reševat svet

Na poti v dvorano Westfalen v Dortmundu so telefoni skoraj pregoreli. »Mama, zdaj bom spoznala Uda!« Kmalu zatem je sedem aktivistov gibanja Petki za prihodnost na zguljenem kavču v garderobi za nastopajoče sedelo poleg idola svojih staršev, Uda Lindenberga. Okoljski paničarji so spoznali rokerskega paničarja.

Uro pozneje so mladi čakali pred prostorom za zelo pomembne goste. Zgoraj je neutrudno prepeval Lindenberg, spodaj, na ogromnem projekcijskem platnu, so prikazovali, kako kopači premoga rijejo pod rdečim nebom. Skladba Ratten je iz leta 1982 in govori o uničevanju okolja. Pevec z nosljajočim glasom jo je posvetil Greti Thunberg, deklici, ki hoče svet spraviti v paniko.

Desettisočglavo občinstvo je vzklikalo, mladi aktivisti so se zdeli zadovoljni. Njihovo sporočilo je tistega večera doseglo tudi starejše, osivele Lindenbergove oboževalce. Še pred koncem koncerta so mladi zapustili dvorano in se vrnili na delo. Pripravljali so se na poletni kongres, ki se je prejšnjo sredo začel v Dortmundu. Udeležbo je napovedalo več kot tisoč mladih.

Gibanje Petki za prihodnost si je zastavilo velikopotezen cilj: rešiti svet.

Poletni kongres traja pet dni in bo kljub pomoči prostovoljcev stal precej več kot 200 tisoč evrov. Proti koncu poletja želijo aktivisti še stopnjevati prizadevanja in 20. septembra naj ne bi le dijaki izostali od pouka, temveč naj bi delo prekinili tudi delojemalci. Splošna stavka človeštva naj bi prepričala politike, da bodo sprejeli učinkovite ukrepe za preprečitev nadaljnjega segrevanja planeta.

Mladi že zdavnaj niso sami in h gibanju so pritegnili tudi 26.800 znanstvenikov. Zahteve po hitrem ukrepanju, piše v manifestu Znanstveniki za prihodnost, lahko strokovnjaki samo podpišemo. Več kot 900 biodinamičnih kmetov, predvsem iz Nemčije, se je poimenovalo Kmetje za prihodnost, poleg tega obstajajo Starši in Stari starši za prihodnost.

Ne manjka niti finančne podpore. Na glavnem računu za donacije se je po internih podatkih zbralo 300 tisoč evrov. Na računu za nujne primere, odprtem v banki GLS, naj bi bilo za pravne postopke na voljo več kot 60 tisoč evrov.

Marksistično-leninistična stranka Nemčije naj bi bila menda z leve poskusila prevzeti lokalne skupine, a se ji je gibanje uspešno uprlo. Z desne se na forumih vmešavajo troli. V Mülheimu na reki Ruhr je urad za državno varnost začel preiskavo zaradi suma hujskanja, potem ko so anonimni pošiljatelji člane lokalne skupine na aplikaciji WhatsApp vznemirili z rasističnimi podobami in simboli Alternative za Nemčijo.

K temu je treba prišteti še organizacijske izzive. Petki za prihodnost je spontano gibanje in pravno ni natančno definirano. Nima izvoljenega vodstva, ki bi jamčilo za akcije, nima ne predsednika ne statuta. Sestavljeno je iz digitalno povezanih somišljenikov.

Po opisu na nemški spletni strani naj bi bil odgovorna oseba neki študent iz Kiela, ki pa ne živi na tam navedenem naslovu. Aktivisti imajo ponekod stalno mesto srečevanja, nimajo pa poštnega nabiralnika.

Gibanje se uri v osnovah demokracije. Vseh približno 600 lokalnih skupin gibanja Petki za prihodnost v Nemčiji deluje neodvisno. Vsaka skupina izvoli delegate, ti se o tekočih zadevah odločajo na vsakotedenski telefonski konferenci, pred tem pa za mnenje vprašajo člane. Če na konferenci sodeluje vsaj 70 skupin, je glasovanje veljavno. Poleg tega imajo na zvezni ravni približno 20 ekip strokovnjakov, pristojnih za različna področja, na primer zbiranje denarja, kampanje, grafiko in finance.

Koncept strukture gibanja ima 21 strani in obsega nekaj sto členov. Določa tudi potek glasovanja in protokol. Ta določila tako kot marsikaj pri hitro rastočem gibanju še niso obvezna, ker o njih še razpravljajo.

Nemški Petki za prihodnost postavljajo tri zahteve: davek na ogljikov dioksid, ki bi znašal 180 evrov na tono toplogrednih plinov, zaprtje četrtine termoelektrarn na premog, odprava subvencij za premog, plin in nafto.

Teoretično vse to pušča precejšen vtis in številni dijaki ter študenti dosledno spoštujejo lastna pravila. Na odločitev o posameznem vprašanju je treba počakati 11 dni, o nujnih zadevah se odločajo v štirih dnevih, vedno obstaja možnost veta.

Sredi junija so tako razpravljali, ali naj gibanje izrazi solidarnost z aktivisti iz renskega revirja rjavega premoga, zbranimi v skupini Ende Gelände (kar bi lahko prevedli kot Zadnja izmena terena). Sklenili so, da bodo solidarni, in v časniku Frankfurter Allgemeine so to ostro komentirali: »Vodstvo Petkov za prihodnost se je odločilo za skupno stvar z radikalnimi nasprotniki rjavega premoga.« A z vprašanjem se ni ukvarjalo vodstvo, temveč je odločitev sprejela baza, kar pa je trajalo nekaj dni, saj so glasove zbirali z internetnimi formularji aplikacije Googlovi Dokumenti.

Poleg Grete Thunberg, ki je središče gibanja, je tudi v Nemčiji nekaj znanih imen, predvsem to velja za študentko iz Göttingena Luiso Neubauer. Zasebno marsikoga moti, da je postala obraz nemškega gibanja, ne da bi jo na ta položaj izvolili – skupina za strukturno kritiko bo v prihodnje pripravljala glasovanja o takšnih zadevah.

Drugi pomembni aktivisti so bistveno manj znani, na primer Louis Motaal, ki je na nemškem patentnem uradu zaščitil blagovno znamko Petki za prihodnost.

»Za kult osebnosti so krivi mediji,« je poudarila Carla Reemtsma, ena častnih tiskovnih predstavnic gibanja. »V tednu, ko je bila Luisa Neubauer gostja v eni od dobro gledanih televizijskih oddaj, so se ji oglasili še iz štirih pogovornih oddaj.« Ves dan je trajalo, da se je eno od teh uredništev sprijaznilo, da je bila gostja Reemtsmova namesto Neubauerjeve, predstavniki dveh drugih medijev pa so sporočili, da kdo drug razen Neubauerjeve ne pride v poštev. Ostali so neizprosni, so povedali aktivisti, in tako gibanje pač ni sodelovalo v teh oddajah.

Vse skupaj zveni prikupno in nehierarhično, vendar ima v praksi tudi ta sistem pomanjkljivosti, to je razkrila velika demonstracija v Aachnu 21. junija. Natančneje, prevoz tja, saj je z njim povezan polom, s katerim se bo gibanje verjetno še dolgo ubadalo.

Med glavnimi organizatorji demonstracije je bil Jannik Schestag. Predhodno je opravil informativno potovanje v Prago, na Dunaj, v Varšavo, München in Leipzig, da bi pomiril starše najstnikov. Tako rekoč sam je poskrbel za logistiko, da bi na tisoče mladih za zmerno ceno lahko pripotovalo v Aachen. Poleg avtobusov je nameraval vključiti tudi vlake, pri čemer mu je bil zgled posebni vlak, kot ga je uspelo priskrbeti že omenjenemu gibanju iz rudarskega revirja.

Poročila o tem, kaj se je dogajalo, niso enotna. Finančniki gibanja so Schestagu menda odsvetovali posebne vlake, drugi trdijo, da so se lokalne skupine strinjale z njimi. Nihče pa ne ve, kdo ima pravzaprav zadnjo besedo pri odločitvah, skupina za finance ali lokalne skupine; kakorkoli že, Schestag je najel posebne vlake.

Na Češkem, od koder naj bi domnevno pripotovalo tisoč aktivistov, se jih je za pot očitno dejansko odločilo le 150. Tudi na spletni strani gibanja se je zatikalo pri rezervacijah. Dva vlaka so odpovedali in odstopnina zanju je znašala kar 17.058 evrov. Mladi študent, ki na srečo razpolaga z dediščino pokojnega očeta, je moral plačati skoraj 73 tisoč evrov.

Kot kaže, bo delež tega res moral poravnati iz svojega žepa. Pogajanja, koliko stroškov mu bodo povrnili, so menda neizprosna. Mu pripada vsaj to, kar se je zbralo s plačilom vozovnic? Tudi če bi bilo tako, ne bi bila pokrita niti polovica stroškov, ki si jih je nakopal. »S Petki za prihodnost sem opravil,« je priznal študent, ki je od demonstracije na bolniškem dopustu. »Ni najhuje to, da bom ob denar, temveč to, da se ne morem zanesti na druge.«

Za kongres in prevoze je nemško okoljsko ministrstvo primaknilo deset tisočakov, mesto Dortmund je pomagalo z logistiko in organizatorjem uredilo bivanje.

Posebni vlak je zagotovil tudi za Švicarje in niti pri tem s plačilom vozovnic niso poravnali stroškov. Tamkajšnje gibanje je najelo vlak, razliko so pokrili s prostovoljnimi prispevki. Nemški aktivisti pa še vedno razpravljajo – potem ko so še tedne po demonstraciji delali reklamo za Schestagove posebne vlake: na osrednji fotografiji na spletni strani je bil vlak, skozi okno katerega neka aktivistka vihti zeleno zastavo gibanja Petki za prihodnost.

Stefan Winheller, strokovnjak za davčno in društveno pravo, ki dela v Frankfurtu na Majni, je težave slutil vnaprej. Spomladi ga je neki zaskrbljeni oče vprašal, kako bi gibanje lahko pravno definirali. »Aktivisti so sporočili, da nimajo časa za te zadeve, saj imajo polne roke dela s kampanjo,« je povedal Winheller. »Ker na prvo mesto postavljajo vsebino in pravne zadeve prelagajo nekam v prihodnost, utegnejo nekega dne stopiti na mino. Ko nastane škoda, si včasih celo najboljši prijatelji skočijo v lase.«

Pravnik je gibanju svetoval, naj se organizira kot društvo. »Društvo je prademokratična oblika, zelo primerna za takšne pobude.«

Kakorkoli že, v Nemčiji je registriranih kar nekaj društev, katerih delovanje se navezuje na gibanje. Tako so spomladi v Hamburgu ustanovili društvo Donate for Future (Darujte za prihodnost), ki glede na statut podpira okoljska gibanja, na primer Petke za prihodnost. Eden od dveh predsednikov je skoraj vsak petek na demonstracijah, pripelje si celo premični oder in od tam spodbuja množico. Nerad pa govori z novinarji, poleg tega mora pravzaprav imeti posebno dovoljenje za sodelovanje z dijaki, saj je glede na registracijo društva star več kot 40 let.

Davčna uprava je društvo Darujte za prihodnost potrdila kot nepridobitno organizacijo, ki deluje v javno dobro, čeprav med drugim pomaga gibanju, ki s pravnega vidika nima takšnega statusa in ga tudi ne more imeti – špricanje pouka je v nasprotju z zakoni, saj je v Nemčiji obiskovanje šole obvezno.

Gibanju Petki za prihodnost poleg vseh naštetih pomaga še fundacija Plant for the Planet (Sadite za planet), ki sta jo ustanovila Frithjof Finkbeiner in njegov sin Felix, študent, ki naj bi bil nemška različica Grete. Pri 13 letih se je pred skupščino OZN v New Yorku pritožil, da svet premalo stori proti podnebni krizi. Njegova fundacija je odtlej posadila milijone dreves in usposobila na tisoče mladih podnebnih ambasadorjev.

Fundacija je po lastnih podatkih odprla poseben skrbniški račun za Petke za prihodnost, pogodbeni partner v tem primeru je Louis Motaal, ki je prijavil pravice za uporabo zaščitenega imena gibanja. Denar mu izplačujejo le na podlagi predloženih računov. Najdražja postavka doslej je bil oder v Aachnu za dobrih 27 tisoč evrov. V zvezi s tem je vse pregledno, so poudarili v fundaciji: donacije gibanju ne veljajo niti za javno dobro niti za sredstva fundacije.

Ureditev kljub temu skriva nekaj pasti za gibanje Petki za prihodnost: odvisno je od fundacije, na katere javno podobo nima nobenega vpliva. Novinarji so že izbrskali, da je Felix Finkbeiner na primer pretiraval pri podatkih o posajenih drevesih.

Nasprotniki gibanja takšna dejstva že dolgo s pridom izkoriščajo. Desničarji na denarne prilive mladih gledajo enako nejevoljno kot drugi na prilive Alternative za Nemčijo. Beatrix von Storch, političarka iz te stranke, je sredi aprila na Twitterju objavila: »Spredaj stojijo otroci s plakati, zadaj organiziran podnebni lobi zbira donacije.«

Vse skupaj zveni prikupno in nehierarhično, vendar ima v praksi demokratični sistem odločanja pomanjkljivosti.

Pripombe takšnih ljudi »otrok« očitno ne motijo. Na trgu pred magistratom v Hamburgu so po eni od petkovih demonstracij izčrpana obsedela tri dekleta. »V naši lokalni skupini se veliko objemamo, da omilimo stres,« je povedala bodoča študentka Friderike Leppert, ki je maturirala lani in bo jeseni začela študirati v Maastrichtu.

Pred akcijo v Aachnu je delala 70 ur na teden in tudi zdaj ima vsak dan obveznosti: plenarne sestanke, telefonske konference, navadne sestanke, elektronska sporočila, demonstracije. Prav zdaj išče gosta za festival na hamburškem stadionu Millerntor. Izjemoma si vzame kak prost dan za druženje s prijatelji.

Lenarjenje v prostem letu med maturo in študijem zanjo ni prišlo v poštev, če pa gori tundra. Prav zdaj na Grenlandiji, v Sibiriji in Kanadi besnijo obsežni požari, kakršnih ne pomnijo. »Spremembe so nujne takoj,« je povedala druga aktivistka. »Če v Nemčiji že letos ne bodo upoštevali naših zahtev, bo prepozno.« Vse tri so hitro naštele te zahteve: davek na ogljikov dioksid, ki bo znašal 180 evrov na tono toplogrednih plinov, zaprtje četrtine termoelektrarn na premog, odprava subvencij za premog, plin in nafto – vse to se mora zgoditi že letos.

Friderike Leppert je vneto sodelovala tudi pri pripravi demonstracij v Aachnu in razporejala ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati. »Med samo demonstracijo to potem niti ni bilo več pomembno. V nedeljo smo na primer nenapovedano dobili nekaj tisoč žemelj – donacijo neke pekarne. Pri razdeljevanju teh žemelj za malico na poti domov so sodelovali vsi.« Ob spominih se je nasmehnila. Izreči je treba le besedi Park Hotel, pa se mnogi nasmehnejo – tako so krstili parkirno hišo, v kateri so smeli prespati v spalnih vrečah.

Podobno razpoloženje je vladalo na kongresu v Dortmundu. Zadnjo julijsko soboto, ura je bila pol devetih, je približno 20 aktivistov drug za drugim zajtrkovalo za kuhinjsko mizo v občinskem stanovanju, v katerem je potekalo načrtovanje, saj stolov ni bilo dovolj za vse. Zdeli so se utrujeni in tišji kot navadno. Toliko dela jih je čakalo. Hitro so morali doreči, kako bodo približno 150 delavnic porazdelili po učilnicah, poskrbeti za nočno dežurstvo v telovadnicah, kjer so spali najmlajši, usposobiti mobilno kuhinjo. Zahteve zdravstvene inšpekcije so izjemno stroge, center za socialno delo je skrbelo zaradi varnosti in najem varnostnikov je stal okoli 25 tisoč evrov.

Med organizatorji je bil tudi Jakob Blasel, ki je sodeloval že pri podmladku Zelenih in v organizaciji Greenpeace, nato pa je decembra lani poprijel pri organizaciji prvega velikega protesta v Nemčiji. V novem gibanju kljub rosnim 18 letom uživa status veterana. Je med soustanovitelji enega od društev, ki imajo v imenu besedo prihodnost, Organize Future (Organizirajte prihodnost). Statut je sestavila velika pravna pisarna v Berlinu, je ponosno povedal sin odvetnika, in delovanje v javno dobro je zagotovljeno. Društvo pravzaprav ne podpira neposredno Petkov za prihodnost, temveč deluje kot nosilec kongresa. Pokrovitelji sredstva lahko nakažejo društvu Organize Future.

Fundacija Mercator je prevzela 35 tisoč evrov stroškov za kongres in prevoze. Nemško okoljsko ministrstvo je primaknilo deset tisočakov, mesto Dortmund je pomagalo z logistiko in organizatorjem ponudilo prazno stanovanje, ki je sicer namenjeno beguncem.

Zamisel za konferenco se je porodila starejšemu članu gibanja, 57-letnemu novinarju Uliju Hauserju, ki je zaradi delovanja v njem odpovedal službo pri časniku Stern. Želi povezati generacije in je pripravil tudi srečanje z Udom Lindenbergom. V Dortmundu je nameraval na oder pripeljati še Michaela Succowa, velikega starega okoljevarstvenika iz časov Nemške demokratične republike, in televizijskega voditelja Joka Winterscheidta.

Kaj pa, če je mamutska naloga za mlade okoljske bojevnike prezahtevna? »

Podnebne spremembe so prezahtevne za ves svet,« je poudaril Hauser. Vsi čepijo tam kot kadilci, ki kajenje opustijo šele, ko jim zdravnik reče, da bodo umrli. »Če pri 18 lahko počneš kaj, kar je skoraj prezahtevno, je to vendar čudovito.«

© 2019 Der Spiegel

Zatišje pred nevihto

Slovensko podnebno gibanje mladih se pripravlja na viharno jesen

Staš Zgonik

Začelo se je spektakularno. V petek, 15. marca letos, se je v Ljubljani na podnebnem štrajku zbralo devet tisoč, v vseh mestih po Sloveniji skupaj pa 12 tisoč mladih in njihovih podpornikov. Šlo je za največji okoljski shod v zgodovini Slovenije.

Konec maja, na drugem shodu, je bila slika precej drugačna. Pred stavbo državnega zbora na Trgu republike se je zbralo zgolj nekaj deset ljudi. Začetna medijska evforija in zagnanost mladih sta nekoliko popustili. A gibanje ni zamrlo. Vse od konca maja se jih nekaj deset vsak petek zbere na Trgu republike, kot stalen opomin odločevalcem, da ne mislijo odnehati.

V Sloveniji je podnebno gibanje mladih organizirano nekoliko drugače kot v večini drugih evropskih držav. Petki za prihodnost v Sloveniji niso gibanje samo po sebi, gre predvsem za dogodke, ki potekajo pod okriljem gibanja Mladih za podnebno pravičnost. »Petki za prihodnost so podskupina Mladih za podnebno pravičnost,« pravi član gibanja Primož Turnšek. Slovenska mladina si je svoje aktivnosti in zahteve zamislila nekoliko širše, saj poleg nujnosti ukrepanja proti podnebnim spremembam poudarjajo tudi potrebo po podnebni pravičnosti. Ta predvideva ukrepe za zaščito najranljivejših skupin, ki so najmanj odgovorne za podnebno krizo, pred tem, da bi za njeno reševanje plačale najvišjo ceno. »Pri nas je načelo podnebne pravičnost veliko bolj izraženo. Naše zahteve so širše zastavljene,« pojasnjuje Turnšek.

Med odmevnejšimi dogodki, ki so jih pripravili, je bila tudi gverilska akcija ob junijskem odprtju trgovine Primark v Ljubljani, s katero so opozorili na problematičnost hitre mode in potrošništva nasploh, pa tudi na nesorazmerno veliko pozornost, ki so jo temu namenili mediji.

V času poletnih počitnic so vidne aktivnosti gibanja, z izjemo petkovih shodov, bolj kot ne zamrle. A kot zatrjuje Primož Turnšek, gre vse po načrtu. »Čez poletne počitnice smo se tudi zavestno odločili, da se bomo bolj posvetili našemu notranjemu organiziranju.« Med drugim se bo ravno v teh dneh nekaj članov udeležilo konference mednarodnega gibanja Petki za prihodnost, s čimer bodo postavili temelje za mednarodno sodelovanje.

V gibanju, katerega delovanje še vedno temelji na prostovoljstvu, lastnih sredstvih in sporadičnih donacijah, so sicer ta mesec že pripravili tudi prvo srečanje, na katerem so zagnali aktivnosti za organizacijo novega velikega protesta, ki ga načrtujejo za konec septembra. Cilj je, da bi število udeležencev preseglo marčni shod in da bi hkrati presegli generacijske ločnice. Želijo, da bi bil to podnebni protest ne samo mladih, temveč vseh generacij.

Letošnja jesen bo z vidika podnebne politike izjemno pomembna. V državnem zboru bodo obravnavali zakon o podnebni politiki, s katerim naj bi se zavezali k ogljični nevtralnosti do leta 2050, hkrati pa mora država dokončati in sprejeti tudi Nacionalni energetski podnebni načrt, ki bo v veliki meri začrtal pot, po kateri naj bi to ogljično nevtralnost tudi dosegli. Javni pritisk bo moral biti nenehen in neizprosen. In tega se mladi tudi zavedajo.