Vojni dobičkarji

Teodor Goznikar živi v Celju. Je član stranke SNS, na njeni listi je kandidiral tudi na volitvah. V življenju je počel marsikaj, pomaga pri organizaciji prireditev, je zastopnik množice podjetij, ustanovil je enega izmed policijskih sindikatov, dela kot sodni vročevalec, dejaven je na družabnih omrežjih. Ena izmed njegovih objav je še posebej zanimiva: 18. maja je bil skupaj s strankarskim šefom Zmagom Jelinčičem na obisku v Republiki srbski, sprejel ju je tudi predsednik narodne skupščine Nedeljko Čubrilović. Gre za tisti obisk Republike srbske, med katerim se je Zmago Jelinčič na lokalni televiziji hvalil, da bo v Evropski uniji »zastopal pozicije Republike srbske« in da ga ni ničesar strah.

POP TV je v sredo razkril, da je Teodor Goznikar pomagal srbskemu podjetju Legi SGS, ki je bilo izbrano na slovenskem razpisu za postavitev dodatnih 40 kilometrov panelne ograje z rezilno žico. Član stranke, ki vseskozi vztraja, da je treba postaviti dodatno ograjo, je torej srbskemu podjetju iz Beograda, izvorno je sicer nemško, pomagal, da bo v Sloveniji postavljalo ograjo. Podjetje Legi SGS bo za opravljeno delo dobilo 4,5 milijona evrov.

Teodor Goznik v vsem tem ne vidi ničesar spornega. »Ničesar nisem pomagal urejati,« je povedal za Mladino. »Vse, kar sem naredil, je, da sem vložil dokumentacijo. Seveda poznam te ljudi iz Srbije, moje podjetje sodeluje z njimi, zato pa so me prosili. Ničesar drugega nisem naredil, niso imeli digitalnega podpisa, pa sem jim ga uredil. Prijateljem sem naredil zgolj uslugo.« Pa bo za to posredovanje tudi finančno nagrajen? »Ne, niso mi še plačali, če pa bodo, bom zelo vesel. Naj pa dodam, da so v Srbiji zelo veseli, kar ponosni so, da bodo delali v Sloveniji ograjo na meji s Hrvaško.« Goznikarju se prav tako ne zdi sporno, da se njegova politična dejavnost, prepričanje, prepleta s poslovnim življenjem. »Saj vsega tega ni organizirala stranka, posredoval sem izključno sam. To nič ne pomeni, koliko članov kakšne druge stranke, recimo Janševe SDS, sodeluje in posluje z državo.« Srbsko podjetje je ravno te dni v Sloveniji ustanovilo svojo podružnico, ki je, to gotovo ni naključje, registrirana v Celju.

Zmago Jelinčič je bil vedno poslanec in poslovnež v eni osebi. Svojo politično moč, moč svoje stranke je pogosto uporabljal tudi kot poslovno priložnost. Pred leti so ga zaradi suma podkupovanja dosmrtno izključili iz Sveta Evrope, njihova preiskovalna komisija je ugotovila, da naj bi bil julija 2012 prejel 25 tisoč evrov iz podjetja, povezanega z Azerbajdžanom. V zameno naj bi bil politično deloval v korist te države. Vse te stvari je zanikal, denar pa naj bi bil namenjen zgolj za prevod slovenske partizanske knjižne epopeje Ukana. Podobnih primerov je še nekaj, vendar Jelinčič za ta dejanja pravno ni nikoli odgovarjal. Nasprotno, njegovih volivcev to ne moti, kot jih tudi ne moti na novo odkrito prijateljstvo s Srbijo. Nekoč je Jelinčič napadal in kritiziral Beograd, zadnjih 15 let pa se raje spravlja na Zagreb.

A vrnimo se k ograji. Že prva izbira postavljavca ograje, ki je zrasla v času vlade Mira Cerarja, je pustila priokus koruptivnosti. Podjetje Minis je bilo izbrano z napol tajnim postopkom, hkrati je ministrstvu predložilo neresnično dokumentacijo o plačanih davkih, zaradi suma o dogovorjenem poslu, o predplačilih pa je marca Transparency International Slovenia tožilstvu naznanil sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, ki naj bi ga bil zagrešil direktor zavoda za blagovne rezerve Anton Zakrajšek, ki je izbral postavljavca žice.

Očitno se zdaj, ko si je Marjan Šarec zaželel novih 40 kilometrov ograje, zgodba ponavlja. Slovenija je za ograjevanje meje doslej porabila že skoraj 19 milijonov evrov. Ograja migrantov ni ustavila, je pa bila in bo dober posel za nekaj posameznikov. S postavljanjem ograje na Madžarskem je dobro obogatel Zoltan Bozo, član Orbanove stranke. Pred meseci si je kupil nogometno ekipo Honved iz Budimpešte.

Varuhe meje vedno vodijo finančni interesi.