Priznanje po stotih letih

Matijo Slaviča bodo počastili v državnem zboru 

V parlamentu obnavljajo malo dvorano, ki je bila zaradi dotrajanosti že neuporabna, po novem pa bo imela 90 sedežev in jo bodo uporabljali kot nadomestno dvorano, v kateri naj bi zasedali državni svet in različni parlamentarni odbori. Prenova bo stala 1,4 milijona evrov, z novo podobo in namembnostjo pa bo prišlo tudi novo ime; prej se je prostoru zaradi vhoda s Tomšičeve ulice neformalno reklo kar Tomšičeva dvorana, po prenovi naj bi nosil ime prleškega teologa Matije Slaviča, osrednjo parlamentarno dvorano pa naj bi poimenovali po pokojnem nestorju slovenske politike Francetu Bučarju. To je predlog štirih pomurskih poslancev na čelu s predsednikom stranke SD Dejanom Židanom.

Spomini na Bučarjevo disidentstvo v času socializma, njegov prispevek k osamosvojitvi in kasneje vodenje državnega zbora so še zelo živi, življenje in delo Matije Slaviča pa sta širši javnosti manj znani. V zgodovino se je vpisal pred stoletjem, ko je odigral ključno vlogo v dogodkih, ki so privedli do priključitve Prekmurja Sloveniji, opazne sledi pa je pustil tudi v viharnem obdobju druge svetovne vojne.

Slavič se je rodil leta 1877 v Bučečovcih pri Ljutomeru, na prelomu stoletja pa je v Mariboru končal študij bogoslovja in bil posvečen v duhovnika, leta 1905 je na Dunaju diplomiral iz bibličnih ved. Bil je ugleden intelektualec, ki je tekoče govoril več tujih jezikov, med drugim hebrejsko, njegov veliki trenutek pa je napočil po prvi svetovni vojni, ko je bil leta 1919 kot strokovnjak za Prekmurje imenovan v jugoslovansko delegacijo za pogajanja v Parizu. Ob pomoči še enega duhovnika, sošolca iz gimnazijskih let Franca Kovačiča, je sestavil ključna prispevka, s katerima je zaveznike prepričal, da je Slovenska krajina, kot se je tedaj reklo ozemlju ob Muri, zgodovinsko, narodnostno in jezikovno nedvomno del mlade jugoslovanske države.

Leto zatem je Matija Slavič postal profesor na novoustanovljeni Teološki fakulteti, kasneje njen dekan, leta 1932 pa je prvič prevzel vodenje Univerze v Ljubljani; na položaju rektorja je odločilno pripomogel, da niso zmagali pritiski, naj se vzpostavi enotna jugoslovanska univerza s sedežem v Beogradu, temveč je Ljubljani uspelo obdržati svojo osrednjo intelektualno ustanovo. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne, leta 1939, je iz hebrejskega izvirnika v slovenščino prevedel Staro zavezo, ko se je začela vojna, pa je ravno končeval drugi mandat na položaju rektorja; po funkciji je bil imenovan v narodni sosvet Ljubljanske pokrajine, ki so jo zasedli Italijani. Člani tega sosveta, konzulte, so 17. maja obiskali Benita Mussolinija in se mu poklonili. Sosvet je bil po pol leta delovanja razpuščen.

Slavič se je že leta 1941 umaknil z obeh funkcij, po vojni pa je zbežal iz Slovenije in se nastanil v eni izmed župnij v italijanskem Bolzanu; komunistična oblast ga je v odsotnosti obsodila na odvzem narodne časti, prisilno delo in odvzem treh četrtin premoženja. Toda po posredovanju predsednika SAZU, literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, očeta prvega predsednika vlade Federalne Slovenije Borisa Kidriča, je bil leta 1947 pomiloščen. Do upokojitve je nato predaval na Teološki fakulteti, umrl je leta 1958.

Poimenovanje male dvorane hrama demokracije po njem ni edino priznanje, ki ga je bil deležen. Leta 1997 so pred cerkvijo v Križevcih postavili njegov doprsni kip, isto leto je Univerza v Mariboru pripravila simpozij o njegovem delu. Leta 2006 so v Križevcih pripravili razstavo o njegovih mandatih na čelu ljubljanske univerze v letih 1932–34 in nato 1939–41, letos pa je Pošta Slovenije v počastitev stote obletnice priključitve Prekmurja domovini izdala znamko s podobo prleškega teologa.