Kako reformirati kolesarstvo

Znamenita Tour de France je molzna krava, ki na letni ravni organizatorju prinese več kot 20 milijonov evrov profita. Mednarodna kolesarska zveza pa se sprašuje, kako naj pridobi nove gledalce. 

Kolesarska dirka po Franciji je tudi letos navdušila ljubiteljice in ljubitelje kolesarstva. Vse do zadnje etape ni bilo jasno, kdo bo osvojil skupno zmago na znamenitem Touru. Prvih 12 etap je osvojilo kar 12 različnih kolesarjev. Zelo izenačena in nepredvidljiva dirka je svoj epilog dobila šele v 19. etapi, ki so jo zaradi vremenske ujme prekinili pred zaključnim vzponom. V času dirke pa je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) na svojih spletnih straneh objavila anketo, kjer so navijače spraševali o privlačnosti cestnega kolesarstva in o morebitnih reformah, ki bi k spremljanju tega športa pritegnile nove gledalce.

Glede na spektakularni in nepredvidljivi Tour si težko predstavljamo, kaj bi lahko še storili, da bi bile etape bolj nepredvidljive, napete in izenačene. Tour je brez dvoma največja kolesarska dirka, po besedah organizatorja, se dirka uvršča celo na stopničke najbolj spremljanih športnih dogodkov na svetu. Številke pa razkrivajo, da gre zgolj za mit, ki ga organizatorji uporabljajo pri snubljenju mest, občin in regij, ki se potegujejo za organizacijo štarta in cilja etap.

Tour predstavlja molzno kravo, ki na letni ravni organizatorju – Amaury Sport Organisation (ASO) – prinese več kot 20 milijonov evrov profita, kar predstavlja več kot polovico vsega profita, ki ga ustvari družba, ki letno svojim delničarjem izplača za 30 milijonov dividend. Kako pa se sploh financira tovrstna dirka? Levji delež proračuna predstavljajo televizijske pravice in sponzorska sredstva, nekoliko manjši, a ne zanemarljiv delež – približno desetino – pa prispevajo mesta, ki gostijo štart ali cilj. Pomembno je poudariti, da vsi prihodki iz naslova televizijskih pravic ostanejo v žepu organizatorja.

Mesta, ki gostijo štart ali cilj posamezne etape, si obetajo povečan turistični obisk v času dirke, ter seveda, gledano dolgoročno, umestitev na seznam priljubljenih francoskih turističnih destinacij s pomočjo televizijske predstavitve kraja in znamenitosti v času neposrednega prenosa.

Bruselj, ki je letos gostil prvi dve etapi Toura, je na račun organizatorja nakazal kar 5 milijonov evrov. Standardna tarifa za štart etape, brez davka, znaša 70.000 evrov, za cilj pa 120.000. Mesta, ki gostijo štart ali cilj posamezne etape, si obetajo povečan turistični obisk v času dirke, ter seveda, gledano dolgoročno, umestitev na seznam priljubljenih francoskih turističnih destinacij s pomočjo televizijske predstavitve kraja in znamenitosti v času neposrednega prenosa. ASO navaja, da se vsak vloženi evro mest gostiteljev povrne petkratno, kar pomeni, da si lahko Bruselj obeta 25 milijonov. Prav tako ASO trdi, da je Tour tretji najbolj gledan športni dogodek, saj naj bi si dirko dnevno ogledalo 3,5 milijarde ljudi v 190 državah. Pa je Tour res tako priljubljen in spremljan ter prinaša tako velike ekonomske dobičke gostiteljem?

Ne. S tem vprašanjem se je v nedavnem članku podrobno ukvarjal Daam van Reeth, profesor ekonomije na Univerzi v Leuvnu. Po trditvah organizatorja približno polovica svetovne populacije spremlja Tour, kar je praktično nemogoče, že zaradi časovnih razlik. Mar je interes za Tour v Inidiji in na Kitajskem res tako velik, da se ljudje zbujajo ponoči, da bi lahko spremljali dirko? 3,5 milijarde je torej skupno število vseh gledalcev, ki spremljajo posamezne etape, pogovorne oddaje o dirki ter dnevna poročila, kjer je predstavljeno dogajanje na dirki. V to število so torej vključeni tudi tisti, ki jih kolesarstvo sploh ne zanima, a so pač spremljali poročila in so naleteli na novico o dogajanju na dirki. Kolesarski zanesenjaki pa so po tej metodologiji beleženja gledalcev ‘prešteti’ večkrat dnevno.

Van Reeth je izračunal, da naj bi si posamezno etapo ogledalo med 20 in 25 milijoni ljudi po vsem svetu, kar Tour seveda ne uvršča med najbolj spremljane športne dogodke na svetu. Poleg svetovnega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger, je pred Tourom, kar se tiče gledanosti vsaj še SuperBowl, tj. finale ameriškega nogometa ter finale nogometne Lige prvakov.

Posamezno etapo naj bi si ogledalo med 20 in 25 milijoni ljudi po vsem svetu, kar Tour seveda ne uvršča med najbolj spremljane športne dogodke na svetu.

Ali lahko UCI z reformami prispeva k večjemu zanimanju za kolesarstvo, in posledično poskrbi za večjo gledanost ter spremljanost dirk? Kaj bi lahko UCI naredila za razvoj kolesarstva kot globalnega športa? Recept niti ne bi smel biti preveč zapleten.

Prvič, opolnomočiti bi bilo potrebno žensko kolesarstvo. Že sama spolna struktura gledalcev Toura ob progi, ki naj bi jih bilo med 10 in 12 milijonov, nakazuje, da je kolesarstvo še vedno domena moških. UCI pod svojim okriljem organizira tudi žensko svetovno serijo, a je ta le zelo slaba kopija moške, morda z izjemo ženskega Gira, ki traja 10 dni. Čeprav so letos organizatorji dirke naredili vsaj eno večjo napako pri podeljevanju nagrad, je bila dirka organizirana zelo dobro, povsem primerljivo z najboljšimi moškimi. S seksistično in šovinistično ter neokusno potezo so zmagovalki ene od etap na podelitvi nagrad podarili tudi kuhinjski set. Pokrovitelj, ki je priskrbel nagrado je verjetno ocenil, da bo s to potezo poskrbel za odlično promocijo svojih izdelkov, a se je žal spozabil, da so tovrstna darila in nagrade nesprejemljiva in temeljijo na predsodkih. Po logiki spolnih predsodkov, je naravnost nenavadno, da zmagovalci etap na Touru in drugih moških dirkah, prejmejo rože. Mar ne bi bilo bolj primerno, če bi jim podelili set orodja?

Posmehljiv in zaničljiv odnos do ženskega kolesarstva smo lahko ponovno videli tudi v času letošnjega Toura. ASO je 19. julija, ko je bila na sporedu 13. etapa Toura, na trasi moškega kronometra organiziral žensko enodnevno dirko, La Course. Ženske so se na progo odpravile že zjutraj, nekaj ur pred štartom moškega kronometra. Trasa je bila tako ali tako zaprta zaradi Toura, zakaj ne bi pred tem izpeljali še kratke ženske dirke, so si verjetno mislili organizatorji. Podobno je bilo tudi na lanski dirki po Španiji, ki jo tudi organizira ASO. Madrid Challenge, kot se imenuje ženska dirka, je bila izpeljana v dveh dneh, prvi dan so kolesarke odpeljale zelo kratek moštveni kronometer, naslednji dan, v jutranjem terminu pa še nekaj krogov po trasi zadnje etape moške dirke.

S seksistično in šovinistično ter neokusno potezo so zmagovalki ene od etap na podelitvi nagrad podarili kuhinjski set. Pokrovitelj, ki je priskrbel nagrado je verjetno ocenil, da bo s to potezo poskrbel za odlično promocijo svojih izdelkov, a se je žal spozabil, da so tovrstna darila in nagrade nesprejemljiva in temeljijo na predsodkih.

Da je žensko kolesarstvo zapostavljeno tudi med akreditiranimi novinarji, ki spremljajo Tour, je s tvitom nazorno prikazal, novinar in pisatelj, Peter Cossins. Zmagovalka Marianne Vos, ki je ena od najboljših kolesark vseh časov, je nagovarjala prazne stole na novinarski konferenci po zmagi v Pau. Marianne Vos je na letošnjem ženskem Giru slavila 4 etapne zmage, tudi v nam bližnjem Vidmu, kjer se je dirka zaključila. Zgolj predstavljamo si lahko, koliko bi brali in poslušali, če bi kdo od kolesarjev bil tako dominanten kot je Marianne Vos, ki jo žal poznajo le največji poznavalci in ljubitelji kolesarstva.

Drugič, prihodke iz naslova televizijskih pravic bi bilo potrebno pravično razdeliti med kolesarske ekipe in kolesarje. Kot že omenjeno vse prihodke iz naslova televizijskih pravic trenutno v svoj žep pospravi organizator. Ekipe se morajo pri financiranju zanašati na prispevke pokroviteljev, saj so nagrade za uspehe na kolesarskih dirkah smešno nizke. Zmagovalec Toura prejme 600.000 evrov, ki se v moštvenem duhu razdelijo med vse člane ekipe in osebja. ASO je letos za nagrade kolesarjem namenil nekaj več kot 2 milijona evrov. Zgolj za primerjavo, nagradni sklad Dirke po Sloveniji je letos znašal 57.140 evrov.

Da je delitev pogače televizijskih pravic nujna, nakazuje tudi napovedana reforma svetovne serije, ki jo UCI napoveduje za leto 2020. Po novem predlogu naj bi imeli 20 namesto 18 ekip svetovne serije, te bi imele zagotovljen nastop na največjih dirkah (Giro, Tour, Vuelta), kjer nastopa 22 ekip. S tem UCI jemlje moč organizatorjem dirk, ki so do sedaj za posamezno dirko izdali štiri povabila. Po novi reformi bosta zgolj dve ekipi prejeli vabilo, kar seveda manjša pogajalsko moč ekip pri iskanju potencialnih sponzorjev. Manjše italijanske ekipe so lahko pokroviteljem obljubile, da bodo na Giru vsako etapo njihovi kolesarji v begu, kar posledično pomeni ‘brezplačno’ TV reklamo za sponzorje v času prenosa etape. Enako seveda velja tudi za francoske ekipe na Touru in španske na Vuelti.

Kolesarstvo bi lahko novim gledalcem približali z uporabo novih tehnologij. Posnetki z brezpilotnimi letalniki, droni se že uveljavljajo kot alternativa dragim in tehnično zapletenim posnetkom iz helikopterjev, ki so poleg tega še moteči za okolico zaradi hrupa. 

Prav zaradi te reforme, ki predvideva tudi povečanje števila kolessarjev v posamezni ekipi na 27, so nekatere ekipe izrazile zaskrbljenost. Italijanska ekipa Nipo-Vinni Fantini, ki je letos nastopila na Giru s povabilom organizatorja in zabeležila tudi eno etapno zmago, je napovedala, da bo s koncem leta primorana razpustiti ekipo, saj bi morali proračun s sedanjih 2,8 povečati na 4,5 milijona evrov. Brez zagotovila, da bodo nastopili na Giru pa pokrovitelji niso pripravljeni vlagati tako velikih zneskov.

Tretjič, kolesarstvo bi lahko novim gledalcem približali z uporabo novih tehnologij. Posnetki z brezpilotnimi letalniki, droni se že uveljavljajo kot alternativa dragim in tehnično zapletenim posnetkom iz helikopterjev, ki so poleg tega še moteči za okolico zaradi hrupa. Pomembna ‘novost’, ki bi lahko povečala zanimanje gledalcev in jo režiserji že plašno uporabljajo v prenosih, pa so posnetki s kamer, ki jih imajo kolesarji nameščene na kolesih. Za to skrbi Velon, združenje kolesarskih ekip, ki s pomočjo kamer in sledilcev na kolesih omogoča spektakularne posnetke ter v živo ponuja ogled hitrosti, moči, srčnega utripa in kadence kolesarjev. Tehnologija je že tu, a očitno ni dovolj velikega interesa s strani organizatorja, da bi te posnetke ponujal v živo. Podatke o hitrosti, moči, srčnem utripu in kadenci lahko med prenosi dirk zasledimo bolj pogosto, a bi jih lahko režiserji še večkrat uporabili kot dopolnitev in obogatitev prenosa.

Četrtič, na račun kolesarjev lahko večkrat slišimo, da jih je težko prepoznati v množici. Kje točno se nahaja posamezni kolesar je mnogokrat zelo težko določiti. Za boljšo identifikacijo bi lahko kolesarjem omogočili, da si izberejo svojo številko, ki bi jo nosili na vseh dirkah, podobno, kot imajo svoje številke tekmovalci na motorističnih dirkah. Ustaljena praksa je, da kolesarji pred pričetkom vsake dirke s strani organizatorja prejmejo številke. Lanskoletni zmagovalec oz. njegova ekipa prejme številko 1. Zmagovalec točkovanja šprinterjev prejme številko 11 itd. Posamezni kolesar ima lahko v sezoni cel kup različnih številk, kar nekoliko zmede gledalce, ki športu ne sledijo posebej pozorno. Si predstavljate, da bi Messi eno tekmo imel dres s številko deset, naslednjo tekmo pa dres s številko 17?

Podatke o hitrosti, moči, srčnem utripu in kadenci lahko med prenosi dirk zasledimo bolj pogosto, a bi jih lahko režiserji še večkrat uporabili kot dopolnitev in obogatitev prenosa.

Petič, za varnost kolesarjev je nujno, da se okrepi moč in vloga sindikata kolesarjev (CPA). CPA je svojo apatičnost izkazal ob zaključku letošnjega Toura. Vsi kolesarji so tudi avtomatsko člani sindikata, ki naj bi skrbel za zaščito interesov in spoštovanje njihovih pravic ter stremel k izboljšanju delovnih pogojev. CPA se financira iz naslova nagrad, ki jih kolesarji prejmejo na vsaki dirki, tako na Touru, kot tudi na Dirki po Sloveniji.

Zadnji teden Toura je bil peklenski, hud vročinski val je zajel Francijo in temperature so se povzpele nad 40 stopinj celzija, temperatura asfalta pa je presegala 50 stopinj. Kolesarji so zgolj s težavo skrbeli za zadostno hidracijo, v eni uri so porabili kar šest bidonov z vodo! Zakaj je sindikat molčal? Zakaj ni zahteval, da se etapa izvede v zgodnejšem ali poznejšem terminu, ko temperatura ni tako visoka? Peter Sagan, eden najbolj priljubljenih kolesarjev, si je zastavil odično retorično vprašanje: ali CPA res potrebujemo, če nas ne more zaščititi?

Šestič, podnebne spremembe so dejstvo. To se je lepo videlo tudi na letošnjem Touru. Po hudi vročini v zadnjem tednu dirke, je kolesarje v Alpah pričakalo nestanovitno vreme. Hudo neurje in zemeljski plaz sta odnesla zanimiv zaključni vzpon v 19. etapi. Tudi naslednjo etapo so zaradi zemeljskih plazov, ki so posledica nenadnih obilnih padavin, močno skrajšali. Prav podnebne spremembe bodo v bodoče pomembno vplivale na izpeljavo kolesarskih dirk. Ekstremni vremenski pojavi, bodisi huda vročina, bodisi obilne padavine, so čedalje bolj pogosti. V prihodnje bodo morali organizatorji poskrbeti za ustrezne alternative vremenskim nevšečnostim, ki bi lahko ogrožale zdravje in varnost kolesarjev. Kot na pladnju se ponuja možnost, da bi dirke izpeljali na kolesarskih simulatorjih, kot je npr. aplikacija Zwift. Tudi v zelo slabih vremenskih razmerah bi lahko izpeljali etapo na simulatorju. Pri tem kolesarjev ne bi izpostavljali nevarnim vremenskim pogojem.

Sedmič, prepoved uporabe naprav, ki merijo moč in srčni utrip kolesarjev, je korak v napačno smer. Zagovorniki tega ukrepa, med njimi tudi direktor Toura, Christian Prudhomme, trdijo, da bodo dirke bolj nepredvidljive, saj se bodo kolesarji morali zanašati zgolj na lastne občutke. Ljudje, ki dnevno na kolesu preživijo več ur, naj bi bili brez merilnih naprav izgubljeni? V kolikor ne bodo vedeli koliko vatov energije proizvajajo, ne bodo vedeli kdaj je čas za napad? Kdor meni, da kolesarji ne znajo preživeti brez merilnih naprav, se pošteno moti. Razpleti dirk ne bi bili drugačni. Prikrajšani bi bili zgolj gledalci, ki na zaslonih ne bi videli podatkov, ki jih danes lahko spremljajo v realnem času. V kategorijo tehnološkega odpora sodijo tudi pozivi k prepovedi uporabe radijskih povezav med kolesarji in njihovimi direktorji ter trenerji v spremljevalnih avtomobilih.

Profesionalno cestno kolesarstvo se je znašlo na razpotju. UCI lahko s prgiščem dobrih potez kolesarstvo razvije v pravi globalni šport. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da sta tako zmagovalec Gira Ekvadorec Carapaz, kot tudi zmagovalec Toura Kolumbijec Bernal, zelo mlada kolesarja in predstavljata tako prihodnost, kot tudi sedanjost globalnega kolesarstva. Na obzorju je še veliko mladih talentov, ki bodo krojili prihodnost kolesarstva. Npr. Tadej Pogačar, ki je lani osvojil Tour de l’Avenir, ki predstavlja Tour za mlajše člane, ali Belgijec Remco Evenepoel, vsestranski kolesar, ki je lani na svetovnem prvenstvu slavil tako v kronometru, kot tudi na cestni dirki mlajših članov, ali pa Nizozemec Mathieu van der Poel, ki zmaguje tako na cestnih dirkah, kot tudi v ciklokrosu in v gorskem kolesarstvu. To so novi obrazi, ki bodo na novo pomešali karte globalne kolesarske karavane. Nova rivalstva bodo pritegnila tudi nove navijače.

mhDHRvL1_h8