Krivica v Zagrebu

Neznanemu avtorju Anonimnemu avtorju ali avtorici, ki se je pod tekst z naslovom Krivica v Zagrebu podpisal/a kot Stanka Prodnik, bi želela povedati, da se s povodom za tekst, češ da bi bilo prav, da bi RTV Slovenija ohranil dopisništvo v Zagrebu, strinjam, a je tekst žal, na svojo škodo, podkrepil ali podkrepila z drugim delom.

Dopisništvo v Zagrebu bi bilo več kot dobrodošlo, vezi je veliko lažje plesti na terenu, s tem imam kot nekdanja dopisnica z Zahodnega Balkana precej izkušenj. Vedno si lahko na kraju dogajanja. A vseeno. Poročanje o obisku Ursule von der Leyen naj bi bilo po mnenju anonimneža površno in plitko. Tako je pisec podkrepil svojo prvotno trditev. TV Slovenija naj bi se odzval plitko, nacionalistično, v smislu, zakaj je vendar von der Leynova odšla k Hrvatom … In tako naprej. Do posebej žaljivega dela o avtorici prispevkov in vklopov iz Zagreba, meni torej, ki da je tam zgolj poročala, saj da kaj drugega niti ne zmore, ker v državi, v katero je prišla poročat, nima svojih virov. Mar res? Čigave pa ima? Od kod avtorju žaljivega teksta podatki o virih drugih novinarjev?

Sama sicer javnemu kritiziranju drugih nasprotujem, še posebno, ko govorimo o stroki. A tokrat lahko neznanega avtorja tudi jaz kaj poučim ali povprašam. Recimo, kje je v poročanju slišal, videl, kakor koli zaznal nacionalizem in vprašanje, zakaj k Hrvatom? Kaj je plitkega v objavi izjave, da je Hrvaška zgled, če je bila izrečena? Kako si človek, ki ni bil na terenu, predstavlja delo na terenu? Kako iz izjav, danih pred samimi pogovori, na tiskovni konferenci brez vprašanj, kar je bilo izrecno povedano v prispevku, narediti kaj več od prispevka? Od kod anonimnemu avtorju ali avtorici ideja o tem, da je TV Slovenija poročal, da obisk von der Leynove, ki je na širši evropski turneji, pomeni, da ni na strani mednarodnega prava in arbitražne odločbe? Kje, v katerem delu je avtor to zaznal ali slišal? Da, von der Leynova je v Zagrebu dejala, da bo, ko bo Hrvaška pripravljena na vstop v schengenski prostor, skušala doseči soglasje vseh. In, glede na to, da je hrvaško notranje ministrstvo pred njenim prihodom plasiralo novico, da so pripravljeni, je bilo logično pokomentirati ta del. In povedati, da iz Unije o tem vesti še ni – niti potrdila. In povedati, da Slovenija zahteva dvoje – poleg tehnične pripravljenosti tudi spoštovanje vladavine prava. In, da, to pomeni arbitražne odločbe. Kaj je narobe s tem? Kaj v tem ni novinarsko? Kaj je v tem plitkega in nacionalističnega? Razen morda vtisa, ki ga je dobil avtor, in je primerljiv z vtisom Brune Esih o škodljivosti globalnega sporazuma o migracijah.

In še biserni zaključek. Na misiji se je von der Leynova srečala z voditelji treh držav: Poljske, Hrvaške in Madžarske. Torej z vladami populističnih držav, pravi anonimni avtor ali avtorica. Slovenije ni na seznamu teh problematičnih držav, zaključuje.

Na misiji se je von der Leynova najprej srečala s francoskim predsednikom, potem s poljskim premierjem in potem z Andrejem Plenkovićem, ki si je, kot smo tudi povedali med plitkim poročanjem iz Zagreba (pa nekajkrat prej), sam želel kakšno vidno funkcijo v Evropski komisiji. A vseeno, Hrvaška bo naslednja predsedovala Uniji. Res je, da je bila ob nasprotovanju Timmermansu ob boku višegrajski skupini. A, spomnimo še na eno plitko in nacionalistično poročanje iz Zagreba – tudi Manfred Weber, vodilni kandidat Evropske ljudske stranke, je bil tik pred evropskimi volitvami prav tam, celo skupaj s kanclerko Angelo Merkel. In med plitkim poročanjem je prav naša kamera zaznala Thompsonove stihe na volilnem zborovanju. In nanje opozorila javnost.

Anonimnež si torej ni izbral pravega primera za naštete očitke in omalovaževanje poročevalke. Ali pa je bil dalj časa odsoten – vsaj pred televizijskimi ekrani. Ali pa … morda je tudi sam populist.