Fekalna avtocesta

Na Obali se ukvarjajo z vprašanjem, kako zagotoviti zadosten vir pitne vode za svoje potrebe, prebivalci Ljubljane pa se lahko pohvalijo, da imajo vode v izobilju. Iz vodnih vrtin na območju Ljubljanskega polja vsako sekundo v povprečju priteče 1000 litrov vode. Ob izkoriščeni polni zmogljivosti, ob vključitvi vseh črpalk v vrtinah, bi je lahko načrpali desetkrat toliko. Največja zmaga pri tem pa je dejstvo, da voda do pip prebivalcev glavnega mesta praviloma priteče povsem neobdelana. Malo prestolnic na svetu se lahko pohvali s takšnim luksuzom.

Srce ljubljanskega vodovodnega sistema je vodarna v Klečah, ki zagotavlja približno dve tretjini vse vode. Črpalke v vrtinah, globokih med 60 in 100 metrov, zajemajo vodo iz vodonosnika Ljubljanskega polja, ki ga napaja podzemni tok reke Save.

In prav čez ta podzemni tok Mestna občina Ljubljana gradi velik kanalizacijski vod, prek katerega se bo odpadna voda stekala v centralno čistilno napravo v Zalogu, na drugem koncu mesta. Gre za del velikega, z evropskimi sredstvi podprtega projekta, nadgradnje kanalizacijskega sistema na območju Ljubljanskega polja, s katerim bodo na ljubljansko čistilno napravo priključili tudi prebivalce sosednjih občin Medvode in Vodice.

Za odpadno vodo prebivalcev severozahodnega dela Ljubljane je doslej skrbela čistilna naprava na Brodu, ki bo z novimi priključki postala premajhna in bo zato spremenjena v zadrževalni bazen. Ta pa bo z dolgim povezovalnim kanalom povezan z nadgrajeno čistilno napravo v Zalogu. Gre za zloglasni kanal C0, ki bo na razdalji približno dveh kilometrov med Brodom in Ježico prečkal tok podzemne vode, namenjen proti kilometer oddaljeni vodarni v Klečah.

Politizacija kanalizacije

O primernosti trase povezovalnega kanala C0 že vse od lanskega leta potekajo burne razprave. Na prvi pogled se zdi res sporno, da bodo fekalije in odpadna voda nekaj deset tisoč prebivalcev tekle čez območje, ki napaja glavno ljubljansko vodarno. Zadeva se je zelo hitro spolitizirala. Kot najglasnejši nasprotnik projekta se je uveljavil arhitekt Mirko Brnič Jager, nekdanji mestni svetnik SDS. V državnem zboru je žezlo nasprotovanja prevzel poslanec SDS Anže Logar. »Tam, kjer kmetje ne smejo zlivati gnojnice na svoje polje, lahko Mestna občina Ljubljana postavi kanalizacijo pod pritiskom, torej ne zgolj s prostim tekom,« je razlagal na skupni seji parlamentarnih odborov za kmetijstvo in infrastrukturo, ki so jo sklicali konec maja. Nasprotniki projektu očitajo, da ne bo mogoče zagotavljati vodotesnosti kanala, hkrati pa da bo z njim ob izrednih dogodkih, kot so potresi ali celo teroristični napadi, ogroženo najpomembnejše ljubljansko vodno zajetje, oziroma kot se je izrazil Mirko Brnič Jager, »najkvalitetnejše vodovarstveno območje ’ever’ kjerkoli v svetu«.

Po njegovem prepričanju je kanal C0 nepotreben. »Medvode so po Celovški cesti že povezane z Zalogom, Vodice pa naravno gravitirajo na čistilno napravo Domžale, in sicer prek industrijske cone Komenda.«

Državni sekretar na ministrstvu za okolje Aleš Prijon je v razpravi v državnem zboru poudaril, da so projekt potrdila vsa predvidena strokovna telesa in da obstaja konsenz o njegovi izvedbi projekta. »V končni fazi gre tudi za velika evropska sredstva, ki bi jih v primeru, če bi od projekta, v kakršni obliki je zdaj, odstopili, izgubili.«

»Kanalizacijske cevi niso pod tlakom, voda teče gravitacijsko, zato okvar praktično ni. Sploh se ne spomnim, da bi kdaj imeli okvaro na kanalizacijskem omrežju.« – Krištof Mlakar, direktor Voka Snaga

Hkrati pa je, da bi pomiril javnost, napovedal revizijo projekta. Po njegovih takratnih napovedih naj bi bil razpis za izbiro revidenta objavljen že v začetku junija. Dejansko pa je ministrstvo razpis objavilo šele pred kratkim, konec julija. Gradbena dela medtem že potekajo.

Za Krištofa Mlakarja, direktorja ljubljanskega javnega podjetja Voka Snaga, je odločitev za revizijo nekoliko nenavadna. »Ministrstvo je ves čas sodelovalo pri pripravi projekta in ga posredovalo na evropsko komisijo. Prav tako je ministrstvo soinvestitor.«

Najboljša možna varnost?

Zakaj torej pristojni vztrajajo pri obstoječi trasi? Ali ne bi bilo smiselno vsaj nekoliko zamakniti poteka kanala in s tem pomiriti ljudi? »Preverjali smo vse možnosti,« vztraja Mlakar. »Študija izvedljivosti je pokazala, da je ta trasa edina, ki izpolnjuje vse zahtevane parametre sprejemljivosti.«

Zagotavlja, da so uporabili najboljše tehnologije in materiale. Cevi s premerom 1,2 metra, ki jih polagajo na globini šestih metrov, so na kritičnem območju vodonosnika naknadno obdali z betonskim oklepom in s tem zagotovili dodatno raven zaščite. Kot zagotavlja Mlakar, bo cev maksimalno napolnjena do 40 odstotkov, pa še to le v času praznjenja zadrževalnega bazena na Brodu. Ob normalnem obratovanju ne bo napolnjena več kot do četrtine. Zavrača tudi navedbe Anžeta Logarja, da bodo cevi pod pritiskom. »Kanalizacijske cevi niso pod tlakom, voda teče gravitacijsko, zato okvar praktično ni. Sploh se ne spomnim, da bi kdaj imeli okvaro na kanalizacijskem omrežju.« Poleg tega, pravi, je kanal C0 zgolj transportni cevovod brez priključkov. »Priključki so najbolj kritična točka, kjer bi lahko prišlo do kakšnega puščanja.«

Nihče pa seveda ne more jamčiti za popolno varnost. Mlakar sicer zatrjuje, da bi kanal lahko vzdržal potres do desete stopnje po evropski lestvici. »Pri takem potresu bi bil sicer C0 verjetno najmanjša težava Ljubljane in Slovenije,« je nedavno dejal za Delo. Ob sumu na kakršnokoli poškodbo cevovoda bi dotok odpadne vode takoj ustavili. Začasno bi se nabirala v zadrževalnem bazenu na Brodu.

Pa tudi v primeru najbolj črnega scenarija bi bila voda v Ljubljani po njegovih besedah še vedno pitna. »Le predhodno bi jo morali obdelati. Je pa to seveda strateško za nas popolnoma nesprejemljivo. Stremimo k temu, da bomo lahko še tisoč let pili neobdelano vodo iz pipe.«

Najpomembnejše se mu s tega vidika zdi dejstvo, da bo, ko bo celoten projekt končan, lahko ukinjenih 4500 greznic. »Vsi vemo, da so marsikje vse prej kot vodotesne.«

Ob več mesecev trajajočih očitkih o ogrožanju ljubljanske pitne vode na plan privreta tudi naveličanost in užaljenost. »Mi smo prvi, ki smo v Ljubljani poklicani, da skrbimo za vodne vire. Pomagali smo pripraviti besedilo 70.a člena, ki je pravico do pitne vode zapisal v ustavo. In zdaj naj bi nam padlo na pamet, da bomo te vodne vire ogrozili?«

Pomembnejše grožnje

Za mnenje o primernosti gradnje kanala C0 smo prosili predsednico Društva vodarjev dr. Lidijo Globevnik, ki jo pogosto uporabimo kot referenco, ko gre za zaščito voda, in ki praviloma ne varčuje s kritiko. Njen odgovor je bil zato vsaj do neke mere presenetljiv. »Glede trase, gradnje in prihodnjega delovanja kanala C0 nimam pripomb, ki bi se nanašale na okoljsko problematiko. Tehnične rešitve so podobne, če ne enake vsem rešitvam in postopkom, ki jih strokovne institucije izvajajo pri takih projektih na vodovarstvenih območjih.«

»Dejstvo je, da je trasa kanala speljana po ožjem območju strogega varstvenega režima. A tudi precejšen del ljubljanske mestne občine leži na takem območju.« – Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev

Zamisel, da bi kanalizacijski vod speljali čez vodovarstveno območje, se na prvi pogled in brez umestitve v kontekst res zdi skregana z vsako logiko. A glede na geološke razmere v ljubljanski kotlini to ne bo ne prvi ne zadnji tak primer. »Dejstvo je, da je trasa kanala speljana po ožjem območju strogega varstvenega režima,« pravi predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik. »Dejstvo pa je tudi, da precejšen del Ljubljanske mestne občine leži na takem območju, v celoti pa na napajalnih območjih različnih zajetij za oskrbo s pitno vodo.« Številna ljubljanska vodovarstvena območja so že danes prepredena s kanalizacijskim omrežjem. Zato bi bilo po njenem mnenju primerno pod drobnogled vzeti vse grajene objekte na teh območjih. »Zelo kritične so tudi kmetijske aktivnosti na teh istih območjih.«

Na to je v začetku julija v slovenskih medijih opozorila tudi dr. Brigita Jamnik, v Voka Snaga zaposlena z nazivom ’odgovorna oseba za skladnost pitne vode’. Predvsem jo skrbi dopuščanje uporabe pesticidov na vodovarstvenih območjih, češ da je ob pravilni uporabi verjetnost za onesnaženje vodnih virov zanemarljiva. »Upravljavci vodovodov pa kljub temu slabo spimo,« je zapisala v pismu Sobotni prilogi Dela. »Izkušnje namreč kažejo, da ne gre vedno vse po načrtih. Pri pripravi pripravkov prihaja do napak, lahko se zgodi okvara stroja. In prav zaradi teh primerov upravljavci vodovodov zahtevamo prepoved rabe pesticidov na najožjih vodovarstvenih območjih. Pri naših zahtevah se nam pridružuje tudi stroka, z izjemo kmetijske. Pridružili bi se nam tudi uporabniki pitne vode, če bi vedeli, da se pesticidi uporabljajo na ograjah črpališč. To je kratko malo sprto z zdravo pametjo.«

Mnenju se pridružuje tudi Lidija Globevnik. »Če bi tako pozornost, kot jo namenjamo kanalu C0, namenili tudi gnojenju in onesnaževanju s pesticidi zemljišč in posevkov tik ob ograjenem delu vodovarstvenega območja neposredno ob zajetjih, bi imeli veliko večji nadzor nad tveganji, kot ga želimo doseči sedaj z obvladovanjem tveganja zaradi kanala C0.«

Medijska in politična pozornost ob gradnji kanala C0 po njenem mnenju izkazuje veliko stopnjo občutljivosti na probleme tveganj onesnaževanja voda in visoko stopnjo zavedanja problema. »To je dobra iztočnica, da pogledamo še druga tveganja, ki so veliko večja, kot je sedaj kanal C0.«