Vsem enako

Na začetku počitnic, natančneje 1. julija, so se po sedmih letih zvišali socialni in družinski prejemki. Zvišanje ni veliko, za 2,4 odstotka. Glede na premoženje to znaša od nekaj centov pa do nekaj evrov, a vseeno naj bi bilo tudi pri štipendijah in otroških dodatkih konec varčevanja.

To ni vse. Ministrica Ksenija Klampfer je na tiskovni konferenci presenetila z napovedjo javne razprave o univerzalnem otroškem dodatku, ki naj bi ga prejemali vsi otroci. Otroški dodatki, ki so bili zdaj za mnogo družin socialni korektiv in ukrep socialne politike, naj bi tako postali ukrep družinske politike. »Vse to bo stvar javne razprave, poskušali bomo slediti modelom drugih evropskih držav, kot sta avstrijski in nemški model, pripravili bomo različne izračune, na koncu bo ukrep stvar širšega družbenega konsenza. Otroški dodatek ne bi smel biti socialni transfer in vsi otroci morajo imeti enake pravice,« je dejala ministrica.

Ideja o univerzalnem otroškem dodatku zveni zelo dobro. Danes namreč otroškega dodatka ne dobijo vsi otroci, pač pa le tisti, katerih mesečni dohodek na člana družine ne znaša več kot 1034 evrov. Takšnih otrok je v Sloveniji – gre za tiste, ki niso polnoletni – malo več kot 290.000, država pa za otroške dodatke na leto nameni 246 milijonov evrov.

Razmeroma veliko denarja. Povprečna višina otroškega dodatka je 118 evrov na družino, njegova višina pa je odvisna od premoženja in števila otrok. Zgolj kot opomba – letos je bil najvišji otroški dodatek izplačan družini z 11 otroki, na mesec je znašal 1510 evrov. V Sloveniji otroški dodatek dobiva okoli 76 odstotkov otrok, ostali ali niso upravičenci ali pa starši te pravice ne zahtevajo.

Če se bo uresničila napoved ministrstva, bi otroški dodatek kot univerzalno pravico dobilo približno 93.000 otrok več. Egalitarizem torej za vse. Za bogate in za revne. Študentom malice, upokojencem rekreativni dodatek, šolarjem učbenike, otrokom pa otroški dodatek.

Trpke izkušnje

Ministrstvo za delo o univerzalnem otroškem dodatku ne razmišlja prvič. V času prvih vlad Janeza Drnovška je leta 1993 koalicija sprejela zakon o družinskih prejemkih, po katerem naj bi bil otroški dodatek namenjen vsem otrokom. Sprejeli so tisto, kar napovedujejo tudi danes. Tedanji zakon je veljal na odlog, univerzalizem naj bi bil uveljavljen v nekaj letih. Sociologinja dr. Andreja Črnak Meglič je bila v tistem času strokovna svetovalka stranke ZLSD (danes SD). »Dobro se spominjam vseh pogajanj,« pravi. »Delali smo različne izračune, osnovna ideja je bila, da bi vsak otrok dobil univerzalni otroški dodatek, ki pa bi se potem z davčno politiko do neke mere odvzel nazaj za tiste, ki so bogatejši. Zakon je bil v parlamentu sprejet, a po volitvah je prišla nova vladna večina, LDS je bila vedno proti takšnemu sistemu otroških dodatkov, izigrali so nas in nato v času ministra za delo Toneta Ropa sprejeli ureditev, kot jo poznamo danes.« Kasnejši izračuni naj bi namreč pokazali, da je bil zamišljeni sistem univerzalnega otroškega dodatka s tedaj veljavnimi davčnimi olajšavami izrazito v korist družin z visokimi dohodki.

Naj zapišemo drugače: država tedaj zaradi ideje o univerzalnem otroškem dodatku ni želela konkretneje poseči v davčni sistem. Politično so univerzalni otroški dodatek podpirali v ZLSD in Peterletovi SKD. Vsaka stranka s svojimi argumenti, prvi zaradi zavzemanja za socialno državo, drugi zaradi zavzemanja za večjo nataliteto slovenskega naroda.

»Ne glede na to izkušnjo še vedno trdim, da bi moral biti otroški dodatek univerzalna pravica. V veliko drugih držav EU je, v Avstriji, Nemčiji, deloma v Franciji, na Švedskem, Norveškem … Če bomo zdaj resnično uvedli tisto, kar smo poskušali pred desetletji, je bistvenega pomena, da novi otroški dodatki ne bodo prizadeli nobenega otroka, bistveno je, da revni zaradi spremembe ne bodo dobili manj kot danes,« še pravi Andreja Črnak Meglič.

V ekipi, ki se je odpovedala univerzalnemu otroškemu dodatku, je sedela tudi Helena Kamnar, ekonomistka, ki je bila kasneje državna sekretarka na finančnem ministrstvu, njena zadnja funkcija pa je bila svetovalka za ekonomsko in socialno politiko v kabinetu predsednika republike. Danes je Helena Kamnar upokojenka. »Res smo delali veliko izračunov, veliko je bilo pogovorov s finančnim ministrstvom, kombinirali smo dohodninske olajšave in subvencije, kazala se je težava, da bi višja plača prinašala tudi višjo olajšavo za otroke. Na koncu smo se odločili za razrede, pri čemer nam je parlament vsilil še en dohodkovni razred, kjer tudi razmeroma dobro situirani ljudje dobijo otroški dodatek. Sama sem še vedno prepričana, da bi bila idealna pot kombinacija otroškega dodatka z ustrezno davčno politiko.«

Politika danes stoji pred podobnim problemom. Kako torej vpeljati univerzalni otroški dodatek, ne da bi njegova univerzalnost prizadela najrevnejše? Tiste otroke, tiste družine, ki jim otroški dodatki pomenijo sredstvo za preživljanje, sredstvo za plačevanje položnic. Takšnih ni malo. V prvih dveh dohodkovnih razredih, kjer povprečen mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 313 evrov, je 44.000 družin. V Sloveniji je preveč revnih otrok. Dobrodelno Društvo Petka za nasmeh je v zadnjih letih zbralo več kot 300.000 evrov donacij, pomagali so več kot 700 otrokom. V projekt Botrstva v Sloveniji je vključenih 10.000 otrok, pomaga pa jim 7800 botrov. Vsi ti otroci, vsi ti, ki so v stiski, ki jim pomagajo navadni ljudje, vsi ti, na katere pozablja država, so verjetno tudi prejemniki otroškega in še kakšnega dodatka, pa to ni dovolj …

Univerzalizem

To pa ne pomeni, da je ministrstvo za delo na napačni poti. A pot bo dolga in zapletena. Profesor na fakulteti za socialno delo dr. Srečo Dragoš uvedbo otroškega univerzalnega dodatka podpira le pod tremi pogoji: pod pogojem prehodnosti, pravičnosti in izvedljivosti.

Prehodnost pomeni, da je univerzalni otroški dodatek le začasna rešitev, postaja na poti k pravemu univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD) za vso populacijo. »Za splošen UTD je potreben konsenz, do njega pa je lažje priti po korakih kot z enim skokom. Ista zgodba je bila z uvajanjem socialne države od njenih prvih predhodnikov, prvih zavarovalnih shem, pa do koncepta države blaginje,« pojasnjuje Dragoš. »Drugi pogoj je pravičnost, za vsak tudi delni UTD velja, da z njegovo uveljavitvijo ne sme biti nihče na slabšem, sicer ne gre za pravico, ampak za redukcijo pravice. Potrebne so torej izrecne zahteve, da nov sistem nikakor ne sme biti niti za enega člana slabši kot doslej. Če te zaveze ne bo, se je proti temu treba boriti, kajti manj bodo dobili revni, več bogati. Univerzalni otroški dodatek nikakor ne bi smel biti izgovor za reduciranje socialne države, češ, vsi otroci imajo otroški dodatek, zdaj pa ne potrebujejo brezplačnih šolskih malic.«

Tretji Dragošev pogoj je finančna izvedljivost. Profesor opozarja na pasti prehitrega finančnega preračunavanja. Ni namreč nujno, da pravica do univerzalnega otroškega dodatka pomeni neposredno denarno izplačilo, temveč se v to državno subvencijo lahko štejejo že obstoječi prihodki. Šele ko so ti prenizki, bi razliko pokrila država. »Podobno je z nekaterimi drugimi pravicami,« pojasnjuje Dragoš. »Pravica do pitne vode samodejno ne pomeni, da bodo vsi državljani vsakomesečno prejemali hektolitre vode, gre bolj za zagotovilo, da državljani v nobenem primeru ne bodo ostali brez vode, niti takrat, ko ni dovolj denarja ali pa jim presahne vodnjak. Enako je s pravico do pravičnega sojenja, s pravico do prevoza z rešilnim avtomobilom, do varstva potrošnikov … Univerzalnega temeljnega dohodka ne smemo razumeti zgolj kot pravico, ki se izplača neposredno, v naturalijah.«

Na ministrstvu za delo vsaj javno še nimajo na voljo analiz in izračunov, kaj bi uvedba univerzalnega otroškega dodatka pomenila. Vsaka univerzalnost prinese dodatne finančne zahteve. Zato poskušajmo z grobim računom sami. Upoštevati je treba dvoje: univerzalni dodatek naj bi dobilo več otrok kot danes, hkrati pa bi moral proračun pokriti dodatne socialne transferje za najrevnejše družine, za tiste, ki danes dobijo najvišji možni otroški dodatek. Nerealno je namreč pričakovati, da bi po novem vsi otroci dobili toliko, kot danes dobijo najrevnejši. Verjetneje je, da bo ta številka nižja, visoka okoli 60 evrov. Po nekaterih predvidevanjih bi uvedba univerzalnega otroškega dodatka državo stala vsaj dodatnih 100 milijonov evrov, verjetno še več.

Egalitarizem za vse. Za bogate in za revne. Študentom malice, upokojencem rekreativni dodatek, šolarjem učbenike, otrokom pa otroški dodatek.

»Pazite, to žongliranje s podatki, to preračunavanje čez prst, je napačen, škodljiv pristop,« pred prehitrimi sklepi svari dr. Valerija Korošec, raziskovalka razmer in možnosti UTD-ja v Sloveniji. »Teh stvari ne smete računati izolirano, ne gre namreč le za socialno politiko, gre tudi za vprašanje višine davčnih transferjev in olajšav, tudi za preračunavanje drugih socialnih transferjev, vsaka malenkost je pomembna, vse je odvisno od drobnega tiska. Bistveno je, da sta OECD in IMF že večkrat dokazala, da lahko z isto količino denarja v višini socialnih transferjev vedno uvedeš UTD, ki učinkoviteje zmanjšuje revščino. Trenutno se glede otrok postavlja vprašanje, kakšno univerzalnost je sploh imela v mislih ministrica. Ali njena napoved pomeni, da bodo ta dodatek dobili res vsi otroci? Ali to pomeni, da bodo ti dodatki za vse otroke res enaki?«

Davki

Če torej resno razmišljamo o uvedbi univerzalnega otroškega dodatka, bi morala ministrica razmišljati širše, tudi o spremembi obstoječega sistema socialnih transferjev, tudi o davčni reformi. Na proračun družine moramo namreč gledati z obeh koncev, tako na prihodkovni kot odhodkovni ravni.

V Sloveniji že zdaj obstaja sistem davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, v večini primerov so to otroci. Leta 2017 je to olajšavo za otroke do 18. leta starosti – torej za tiste, ki so tudi upravičenci za otroški dodatek – uveljavljalo 251.312 zavezancev. Skupna vrednost priznanih olajšav je bila visoka 948 milijonov evrov. Povprečna višina priznanih olajšav je bila 2638 evrov na davčnega zavezanca. Če te številke pogledamo še s stališča davčnih razredov, lahko vidimo, da je v najvišjih dveh davčnih razredih, kjer neto letna davčna osnova znaša več kot 48.000 evrov, olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljalo malo več kot 7500 ljudi ali manj kot dva odstotka vseh davčnih zavezancev. Če k temu preštejemo še tretji razred, višji srednji sloj, to število zraste na 45.000 zavezancev.

Kaj nam povedo ti podatki? Ekonomist dr. Bogomir Kovač pravi, da sistem davčnih olajšav za vzdrževane družinske člane bolj koristi tistim, ki imajo več premoženja. »Davčne olajšave bolj ali manj režejo počez, vedno bolj koristijo tistim, ki so večji davčni zavezanci, saj so davčno bolj obremenjeni. Otroški dodatek kot subvencija, lahko tudi univerzalna, je pa takšna, kjer lahko zelo natančno ustrelimo v tarče, postavimo te ali one pogoje.« Po drugi strani se moramo vprašati, kakšen je (poleg političnega) pravi cilj davčne olajšave za vzdrževane družinske člane. V tem hipu je to številnost družine, saj je višina olajšave odvisna od števila otrok.

Pri vprašanju davčne politike pa se pojavlja še ena težava. Davčne olajšave naj bi bile univerzalni ukrep davčne politike, določene so v enakih zneskih. Dogaja se, da družine z zelo nizkimi dohodki ne morejo izkoristiti vseh davčnih olajšav, njihov davčni prihranek je torej nižji. Davčne olajšave za vzdrževane družinske člane tako velikokrat blažijo delovanje progresivnih davčnih stopenj. Kar pa ni njihov namen. Če torej res razmišljamo o univerzalnem otroškem dodatku, bi morali, kot opozarja Bogomir Kovač, »pogledati uporabnike, družine, njihov proračun kot celoto, vse njihove obremenitve, vse prihodke in se vprašati, ali je napovedani univerzalni pristop resnično nediskriminatoren«. V predlagani davčni reformi, ki jo pripravlja ministrstvo za finance, radikalne spremembe pri davčnih olajšavah za vzdrževane družinske člane niso predvidene.

Izvedljivost

Ideja o univerzalnem otroškem dodatku je politično zelo všečna. Ni čudno, da jo podpira večina slovenskih strank, tudi vladnih. Na desni strani je ta podpora še bolj ognjevita, SDS je v eni izmed predvolilnih propagandnih akcij tiste, ki so v poštne nabiralnike dobili v anketo zamaskiran politični oglas, spraševal, ali podpirajo univerzalni otroški dodatek. Hkrati so pri stranki zamolčali, da je ravno njihova vlada v času ZUJF-a pravico do prejemanja otroškega dodatka odvzela 45 tisoč otrokom.

Ali bodo revni otroci s pomočjo otroškega dodatka kupovali barvice in kruh, bogatejši pa ga bodo imeli za žepnino?

Zadržani pa so, kar je na prvi pogled nenavadno, v Levici. Matej Tašner Vatovec pravi, da se mu zdi nepravično, »da bi v tem trenutku otroške dodatke izvzeli iz sistema socialne pomoči, ker sistem socialne države ni dovolj dober. Socialne pomoči so še prenizke, ne pomenijo temeljnega dohodka, ki bi omogočal preživetje.« Levico torej skrbi, da bi univerzalni otroški dodatek oslabil socialni položaj najbolj ranljivih. »Vprašajmo se, ali je pravično, da neka družina s 3000 evri neto mesečnega dohodka dobi enako visok otroški dodatek kot druga, kjer starša skupaj zaslužita malo več kot 1000 evrov. Ali bodo revni otroci s pomočjo otroškega dodatka kupovali barvice in kruh, bogatejši pa ga bodo imeli za žepnino? Da pa ne bo nesporazuma, seveda zagovarjam univerzalni otroški dodatek, a ob predpostavki, da se hkrati temeljito izboljša sistem socialnih pomoči.«

Morda pa bi se vsega tega prerazporejanja dohodka od bogatih k revnim vseeno lotili na lažji in učinkovitejši način. »Na prvi pogled je takšen dodatek zelo dober ukrep, ker ne dela razlik med otroki, vsi so enaki in vsi imajo enake pravice,« pravi Rok Usenik iz društva Petka za nasmeh. »A takšen ukrep ne bi bistveno pripomogel k temu, da bi se razlike med otroki resnično zmanjšale, oglejte si samo, kakšne razlike se med bogatejšimi in revnejšimi otroki kažejo že v osnovni šoli. Raje bi obrnil fokus, zavzemal bi se za to, da je šola enaka za vse, da bi lahko vsak otrok šel na ekskurzijo, v šolo v naravi, v opero, da bi dobil šolske potrebščine, da bi se lahko udeleževal drugih obšolskih dejavnosti.« Država bi lahko, če si tega res tako želi, univerzalni otroški dodatek razdelila po sistemu vavčerjev. »Ne vemo točno, kako starši porabijo otroški dodatek, morda za elektriko, morda za kurjavo, morda za alkohol. Zato bi lahko država ta otroški dodatek podelila v obliki nekih vrednotnic, ki bi jih lahko unovčili samo za namen otrok.«

Tudi filozof dr. Igor Pribac, ki se že veliko let ukvarja z UTD, je do ideje ministrstva za delo zadržano skeptičen. Postopno uresničevanje UTD za vse državljane se mu zdi sicer smiselno, a moti ga nekaj drugega. »Ideja, da bi s to univerzalizacijo začeli prav pri otrocih, ki bi dobivali enako, ne glede na to, ali imajo bogate ali revne starše, ni posrečena. Nima izravnalnih socialnih učinkov, ki bi jih želel pripisati UTD. Dosti bliže mi je predlog Jean-Luca Mélenchona, ki se je v času francoskih predsedniških volitev zavzemal za UTD. Tega bi dobili mladi med 18. in 26. letom, tisti, ki vstopajo na trg dela, ki se spopadajo z iskanjem prve zaposlitve, tipični prekarci, tisti, ki dajo družbi največ, od nje pa dobijo najmanj.«

Univerzalni otroški dodatek nikakor ne bi smel biti izgovor za reduciranje socialne države, češ, vsi otroci imajo otroški dodatek, zdaj pa ne potrebujejo brezplačnih šolskih malic.

Enako opozarja tudi profesor Srečo Dragoš. »Ni vseeno, kakšen način financiranja se skriva za idejo o univerzalnem otroškem dodatku. Če gre za to, da vsi otroci dobijo enako denarja, ne glede na socialni status družine, potem se postavlja vprašanje, kakšen je sploh smisel, da nerevni, bogati, najbogatejši dobijo enako visoka sredstva kot tisti, ki so revni. Moja bojazen je, da bodo na koncu, ker mora biti sistem vzdržen, revne družine dobile manj kot danes. Kar se tiče otroškega standarda, bi bilo bolj smiselno krepiti socialno državo, torej znižati plačila za vrtec, povečati sredstva za šolstvo. To je bistveno, krepiti socialno državo je bistveno.«

Univerzalni otroški dodatek je torej dobra ideja, a če država ne bo upoštevala širših posledic tega ukrepa, če mu ne bodo sledile tudi druge spremembe na področju davčne in socialne politike, bo njegova uvedba revnim otrokom, tistim, ki ga potrebujejo, škodila in ne koristila. Ali kot pravi Valerija Korošec: »Vsako uvajanje UTD zahteva družbeni konsenz, ta je možen le v primeru, da ljudje bolj zaupajo politikom in državni birokraciji. In kaj državljani od politike resnično pričakujejo? Naj dokažejo, da so sposobni zagotoviti vsakemu otroku prehrambno varnost. Že zato smo, očitno, organizacijsko nesposobni. Nisem torej nezaupljiva do ministrice, nisem nezaupljiva do njenih idej, nezaupljiva sem do kvalitete javne uprave v Sloveniji.«

Slovenija sicer danes za vse socialne politike glede na svoj BDP nameni manj sredstev, kot je povprečje v EU.

Več nas je, boljši smo

So univerzalni otroški dodatki res zamaskirana natalitetna politika?

Viktor Orbán, politik, ki želi Madžarsko ohraniti madžarsko, je pred evropskimi volitvami napovedal ukrepe za zaščito družin. Med njimi so ugodna posojila za mlade družine, tiste ženske, ki bodo rodile vsaj štiri otroke, pa naj bi bile za vedno oproščene plačevanja dohodnine. Namen Orbána je jasen, braniti želi »našo madžarsko, našo krščansko identiteto«.

Orbán ni edini, ki želi spodbuditi rodnost, a težava je v tem, da, tako trdi profesor Srečo Dragoš, takšni sladkorčki ne delujejo. »Ljudje ne rojevajo otrok, ker bi bili za to finančno nagrajeni. Kristus Jezus! To je denar, ki se meče stran,« je oster Srečo Dragoš. »Hkrati to ni nič novega, Enver Hoxha je to delal, pa Adolf Hitler, pa še kdo, vsi so to že preigrali.« Natalitetna politika je po svoje tudi rasistična, tujih nočemo, svoje rojevamo …

Kaj ima vse to z otroškim dodatkom? V resoluciji o družinski politiki, ki družinsko politiko ločuje od socialne, so zapisane besede o tem, da naj bi država spodbujala razmere za rojevanje otrok. Dragoš trdi, da skrb za kakovost življenja v družinah ne bi smela biti odvisna od tega, ali je v državi premalo ali preveč otrok. »Ko se iz družinske politike izločijo socialni kriteriji, se ta spremeni v nataliteto, družina postane razmnoževalna institucija.«

Podobno meni sociologinja dr. Darja Zaviršek. »Gre za prikrite populacijske politike. Začne se z otroškim dodatkom, nadaljuje se z idejo, da bo imel vsak naslednji otrok v družini več denarja, nato pridejo dodatne ugodnosti za velike družine in podobno. Univerzalni otroški dodatek ne targetira revščine, ampak konstruira ideologijo države, ki naj bi bila naklonjena otrokom, družini, materam, rojevanju. Če bi imela država res rada otroke, bi pomagala revnim otrokom.«

V Sloveniji še nikoli ni živelo toliko ljudi kot danes. Še pred 50 leti jih je bilo milijon in pol, danes v Sloveniji živi več kot dva milijona ljudi (aprila jih je bilo v Sloveniji 2.084.301). Res je sicer, da je prirast prebivalstva posledica priseljevanja, a število tujcev je v Sloveniji nizko, pomenijo zgolj 6,9-odstotni delež. V Avstriji, po kateri se tako radi zgledujemo, je ljudi, od katerih ima vsaj eden od staršev migrantske korenine, okoli 19 odstotkov.

Prava težava je drugje, prava težava je v neravnovesju med starejšo in delovno generacijo. »Odgovor na to pa nikakor ni spreminjanje družinske politike v natalitetno, temveč sprememba socialne politike in drugačen odnos do migracij,« trdi Dragoš. Delovna populacija naj bi se v Sloveniji okrepila samo na dva načina, z drugačnim odnosom do migracij in z izboljševanjem življenjskih razmer za mlajše generacije.

Po nemškem in avstrijskem zgledu

Ministrica Ksenija Klampfer je napovedala, da se bodo pri uvedbi univerzalnega otroškega dodatka zgledovali po Nemčiji in Avstriji. Kakšen je njun sistem?

Avstrijci otroškemu dodatku pravijo »Familienbeihilfe«, torej pomoč za družine. Njegova višina ni odvisna od premoženja, kot je v Sloveniji, temveč od starosti otrok. Hkrati večje družine dobivajo dodatne ugodnosti po načelu več otrok – višje državne subvencije. Tako otrok do 3. leta dobi 114 evrov, med 3. in 10. letom 121 evrov, najstnik 141 evrov, starejši od 19 let pa 165 evrov. Avstrijci poznajo tudi davčne olajšave za otroke, ki se plačajo v obliki negativnega davka, ta znaša 58 evrov na otroka na mesec.

Do januarja letos so bila ta pravila enaka za vse, ki delajo v Avstriji, torej tako za državljane Avstrije kot za delavce, ki so državljani drugih držav EU. Zdaj so delavci migranti, med njimi je veliko Slovencev, deležni manj pravic kot domačini. Zanje je višina otroških dodatkov in davčnih ugodnosti odvisna od življenjskih stroškov v domači državi. Otroci slovenskih delavcev, bilo naj bi jih okoli 10.000, tako dobivajo četrtino manj denarja kot otroci Avstrijcev.

Zaradi tega ukrepa, zaradi diskriminacije »mobilnih delavcev, ki v sistem socialne varnosti prispevajo enako kot lokalni delavci, niso pa deležni enakih ugodnosti«, kot je dejala evropska komisarka za zaposlovanje in socialne zadeve Marianne Thyssen, so v Bruslju sprožili postopek proti Avstriji. Omenjeni ukrep naj bi kršil načela pravičnosti in enake obravnave.

Podoben sistem, sicer za zdaj še brez spornih ukrepov indeksacije, poznajo v Nemčiji. Otroški dodatek dobivajo domačini in tujci. Odvisen je od števila otrok. Prvi in drugi otrok dobita 204 evrov na mesec, tretji otrok 210 evrov, vsak naslednji pa 235 evrov. Dodatek dobijo vsi otroci, stari do 18 let, starejši morajo zanj obiskovati šolo. Otroški dodatek dobijo tudi brezposelni mladi do 21. leta starosti. Do njega so upravičeni, kar je popolnoma jasno, tudi tisti, ki so dobili status mednarodne zaščite, tisti, ki jim je bil priznan status begunca.

Seveda se postavlja vprašanje, zakaj v Avstriji in Nemčiji višina otroškega dodatka ni odvisna od premoženja, zakaj poznajo drugačen sistem kot pri nas. Odgovor je razmeroma preprost. Tam so drugi ukrepi socialne politike, drugi socialni transferji tako visoki, da otroški dodatki niso neposredno namenjeni socialnemu preživetju družine.