Kaj je narobe z zgodbo o dveh Slovenijah?

Ameriški mediji so od nekdaj ohranjali prepad med ruralno in urbano Ameriko. Na eni strani so komentatorji na Fox News ure in ure govorili o degeneriranosti meščanskih elit iz New Yorka, na drugi pa so se liberalni komiki norčevali iz zarukanosti apalaških kmetavzov. Zavestno so gojili kult o »dveh Amerikah«, ločnico levo-desno pa risali med mestom in podeželjem. Politika se je opazovalcem tako kazala kot zabavna kulturna vojna med Billom O’Reilyjem in Jonom Stewartom, levi medijski veljaki pa so svojo naprednost izkazovali predvsem s trolanjem republikanskih seljakov – trendom, ki je dosegel vrhunec v času Trumpove predsedniške kampanje. »Poglejte te primitivne debeluhe, ki bi vam radi vladali!« To je trajalo, vse dokler se niso podeželani izkazali kot nevarna volilna sila, ki je Trumpa postavila v Belo hišo. Volilni šok je sprožil obrat v uredniški politiki in liberalni novinarji so nenadoma začeli romati v t. i. Trumpovo deželo, da bi raziskali, »kaj ti volivci zares čutijo«. Sredinski mediji so s tem poskušali prevzeti vlogo uradnih razlagalcev življenja druge Amerike, njeni prebivalci, iz katerih so se leta norčevali, pa so dobili novo, enako stereotipno in pokroviteljsko podobo ter postali »pozabljeni mali ljudje«.

Slovensko novinarstvo je v svoji obravnavi podeželja sledilo anglosaškim medijem, čeprav živimo v državi z bistveno večjo povezanostjo (večina prebivalcev mest ima vsaj nekaj žlahte na vasi in obratno). Za osrednje slovenske časnike je podeželje bodisi neukrotljiva divjina, polna merjascem podobnih nasilnežev in rasistov, bodisi kmečka idila, kjer bivajo še poslednji nepokvarjeni in naravni ljudje. Samo pomislite, koliko mnenjskih zapisov o zarukanih kmetavzih, butalcih, blatnodolcih in klerotalibanih izpod prstov vodilnih medijskih osebnosti smo lahko prebrali v zadnjem desetletju. Kolikokrat so nas kolumnisti nasmejali s svojimi duhovitimi antropološkimi raziskavami slovenske divjine? Kolikokrat smo v revijah in dnevnem časopisju videli podobo »dveh Slovenij«? In kot da ne bi bilo to dovolj slabo, je nenaden preboj desnega ljudskega populizma očitno prepričal uredništva, da morajo zdaj v slogu svojih ameriških kolegov prisluhniti »preprostim ljudem z dežele« in poslati svoje raziskovalce »na teren«. Tako smo ob norčevanju začeli dobivati tudi romantična poročila s podeželja, ki se berejo kot potopisni blogi turistov na svoji prvi poti v Afriko. Namesto novih dejstev v njih izvemo le to, kar smo že vedeli: da ideologija usmerja njihovo zasledovanje dejstev in ne obratno.

Vrhunec takšnega žurnalizma smo dosegli z letošnjimi protimigrantskimi zborovanji na meji, ki so ga dopolnili še protesti proti zverem. V tem obdobju smo lahko videli nešteto slabih intervjujev s t. i. predstavniki malih ljudi, ob katerih novinarji kar niso mogli prikrivati svojega ponosa. V večini primerov je šlo za nekritično povzemanje izjav lokalnih iniciativ o »prestrašenih ljudeh z dežele v boju proti gluhim ljubljanskim elitam«. Mediji niso kaj dosti pretresali interesov svojih sogovornikov, niso raziskovali njihovega strankarskega ozadja ali financiranja, niti se niso spraševali, ali samooklicani ljudski predstavniki sploh koga predstavljajo. Vseeno jim je bilo, ali je izredno stanje, na katero se ti sklicujejo, resnično ali izmišljeno, ali njihove trditve izhajajo iz strokovne analize ali iz anekdot. Kredibilnost jim je namreč dajalo že dejstvo, da so eksotični domačini (beri: pozabljeni mali ljudje). In podobno kot njihovi ameriški kolegi so se tudi slovenski novinarji počutili, da svojemu nevednemu občinstvu delajo velikansko uslugo, če pred kamero povabijo kakega lokalnega fašista, da jim ta predstavi, »kaj čuti druga Slovenija«. Svoja poročila s terena so izvajali kot antropologi iz 18. stoletja, ki so srečali prvega človeka v afriški vasi in se odločili, da je najbrž poglavar.

Vse te iniciative ne govorijo o migrantih ali medvedih, ampak izkoriščajo čustveno nabite teme kot sredstvo za dosego drugih ciljev.

Tako se je lahko črnomaljska županska kandidatka SDS Maja Kocjan pred kamerami spremenila v politično nevtralno zaskrbljeno domačinko iz Civilne iniciative proti migrantskemu centru, ne da bi imela okoli sebe kakršnokoli ljudsko podporo. Vaški posebnež z nagnjenjem k orožju in karantanskemu kiču Blaž Zidar, ki ga na vsak način forsirajo desni strankarski mediji, je v reportaži Siola nenadoma postal varuh Belokranjcev, »ki ne pozna strahu in ga skrbi le za svojo družino«. Štajerska varda je v Delu postala projekt »povsem običajnih ljudi s povsem običajnimi skrbmi in veselji«, člane SLS in sindikata kmetov pa so mediji soglasno spremenili v glas slovenskega podeželja. O interesni dinamiki znotraj institucij, kmetijskih lobijev, lovskih organizacij in političnih strank, ki spremljajo vse omenjene akterje, v osrednjih medijih, nismo zvedeli ničesar. Zanimalo jih je le, »kaj ti ljudje čutijo«.

Vse to pelje tudi do obupnega nerazumevanja dejanskih problemov. Zakaj povzemati zgodbe lokalnih iniciativ o neznosnih varnostnih razmerah, ko pa nobena resna analiza ne kaže na to, da bi iregularne migracije imele kakršenkoli neposreden učinek na varnost ljudi? Zakaj je treba ponavljati lovske teze o volkovih in medvedih, ko pa so vsi strokovnjaki jasni, da samo število živali nima povezave z nedavnimi napadi, in da zato tudi predlagani ukrepi ne bodo imeli učinka? Mar ni bolj umestno vprašanje, zakaj si nekateri tako prizadevajo za ukrepe, ki jih nihče ne potrebuje? Kaj zares sporočajo s slogani »Ljubljani 300 mio, nam migrante!« ali »Slovenija ne bo zverinjak!«? Jasno je, da te pobude ne govorijo o migrantih ali medvedih, ampak izkoriščajo čustveno nabite teme kot sredstvo za dosego drugih ciljev. Župani, strankarski veljaki in ostali lokalni akterji želijo prek svojega varnostnega ropotanja priti do financiranja projektov, nove infrastrukture, davčnih prilagoditev ... Naučili so se, da je varnost edina tema, ki lahko v njihov kraj prikliče TV-kamere in zatrese vlado – ali se lahko čudimo, da se vsi njihovi interesi izražajo skozi prizmo izrednih varnostnih razmer?

Nekateri interesi iniciativ so morda legitimni (razprave o kmetijski politiki ali razvojnih investicijah na periferiji bi bile še kako nujne!), vloga novinarjev pa je ravno v tem, da nam jih obelodanijo. A namesto da bi demistificirali podeželje in nam približali realne razmere, ti počnejo ravno obratno in utrjujejo mite, na katere se naslanjajo oportunistični politiki. Zdi se, da v glavi nosijo idealizirano predstavo kmečkega sveta izpred nekaj stoletij, ne pa današnje ruralne Slovenije, katere prebivalci večinoma delajo v proizvodnem ali storitvenem sektorju. Da so izpustili zadnjih 80 let razvoja, v katerih je kmetijstvo postala proizvodno intenzivna in v mednarodne procese vpeta industrija, ki ima bolj malo opraviti z družinskimi kmetijami s starih fotografij (te živijo le še kot dopolnilna dejavnost ali butični eko-turistični servisi za meščane). Da verjamejo romantičnim mitom o domači kmečki samooskrbi, medtem ko se pridelki v resnici prodajajo tujim korporacijam ali gojijo le zaradi subvencij, večji del hrane na naših trgovinskih policah pa nabirajo, pakirajo in dostavljajo podplačani tuji delavci. Podeželje pač ni neka homogena kulturna enota, ki bi ji lahko pripisali skupni interes. Ima lastnike in delavce, politike in občane, rentnike in najemnike ter kup med sabo sprtih lobijev. Univerzalni »jezni vaščan«, ki nam ga mediji nenehno kažejo, preprosto ne obstaja. Povsem drugačne slike bi namreč dobili, če bi opravili intervju z delavcem v lokalnem proizvodnem obratu, kmečkim veleposestnikom, turističnim delavcem ali pa javnim uslužbencem – ampak to bi preveč zakompliciralo enostavni miselni zemljevid, ki smo si ga narisali v glavah.

Dokler se ti ljudje ukvarjajo s kulturnimi, identitetnimi ali generacijskimi boji, lahko lastniki kapitala mirno spijo.

Takšno mistifikacijo podeželja bi seveda lahko pripisali nevednosti novinarjev in nižanju uredniških standardov. To je zagotovo dejavnik, ne moremo pa se izogniti opazki, da mediji spreminjajo podeželane v magična bitja na zelo selektiven način. Kadar v kmečko idilo posežejo interesi kapitala, kot so na primer gradnja lakirnic, elektrarn ali avtocest, je poročanje o lokalnih protestnikih povsem drugačno. Takrat novinarji na jeznih domačinih ne najdejo ničesar romantičnega, ampak se zelo potrudijo, da bi jih prikazali kot zagrenjene lastnike parcel, ki varujejo svoje sebične interese, kot strankarske plačance in seveda kot nastavljence okoljskih nevladnih organizacij, ki zavirajo razvoj. Mistifikacija malega človeka s podeželja torej nikakor ni ideološko nevtralna operacija, ampak načrtno usmerjeno politično orodje.

Medijsko ločevanje na dve Sloveniji je tako kot pri dveh Amerikah imelo predvsem funkcijo, da je zameglilo resnične razredne konflikte med lastniki in delavci ter jih spremenilo v umetne geografske konflikte med mestom in deželo. Probleme delavcev na podeželju želi naslikati kot povsem ločene in kulturno specifične, zaradi česar jih preostali prebivalci brez novinarskega prevajanja sploh ne bi mogli razumeti. In tako kot v ZDA so izkupički takšne delitve za delavce in zapostavljene skupine slabi. Šefom in njihovim političnim predstavnikom namreč omogoča, da se z lokalpatriotskim petelinjenjem okličejo za predstavnike pozabljenih ljudi, ne da bi morali zanje karkoli narediti. In dokler se ti ljudje ukvarjajo s kulturnimi, identitetnimi ali generacijskimi boji, lahko lastniki kapitala mirno spijo.