Premog, gorivo prihodnosti

V Mladini št. 33 je bilo objavljeno pismo bralca g. Erika Margana, kjer je pisec najprej komentiral prvotni članek z naslovom »Premog, gorivo prihodnosti«, nadaljuje z razglabljanjem o principu delovanja znanosti in zaključi s kategorično zavrnitvijo grožnje globalnega segrevanja ter nesmiselnostjo ukrepanja v smeri obnovljivih virov. Kot je g. Margan že napisal, bi strokovna zavrnitev njegovih pavšalnih razlag in izjav (npr. izjava »Tudi če predpostavimo, da enkrat izpuščen CO2 ostane v ozračju 130 let ali več (kot domnevajo pri IPCC , kar je mimogrede napačno)....«) zahtevala ne samo daljši članek, ampak bolj verjetno knjigo. Ker pa se je navezal v pismu na načela delovanja v znanosti, bi tu opozoril, da sicer znanost temelji na preverljivih dejstvih, vendar zaradi obsežnosti področij posameznik ne more več strokovno obvladati vsega potrebnega znanja in je načelo konsenza in preverjanja ter sprejemanja podatkov in preračunov pomemben del znanstvenega dela. IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change) je strokovno telo Združenih narodov, kjer sodeluje 195 držav in tisoče znanstvenikov (več informacij na www.ipcc.ch). Pri preučevanju učinkov CO2 in efekta globalnega segrevanja sodeluje na tisoče znanstvenikov zelo različnih profilov, ki delajo na svojih strokovnih področjih in skupaj sestavljajo sliko dogajanja in možnih scenarijev.

S pavšalnim zanikanjem ključnih ugotovitev teh znanstvenikov in namigovanjem na prikrivanje pridemo v področje prepričanja, da tisoče znanstvenikov sodeluje v zaroti, da nas prestrašijo z »zanemarljivim« globalnim segrevanjem. Pri takšnih grožnjah se osebno vedno najprej primem za denarnico, zato se splača pogledati kdo in kaj lahko dobi ali izgubi z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov. Po podatkih International Energy Agency (IEA) je nabavna cena fosilnih goriv, ki jih porabimo letno, je na svetovnem trgu več kot 1000 milijard $ še preden jih predelamo v gorivo ali elektriko. Glavne države proizvajalke fosilnih goriv so tudi velike izvoznice in zelo odvisne od tega izvoza (Savdska Arabija, Katar, Rusija, Avstralija...). V letu 2018 je bilo cca 300 milijard $ investicij v obnovljive vire, od katerih je bilo 2/3 na Kitajskem, v EU in ZDA, ki so tudi porabnice teh investicij. Po drugi strani je bilo tudi 130 milijard $ investiranih v premog, nafto in plin. Skupno se fosilna goriva borijo za skoraj 4x večji letni kos kolača kot obnovljivi viri. Kdo več izgubi in komu je v interesu podpirati teorije zarote glede globalnega segrevanja?

Samo na kratko še o dejstvih: Po podatkih IEA ima Kitajska sicer 4x več prebivalstva kot ZDA, a 3x nižjo porabo energije na prebivalca, medtem ko ima Indija celo 10x nižjo porabo energije na prebivalca. V končni porabi energije Kitajska porabi le 30% več energije kot ZDA kljub 4x več prebivalstva, Indija porabi celo le dobro tretjino končne rabe energije ZDA. Obe državi se pospešeno elektrificirata, medtem ko smo se v razvitejših državah že 50 ali 100 let nazaj. Kljub primerljivemu številu prebivalcev v državah OECD in na Kitajskem je Kitajska od leta 1975 do sedaj skupno porabila 3x manj energije v končni rabi kot države OECD (vir podatki IEA). In k dvigu deleža CO2 v atmosferi iz predindustrijskega nivoja na sedanjih 415ppm so cca. 2/3 prispevale razvite države (večinoma) Zahoda. Posledično je prav, da so te države tudi prve pri zmanjševanju.

Indija in Kitajska res načrtujeta še večje število termoelektrarn na premog, vendar temu sledi tudi pospešeno investiranje v obnovljive vire in zapiranje starejših in neučinkovitih termoelektrarn (vir Global Energy Monitor, EndCoal.org). Previdene nove kapacitete v termoelektranah na premog na leto so 2-3x nižje kot v obdobju do leta 2015, generalno pa je potrebno zamenjati cca. 60% termoelektrarn na premog starejšega tipa z nizko učinkovitostjo. Premog (žal) zaenkrat ostaja, brez pritiska na politiko pa bo enako kot naš TEŠ6 deloval ekonomsko nerentabilno še desetletja. Za primer, pokrivanje samo vsakoletne izgube TEŠ6 nas davkoplačevalce stane več kot vsa letno razdeljena nepovratna sredstva EKO Sklada.

Logaritemska odvisnost vpliva CO2 na segrevanje površine Zemlje je dejstvo, ki je upoštevano v vseh modelih IPCC. Podvojitev koncentracije CO2 iz predindustrijskih 280ppm na napovedanih 560ppm v primeru neukrepanja naj bi po najnatančnejših možnih napovedih IPCC prinesla +3°C segrevanja. To je leta 2100 lahko tudi +4°C ali pa samo +2°C, ker je sistem zelo kompleksen in so raziskovalci v modelih lahko spregledali kakšen dejavnik, ki bo oslabil ali ojačal vpliv CO2. Osebno pa si ne želim niti predstavljati sveta pri +4°C segretju in bi raje vsaj iz previdnosti poskušal aktivno zmanjšati izpuste CO2. Še posebno, ker po meni znanih podatkih in v nasprotju z mnenjem g. Margana kaže, da bo prehod na obnovljive vire na daljši rok stroškovno učinkovit.

Še najbolje pa je povprašati glede tveganj v prihodnosti nekoga, ki si služi denar z napovedovanjem prihodnosti. Če preskočimo vedeževalce in se raje osredotočimo na zavarovalničarje: predsednika uprav dveh največjih zavarovalnic na svetu, AXA in Allianz SE, sta neodvisno izjavila, da je globalno segrevanje ena največjih groženj sodobnemu svetu in da +4°C sveta ni mogoče zavarovati. Zato oni stavijo na dekarbonizacijo.