Križarji in zmaji

V imenu čigave vere je mladoletni Baryła z razpelom ustavljal udeležence »parade ponosa«? 

Ni naključje, da je v očeh tistega dela katoliškega občestva, ki v »paradah ponosa« ne uvidi prizadevanja pripadnikov skupnosti LGTB+ za prepoznanje njihove pravice do drugačnosti in mesta v družbi, temveč surov napad na katoliški nauk, 15-letni Poljak Jakub Baryła novodobni krščanski »heroj«, pravzaprav križar.

Baryła se je prejšnjo nedeljo na paradi ponosa v poljskem Płocku z razpelom in rožnim vencem v rokah sam »postavil po robu« tisočglavi množici udeležencev parade. Po tem dejanju, ovekovečenem s fotografskimi podobami in videom, se je usedel na pločnik in v latinščini molil Salve Regina. Pri molitvi je vztrajal tudi po tem, ko so ga policisti pozvali k umiku. »Tega nisem mogel storiti, saj udeleženci protesta uničujejo mojo katoliško vero in profanirajo poljsko zastavo z umestitvijo mavrice nanjo,« je dejal. In dodal, da se je zgledoval po ravnanju poljskega vojaškega kaplana Ignacija Skorupka, ki je leta 1920 med varšavsko vstajo s križem v rokah opogumljal vojake v boju z boljševiki.

Baryła, ki se opredeljuje za »katoličana, tradicionalista, konservativca in domoljuba«, pravi, da se je sam odločil za takšno obliko protesta. Varšavski Nadzorni center za rasistično in ksenofobno vedenje je namreč njegove starše obdolžil »neodgovornega ravnanja«, ker je bil mladoletni sin brez spremstva odraslih na takšni prireditvi, in še, da so ga starši »v daljšem obdobju indoktrinirali«. Baryła se je odzval z zapisom: »Star sem 15 let, vendar razumem okolje, ki me obdaja, in se zavestno odločam.« Ob ugotovitvi, da bi si lahko s tem dejanjem tlakoval pot v politiko, pa je zapisal: »Nočem biti politik. Raje bi postal duhovnik.«

Jakuba Baryło z militantnim katolicizmom morda res niso »indoktrinirali starši« – sam pravi, da so po političnem prepričanju levičarji –, zagotovo pa je produkt neokonservativne revolucije, ki je ob prihodu ultrakonservativne stranke Pravo in pravičnost na oblast zajela poljsko družbo, v kateri se je vpliv katoliške cerkve močno okrepil. Dejanje mladega Baryłe so spodbudile besede krakovskega metropolita Mareka Jędraszewskega, izrečene 1. avgusta, ob obletnici varšavske vstaje. Metropolit je dejal, da Poljski ne grozi več »rdeča kuga«, temveč »kuga mavričnih barv, ki želi osvojiti našo dušo, srce in um«. Povedno je, da so besede Jędraszewskega podprle češka, slovaška in madžarska škofovska konferenca, poljskega dominikanca Pawła Gużyńskega, ki si je zaradi besed o »mavrični kugi« metropolita drznil pozvati k odstopu, pa so za tri tedne poslali na samostansko »prevzgojo«, da bi se »spokoril in premislil o svojih besedah«.

Zagotovo je tudi v slovenskem katoliškem občestvu nekaj takšnih, ki bi se strinjali z Baryłovo mislijo, da »je demokracija najslabši sistem, prava pa katoliška monarhija« ali da »mora katoliška cerkev spoštovati dejanja križarjev«. Toda povedno je, da večina slovenskih katoliških medijev dejanju s križarskim militarizmom indoktriniranega mladoletnega Poljaka ni namenila nobene pozornosti. Baryłovo dejanje so slavili le na spletnem portalu Časnik.si. Avtor prispevka dr. Ivo Kerže je v njem razbral manihejski poziv k izbiri med »krščansko Evropo in smrtjo«, saj »čas več ne dopušča iskanja meglenih srednjih poti a la Branko Cestnik. On praktično v vseh svojih zapisih išče srednjo pot med Bogom in hudičem,« je zapisal.

Zato je upravičeno vprašanje, v imenu čigave vere je nadškof Stanislav Zore v letošnji homiliji ob prazniku Marijinega vnebovzetja na Brezjah strašil z manihejsko podobo zmaja – to je nadel vsem, ki si prizadevajo za ohranitev odprte družbe, v kateri so zagotovljene mukoma pridobljene univerzalne človekove pravice.