Starost je biznis

Spoštovani Grega Repovž, vaš prispevek z zgornjim naslovom je sijajen, še posebno zato, ker se s „stvarjo“ nihče ne ukvarja, čeprav bi se vsaj odločevalci morali.

Sam se kot zdravnik družinske medicine vsa leta ukvarjal s skrbjo za starejše, pretežno bolne ljudi, delal pa sem, ob vsem, tudi še več let v domu starejših v Sežani manj pa tudi v Trebnjem. Država je z lastno gradnjo vsaj v nekem obsegu omogočala (cenovno) dostopnost domske oskrbe starejšim, neprofitno!

Tragedija se je dejansko začela s prenehanjem gradnje domov za starejše iz sredstev proračuna RS. Pobudo so v praznem prostoru prevzeli zasebniki, željni prej dobička (s pomočjo države, ki je pri večini kasnejših gradenj sodelovala s svojim vložkom), kot pa resne skrbi za bodoče stanovalce.

Oskrbnina za stanovalce se je v takih domovih zvišala vsaj za tretjino, v povsem zasebnih pa celo do 100%.

V približno 10 letih postanejo taki domovi (sicer s koncesijo) v 100% lasti sodelujočega zasebnika, ki pa v nadaljevanju služi lepe denarce na račun oskrbovancev. Višji stroški so marsikoga prisilili zapustiti ustrezno in varno zatočišče (sami ali plačilno nesposobni svojci), kar pa ni nikogar skrbelo, ker je mest vedno bolj primanjkovalo.

Država pa nič.

Nazadnje bo morala država financirati prodane banke, če naj zaščiti svoje varčevalce, pa tudi zasebne domove, ker bo pritisk javnosti in realnih potreb vse večji.

Zato je vaš prispevek z vidika problema dragocen, potreben in poučen, saj odločevalci (pretežno v letih, ko na svojo kasnejšo stisko, ki jih utegne zadeti, sploh ne pomislijo) lahko končno storijo korake v pravo smer. Bolje pozno, kot nikoli!

S spoštovanjem.