Premog, gorivo prihodnosti

Spoštovani, Kot kaže je g. dr. Bregar prezrl jasno zapisano, da je potrebno omejiti in močno znižati tiste zares nevarne produkte izgorevanja, ki povzročajo hujšo ekološko škodo in vplivajo na kvaliteto zraka.

Zapisal sem tudi, da teh ciljev ne bo mogoče doseči z davkom na izpuste CO2. Z ekološkega stališča je CO2 povsem neškodljiv, celo koristen za hitrejšo rast rastlin, kot ugotavlja NASA: https://www.nasa.gov/feature/goddard/2016/ carbon-dioxide-fertilization-greening-earth.

V tem smislu je treba razumeti tudi mojo trditev, da je nesmiselno omejevati izpuste CO2, ker tudi če ne naredimo nič, ne presežemo priporočenih ciljev (G. dr. Bregar mi podtika „pavšalno zanikanje ključnih ugotovitev znanstvenikov (ki sodelujejo pri nastajanju poročil IPCC) in namigovanje o njihovem sodelovanju v zaroti“. Tega v svojem zapisu nisem nikjer navedel. Drži pa, da je IPCC politično telo, ki koordinira aktivnosti na medvladni ravni. In ko zbira prispevke za svoja poročila, pač izbere tiste, ki ustrezajo politično zastavljenim ciljem. Večina znanstvenih prispevkov je sicer narejenih korektno, vendar a priori privzemajo, da temeljna domneva o vplivu CO2 na klimo velja, o njej se sploh ne sprašujejo, jemljejo jo le kot izhodišče za nadaljnje analize. A v povzetkih za politiko (Summary for Policymakers), ki jih pišejo politični aktivisti, pogosto najdemo ekstremne trditve, ali „dejstva, ki jim ni mogoče oporekati“, ali napihnjena „dejstva“, ali celo zapišejo trditve, ki jih v znanstvenih prispevkih ni. Znani so primeri, ko so avtorji zahtevali ustrezne popravke, ali celo umik svojih prispevkov in imen s seznama in nekateri so to morali doseči po sodni poti. Konsenz??

O politični motivaciji priča tudi zelo odkrita izjava dr. Ottmarja Endenhoferja, sopredsednika Delovne skupine 3, v interviewu 13.9.2010: „We (UN-IPCC) redistribute de facto the world’s wealth by climate policy... One has to free onesel from the illusion that international climate policy is environmental policy. This has almost nothing to do with environmental policy anymore“ („Dejansko skušamo prerazdeliti svetovno bogastvo prek klimatske politike … Treba se je znebiti utvare, da je mednarodna klimatska politika okoljevarstvena politika. To nima več skoraj nič skupnega z okoljevarstveno politiko...“). Morda bi pomoč bogatejših revnejšim državam bila še smiselna, če ne bi z zvišanjem cen energentov in vsiljevanjem obnovljivih virov energije revnejšim močno podražili in upočasnili njihov razvoj!

Sklicevanje na konsenz je sploh na trhlih nogah. Medijsko najbolj odmevna je bila analiza, ki so jo izvedli John Cook in sodelavci, (Quantifying the consensus on anthropogenic global warming in the scientific literature, J. Cook, et al.; Environ. Res. Lett. 8, 2013, 024024). Analizirali so več kot 11.000 povzetkov znanstvenih objav in ugotovili 97% konsenz. A se je izkazalo, da so iz analize izločili več kot 7900 neopredeljenih, upoštevali pa le tiste, ki so se opredelili za ali proti. Vendar so „97% znanstvenikov se strinja...“ navajali vsi mediji in politiki in kljub očitnemu statističnemu ponaredku to nekritično navajajo še danes.

Ampak pojdimo raje k znanosti. G. dr. Bregar s sklicevanjem na znanstveni konsenz razkriva, da ima - kljub doktorskemu nazivu - do znanosti precej nenavadno stališče: zanj so splošno sprejeti znanstveni dosežki stvar avtoritete!? Res imamo obstoječa znanstvena dognanja za veljavna, a le dokler ni primerov, ki se s tem ne skladajo! Takrat začnemo iskati bodisi ustrezne popravke, bodisi drugačne teorije; stara dognanja pa uporabljamo le za posebne primere v omejenih okoliščinah, ne pa splošno. V klimatologiji smo v letih 1977-1998 še lahko verjeli, da CO2 vpliva na klimo, saj sta globalna temperatura in koncentracija CO2 v tistem obdobju naraščala sorazmerno. A po letu 2000 narašča CO2 še naprej približno 2 ppmv na leto, med tem ko se je temperatura ustalila znotraj območja merilne napake, +/-0,25°C (če izvzamemo par krajših skokov zaradi pojava El Niño leta 1998, 2010 in 2016).

Res je, kar pravi g. dr. Bregar, da računalniški klimatski modeli napovedujejo dvig od 2 do 4°C do konca stoletja (odvisno od različnih scenarijev omejevanja izpustov CO2), toda ne kot izključno posledico CO2. IPCC izrecno navaja, da se ob podvojitvi koncentracije CO2 globalna temperatura ozračja poviša za 1-1,2°C, a to pojasni le 1/3 rasti temperature do leta 2000. Preostali 2/3 pripisujejo delovanju pozitivne povratne zanke prek vodne pare: več toplote pomeni več izparevanja, kar dodatno zviša temperaturo, zaradi česar oceani izpustijo več CO2, in tako naokrog. Toda vodna para lahko kondenzira v oblake, kar prepreči sončnemu sevanju da ogreva tla in s tem tudi ozračje. Satelitske meritve opravljene v zadnjem desetletju kažejo, da že 2% spremembe v oblačnem pokrovu ima po velikosti enak a po predznaku obraten učinek kakor CO2. Danes večina raziskovalcev meni, da ima vodna para stabilizacijski učinek na temperaturo. V računalniških modelih so prvotno upoštevali faktor občutljivosti 3,5. Z izidom AR5 so to znižali na 2,5. Ameriška znanstvenica Judith Curry pa je izračunala, da je ta faktor lahko največ 1,5 (https://judithcurry.com/2019/04/01/ whats-the-worst-case-climate-sensitivity/).

To pa še zdaleč niso edini argumenti proti domnevi o človeškem vplivu na klimo, še več jih je v zapisu »CO2 ni kriv!« na naslovu http://www-f9. ijs.si/~margan/CO2/ in v navedenih referencah.

Še odgovor na očitke o podkupljenosti nasprotnikov trditve o pretežno človeškem vplivu na klimo s strani ponudnikov fosilnih goriv. Sam se s klimatskimi vprašanji ukvarjam v prostem času, za to nisem nikoli prejel niti centa in tudi v prihodnje ne bom, ker bi me takoj diskreditirali. Javno pa se oglašam zato, ker mi ni vseeno kako se v medijih obravnava stanovske kolege zaradi izražanja svojega strokovnega mnenja, to je bil osnovni razlog mojega prvega oglašanja. Prav tako mi ni vseeno kakšna bo prihodnja energetska strategija Slovenije, saj bo od tega odvisna naša gospodarska uspešnost, posledično tudi življenjski standard prebivalstva in nenazadnje obseg financiranja znanosti in tehnološkega razvoja.

Seveda tudi ponudniki fosilnih goriv in z njimi povezane gospodarske družbe prejemajo nekaj državnih subvencij za svoje delovanje, a to nikakor ni podarjen denar. Samo za primer, Petrol mora vzdrževati mrežo črpalk za gorivo po celi državi, tudi tam kjer je prometa premalo da bi to bilo ekonomsko upravičeno. Gre torej za skupni interes. In podobnih stroškov je še veliko. Torej je povsem neupravičeno očitati korupcijo kar povprek glede na ves denarni pretok. Po taki logiki bi lahko tudi idrijskemu Kolektorju, s katerim je g. dr. Bregar povezan, ter drugim družbam, ki se ukvarjajo z zelenimi tehnologijami očitali koruptivnost! Je TO smiselno?

A kljub temu poglejmo nekaj številk. Kritiki običajno citirajo članek Roberta J. Brulleja iz leta 2013, po katerem naj bi v letih 2003-2010 „zanikovalskim“ organizacijam bilo podarjenih 559 milijonov USD. Te organizacije se ne ukvarjajo le z zanikanjem človeškega vpliva na klimo, a uporabimo enak kriterij na drugi strani. Organizacija Nature Conservancy (znana po sloganu Nature First!) je samo v letu 2015 od 5,9 milijarde USD prikazanih prihodkov v davčni napovedi na ime donacij prejela 729 milijonov USD. Po uradnih podatkih je v ZDA samo državno financiranje ukrepov proti podnebnim spremembam v letih 1989-2009 stalo davkoplačevalce 79,069 milijard USD. Globalno financiranje teh ukrepov pa je v letu 2016 doseglo 1500 milijard USD (preračunano okoli 3,7 milijarde EUR na dan!).

In ko smo že pri vedeževalcih, jaz bi stavil na nobelovca Ala Gorea kljub temu da se do sedaj nobena od njegovih groženj ni uresničila, tudi ne tista o taljenju polarnega ledu in dvigu morske gladine za 6 čevljev (~2m) do leta 2015: Gore je pred leti kupil več kot 2 milijona USD vredno posestvo lučaj od morske obale. Očitno ve kaj dela.