Lojtrce bogatih

Pred dobrima dvema tednoma je medije po vsej državi preplavil val vznemirjenja. Šanghajska svetovalna institucija SRC je pompozno objavila svojo lestvico najboljših svetovnih univerz, prestižno ARWU (»Academic Ranking of World Universities«), ki jo nestrpno čakajo rektorati, odločevalci in novinarji po vsem svetu. Toda letos so bile za Slovenijo novice slabe, kajti Kitajci so ugotovili, da je glede na leto 2018 slovenski terciarni izobraževalni sistem znatno nazadoval. Univerza v Ljubljani, ki je bila uvrščena v razred med štiristo do petsto najboljših tovrstnih ustanov, je po novem med 500. in 600. mestom na svetu. Še slabše se je odrezala mariborska univerza, ki je izgubila več kot dvesto mest in se znašla nekje okoli 800. mesta. In manjše slovenske univerze, ustanovljene kot domnevni korektiv ljubljanski in mariborski instituciji, na primer univerza na Primorskem in zasebni univerzi iz Nove Gorice in Novega mesta? Premalo pomembne za okus »strokovnjakov« iz Šanghaja.

Katastrofa, sramota, blamaža – tako so nove razvrstitve razumeli v dnevnem časopisju. Zlasti nazadovanje Univerze v Ljubljani, hrbtenice visokošolskega izobraževanja, ki je za svojo stoto obletnico doživela neprijetno presenečenje, je bilo sprejeto kot znak apokalipse. Dnevnik je zaskrbljeno opozarjal, da je to »najnižja točka v zgodovini uvrstitev najstarejše slovenske univerze na tej lestvici, ki meri zlasti znanstvene dosežke«. Po mnenju Dela pa je šanghajski zdrs Ljubljani pokazal, da ima univerza »res težave in da trati čas s podobo, namesto da bi se ukvarjala z vsebino«. Komentatorji so izkoristili priložnost, da so – upravičeno in argumentirano – opozarjali na nujnost prenove študijskega sistema, potrebo po profesionalizaciji in večjem financiranju univerz. Toda da bi razumeli težave slovenskih univerz, ne potrebujemo lestvic, kot je šanghajska. Še več, prav tovrstne razvrstitve v resnici poslabšujejo položaj visokega šolstva, ga oddaljujejo od njegovega osnovnega poslanstva ter podrejajo logiki kapitala.

Dejansko slovenske univerze niso mogle toliko nazadovati, kot to nakazujejo njihove (ne)uvrstitve na razporeditvi ARWU. Eno leto je pač premalo časa, da bi se neki resni sistemski ukrepi dejansko poznali na kakovosti izobraževalnih in raziskovalnih procesov; rektorata in dekanati pa niso mogli storiti nič takega, da bi tako drastično zaostali za mednarodno konkurenco. Kvečjemu so trendi nasprotni, slovensko visoko šolstvo je po letih varčevanja, ki so se začela z nesrečnim zujfom, znova v vzponu in počasi izgublja razvojni zaostanek. Na mariborski univerzi, ki jo vodi rektor Zdravko Kačič, pravijo, da »stalno delamo na izboljšanju kakovosti izobraževalnega in raziskovalnega dela in želimo si, da bi lestvice to odražale, ni pa to nujno, saj lestvice odražajo zgolj merljive vidike kakovosti našega dela«.

Prek palca

Merila, po katerih Kitajci pripravljajo svojo cenjeno lestvico, so dejansko presenetljivo pomanjkljiva in pavšalna. Samo štiri so: število objavljenih znanstvenih člankov v prestižnih publikacijah Nature in Science, delež znanstvenih objav glede na celotno število osebja, posebej cenjena kriterija pa sta število Nobelovih nagrajencev in dobitnikov najodmevnejših priznanj na določenem področju. Kar je samo po sebi absurdno, saj je na vsem svetu nobelovcev komaj za nekaj ducatov, ARWU pa razporeja okoli tisoč univerz. Prav nobene pozornosti pa lestvica ne namenja dejavnikom, ki resnično odražajo kakovost neke izobraževalne ustanove: zaposljivosti in uspešnosti diplomantov, zadovoljstvu študentov s profesorji in učnim procesom, vlogi in veljavi univerze v svojem družbenem okolju, odnosom znotraj določene institucije, prilagodljivosti kurikuluma ... Pričakovali bi, da so to osnovna merila za vsako resno rangiranje univerz – toda v Šanghaju ne upoštevajo niti enega izmed njih.

Vrzel skuša zapolniti cela množica drugih lestvic, ki so le za spoznanje manj opevane kot šanghajska, v praksi pa zgolj povečujejo zmedo. Sveto trojico najbolj cenjenih razporeditev poleg ARWU sestavljata še lestvica angleške revije Times Higer Education (THE) in razvrstitev Quacquarelli Symonds (QS). Tudi ta pristopa poudarjata predvsem pomen znanstvenih objav in citatov, mednarodnega sodelovanja in navezave z gospodarstvom, celovit odnos med neko univerzo in njeno skupnostjo pa ju praktično ne zanima. »Kazalniki, ki določajo uvrstitev določene univerze na neko lestvico, so lahko zavajajoči. Lestvice sicer dajo neko širšo sliko o uspešnosti določene univerze, za kar izpostavljajo številne elemente, ne pa vseh ... Letošnji zdrs Univerze v Ljubljani na šanghajski lestvici na mesta med 501. in 600. vsekakor ne pomeni, da se je kakovost Univerze v Ljubljani v zadnjem letu poslabšala, temveč so nas očitno prehitele druge univerze, nekatere tudi z manipulativnimi zaposlitvami. Glede na kriterije, ki so omenjeni zgoraj, je namreč jasno, da se da z zaposlitvijo predvsem najvišje citiranih raziskovalcev vplivati na položaj univerze na lestvici,« pojasnjuje rektor ljubljanske univerze Igor Papič.

Rezultati takšnega pristopa so pričakovani, na omenjenih lestvicah tako kraljujejo predvsem univerze iz bogatih zahodnih držav s tradicijo neoliberalnega kapitalizma, ki visoko šolstvo sili v tekmovanje na trgu in univerze spreminja v tovarne znanosti. Le te univerze imajo dovolj denarja, da lahko plačujejo »zvezdnike« v posameznih znanstvenih disciplinah, ki jim v zameno zagotavljajo dovolj odmevnih objav in citatov za najvišje uvrstitve. ARWU tako najbolj čisla ameriški Harvard, QS spet ameriški Massachusetts Institute of Technology, THE pa britanski Oxford.

Prevlada ameriške miselnosti

Mednarodno razvrščanje univerz je tako namenjeno predvsem utrjevanju prevlade že tako ali tako najbolj uveljavljenih blagovnih znamk. Namesto propulzivnosti in originalnosti nagrajuje tradicijo, spodbuja samorekrutacijo elit, ponižuje znanje na raven blaga in krepi tekmovalnost, na kateri temelji neoliberalizem. Znanje in njegov učinek sta mnogokrat povsem subjektivna, s poudarjanjem merljivih kriterijev pa lestvice najboljših univerz nagrajujejo predvsem ustanove, ki so usmerjene predvsem v proizvodnjo za trg. Ali kot ugotavljata dva izmed najostrejših kritikov tovrstnega razvrščanja, Philip Altbach z ameriškega Boston Collegea in Ellen Hazelkorn z irskega ministrstva za visoko šolstvo: »Sedaj uveljavljene lestvice favorizirajo univerze, usmerjene predvsem v tehniške vede, inženiring in medicino.« In še: »Novejše in manjše univerze, posebej v slabše razvitih državah, in institucije brez specializacij iz naštetih področij, imajo bistveno manjše možnosti za visoko uvrstitev.«

Obe največji slovenski univerzi večinoma ustrezata tem pogojem, imata močne fakultete na področju družboslovja in humanistike, v svetovnem merilu sta razmeroma mladi in delujeta v mali državi, ki ima vse manj lastnega gospodarstva. Na drugi strani »je konkurenca med univerzami v svetu vse ostrejša, pri čemer nekatere države že nekaj let pospešeno vlagajo sredstva v univerze in svoj razvoj opirajo na njihovo raziskovalno delo, kar se odraža tudi pri njihovi raziskovalni uspešnosti in posledično uvrstitvah na tovrstnih lestvicah«, opozarjajo na Univerzi v Mariboru.

Da se v razvrstitvah ARWU, QS in THE v celoti gledano vsako leto najbolje odrežejo univerze iz ZDA, seveda ni naključje. ZDA imajo namreč bistveno drugačen sistem financiranja visokega šolstva od Evrope, kjer univerze v glavnem prejemajo sredstva za svoje delovanje neposredno iz državnih proračunov. V Ameriki pa financiranje teče prek kopice nacionalnih agencij, ki vsaka na svojem področju ponujajo različne finančne sheme raziskovalnih programov in projektov, vlada pa izdatno podpira sodelovanje z gospodarstvom. Povedano po domače: Če neka univerza ne izvaja projektov z zelo konkretnimi in merljivimi rezultati, če ne prijavlja odkritij in patentov, ne registrira spin-off podjetij, skratka, če ne razvija dodane vrednosti za gospodarstvo – ne pa nujno tudi za širšo družbo –, ne dobi denarja. Zato med ameriškimi univerzami vlada velika tekmovalnost, ta pa se prenaša tudi v svetovno merilo, v katerem so Američani zaradi svoje usmeritve neprimerno bolj konkurenčni od z javnim denarjem financiranih evropskih univerz.

V Ljubljani in Mariboru se zavedajo neenakopravnega položaja, v katerem delujejo, v primerjavi z globalno konkurenco. »Univerza v Ljubljani dobiva nekajkrat manj sredstev od univerz v bolj razvitih državah, ki so primerljive po številu zaposlenih in študentov, a še vedno dosega z njimi primerljive ali celo boljše rezultate. Za boljše uvrstitve na lestvicah se bodo torej morala povečati tudi vlaganja v univerzitetno dejavnost s strani države, saj smo bili v zadnjih letih priča precejšnjemu padcu financiranja raziskovalne dejavnost, približno za petino,« opozarja Igor Papič.

Od elite do plebsa v petih mesecih

Na rektoratu mariborske univerze zatrjujejo, da »si prizadevamo svojim zaposlenim omogočiti boljše delovne razmere in ustrezno motivacijo, vendar v tem primeru boljše razmere predvsem pomenijo boljšo raziskovalno opremo, več sredstev za raziskave in razbremenitev drugih obveznosti za najboljše posameznike. Za marsikaj od tega smo vezani na zakonske spremembe, upoštevajoč, da Zakon o visokem šolstvu izobraževalnega in raziskovalnega dela ne opredeljuje kot enakovrednih.«

Še večja krivica kot slovenskim univerzam se na omenjenih lestvicah godi finančno in kadrovsko podhranjenim majhnim institucijam iz tretjega sveta, ki ne glede na svoj trud največkrat sploh niso zajete v mednarodne primerjave. Te namreč vključujejo zgolj manjši del vseh univerz; na svetu je okoli 20.000 tovrstnih institucij, razvrstitve ARWU, QS in THE pa zajemajo zgolj približno od 800 do 1200 univerz, torej največ šest odstotkov vseh univerz v svetu. In še nekaj – ocenjevalni odbori, ki pripravljajo lestvice, praviloma sploh ne preverjajo svojih podatkov, ker jih je preprosto preveč. Tako jim jih povečini posredujejo kar univerze same, ki izpolnjujejo vprašalnike in zagotavljajo informacije o objavah in priznanjih. Celoten sistem, ki naj bi v prvi vrsti meril, koliko je neka univerza vplivna v znanstveni sferi, torej temelji na neznanstvenih izhodiščih.

Problematične so tudi ostale lestvice – na primer Webometrics Ranking, ki ustanove razvršča glede na prisotnost na spletu; in indonezijski GreenMetric, ki meri vplive delovanja univerz na okolje; pa URAP, osredotočena izključno na število objavljenih člankov in obseg mednarodnega sodelovanja ... Morda še najbolj celovit poskus razvrščanja predstavlja lestvica U-Multirank, ki jo je na pobudo evropske komisije oblikoval konzorcij uglednih evropskih organizacij, ki proučujejo visoko šolstvo. Univerze razvršča po 54 različnih kazalnikih, od kakovosti poučevanja do prispevka k regionalni gospodarski rasti, izsledki pa niso objavljeni v združeni preglednici, ki bi neke institucije preprosto razglasila za superiorne glede na ostale. Pač pa univerze obravnava posebej pri vsakem od obravnavanih področij, namesto številčnih indikatorjev pa uporablja opisne ocene. »U-Multirank želi prikazati pošteno sliko z osredotočanjem na specifične odlike in profile posameznih univerz, kar je morda presenetljivo za tiste, ki ne razmišljajo onkraj tradicionalnih okvirov akademskega slovesa,« so zapisali avtorji novega pristopa.

A U-Multiranku, ki tudi ni brez napak – zajema komaj 1670 univerz po svetu, torej le malo večji odstotek od tradicionalnih lestvic –, se vsaj za zdaj ni uspelo uveljaviti ob lestvicah ARWU, QS in THE, ki ostajajo najbolj popularne in najvplivnejše. Razumljivo, podjetja, donatorji, odločevalci in tudi mediji želijo jasne, merljive razvrstitve, da se lahko odločajo o svoji podpori. Tako bo vsaka objava letnih rezultatov katere od odmevnih lestvic, ki merijo popreproščeni »output« neke izobraževalne institucije, še naprej deležna nezaslužene pozornosti. Pa čeprav si ti rezultati med seboj marsikdaj nasprotujejo, vsaj ko gre za slovenske univerze. Lani junija je po lestvici CWUR, ki meri – kako izvirno – kakovost izobrazbe in usposabljanja študentov, ugled članov fakultet in kakovost njihovih raziskav, ljubljanska univerza napredovala za 97 mest in se uvrstila med 370 najboljših tovrstnih institucij v svetu. Na portalu 24 ur so novico pospremili s komentarjem, da napredek »potrjuje odlično delo članic« Univerze v Ljubljani. Pet mesecev pozneje je bila objavljena lestvica THE, po kateri se ista univerza ni uvrstila niti med prvih petsto; portal Sio.net je zlovoljno poročal, da »Slovenije ni na zemljevidu« držav z najboljšimi univerzami.

Nesmiselne primerjave

»Ocenjujemo, da bi kakršenkoli ukrep za višjo uvrstitev na lestvicah prinesel rezultate šele po več letih. Dejstvo je, da moramo delati bolje, s poudarkom na lastnih ciljih, ki jim želimo kot univerza slediti. Vsekakor pa moramo motivirati naše raziskovalce, da bodo več objavljali v uglednih mednarodnih revijah. Tudi zato smo začeli s prenovo habilitacijskih meril, ki bi morala bolj temeljiti na kakovostni oceni kandidatov, ne pa na samem zbiranju točk,« pravi rektor Papič. Zato je umestno vprašanje, kakšna je sploh dodana vrednost vseh mogočih lestvic, tudi tistih, ki imajo nedvomno dobre namene, kakor bi lahko rekli za U-Multirank. Kaj imamo od tega, če nam tujci povedo, da naše univerze ne prijavljajo patentov? Saj to tudi ni njihov namen; univerze niso primarno servisi podjetij, temveč so središča intelektualnega razvoja skupnosti. Kaj imamo od tega, če iz neke lestvice razberemo, da slovenski študenti zavlačujejo študij? To ni krivda univerz, pač pa nepravičnega trga dela, ki izključuje diplomante družboslovja in humanistike in jim preprečuje odhod iz terciarnega izobraževanja. In kaj nam prinese podatek, da je Univerza v Mariboru 800 mest pod Harvardom? Prav ničesar, opozarja Ellen Hazelkorn: »Takšna razvrščanja niso primerne metode za kakovostne primerjave ali oblikovanje strateških odločitev s strani držav ali posameznih univerz.«

»Vsak zaposleni na univerzi se mora zavedati, da je biti izjemen pri svojem delu nuja, za to pa so potrebni dobri materialni pogoji in urejeni medosebni odnosi,« pravi rektor Papič. Dejansko nobena od naštetih razvrstitev ne pove nič o okolju, v katerem deluje posamezna univerza, o finančnih in političnih pritiskih nanje, o socialnem kapitalu in prehodnih sposobnostih študentov, ki se vpisujejo nanje, o odnosih med pedagoškim osebjem in razmerah, v katerih delujejo ... Vsi ti dejavniki so ključni za presojanje uspešnosti neke institucije, obenem pa se ne dajo ovrednotiti s številkami in poenostaviti v preglednice. Tako imamo po vsem svetu vrsto manjših izobraževalnih institucij, ki v primerjavi z velikimi elitnimi ameriškimi in britanskimi kolidži opravljajo svoje poslanstvo v znatno slabših razmerah, v katerih pa relativno gledano dosegajo pomembnejše rezultate – poglejmo samo primer Srednjeevropske univerze v Budimpešti, ki jo madžarski predsednik Viktor Orbán zaradi povezav z Georgeem Sorosem izganja iz države; ta institucija deluje v skrajno zaostrenih in neprijaznih razmerah, pa vendar ohranja visoko raven izobraževanja iz družbenih ved. Toda ARWU je niti ne uvršča na svojo lestvico.

Zdrava doza skepse

Ključen je kontekst. Doktor znanosti s Harvarda ali Oxforda, ki objavi pomembno odkritje v reviji Science, za ti ustanovi ni nič posebnega, če pa gre za študenta in univerzo v neki revni afriški državi, je to izjemen dosežek, saj so morali tako omenjeni študent kot njegovi profesorji krepko preseči razmere, v katerih delujejo. Toda prav teh razmer večina lestvic – še posebej sveta trojica ARWU, THE in QS – ne upošteva ali pa vsaj ne dovolj. Južnoafriška novinarka Suellen Shay je upravičeno opozorila, da se je s celotne afriške celine med 200 domnevno najboljših univerz na svetu po ARWU uvrstila le ena, univerza iz Cape Towna. »Rezultati močno favorizirajo raziskovalno intenzivne, finančno in tehnološko dobro podprte institucije. Ne povedo pa ničesar o dejanski kakovosti poučevanja na univerzi.«