Premog, gorivo prihodnosti

Kako pomembni so za razsvetljevanje širše javnosti neodvisni raziskovalci, ki mimo institucij (t. i. uradne) znanosti razkrivajo neukemu ljudstvu prave resnice, se je lepo pokazalo v pismih bralcev vaše revije (Mladina št. 33 in št. 35, Premog, gorivo prihodnosti) v prispevkih g. Erika Margana. Gospod »gromoglasno medijsko kampanjo proti CO2 in grožnje s podnebnimi spremembami« odpravi z levo roko in nekaj na hitro narejenimi računi in številkami. Z njim se nikakor ne strinjam.

Mogoče »argumentacija« g. Margana o stvareh, o katerih piše, laičnega bralca fascinira in ga prepriča o znanstveni teži zapisanega – saj veste, nekaj učenih trditev in številk, citirani spletni naslovi hudih znanstvenih (ali malo manj …) institucij in doktorskih imen. Ne skrbite, ne mislim vas utrujati s spodbijanjem njegovih trditev. Če imate čas in vas zanima verodostojnost njegovih trditev, pojdite na referenčno spletno proti-stran za take tipe, kot je g. Margan. To spletno stran ureja John Cook (https://skepticalscience.com), notri najdete prav vsako temo, s katero opletajo zanikovalci podnebnih sprememb, delno je prevedena tudi v slovenščino (ARSO). Ampak le za vzorec. Zgoraj omenjeni J. Cook je pred leti spravil v javnost analizo člankov in objav iz revij, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami in ugotovil, da je kar 97 % znanstvenih objav takih, ki pritrjujejo tezi o človekovem vplivu na podnebne spremembe (predvsem zaradi CO2). Ta visoka številka je trn v peti podnebnim zanikovalcem, na različne načine se trudijo, da bi to vrednost znižali in konsenz podnebnih znanstvenikov razvodeneli. Recimo, v statistiko skušajo spraviti nasprotna mnenja in spletne objave avtorjev, ki se s podnebnimi problemi ne ukvarjajo profesionalno, torej ne-eksperti (to so izobraženci različnih profilov – inženirji, fiziki, ekonomisti, zdravniki … hja, tudi geologi). Zanikovalci radi hvalijo in izpostavljajo tistih nekaj imen iz preostalih 3 % statistike. Poseben pogum pa je izkazal g. Margan – zleze kar v nasprotnikov (Cook-ov) brlog in iz njega privleče seznam 7900 (!) neopredeljenih, ki so bili iz omenjene statistike izločeni – tako rekoč »izbrisani«. No, zadnja revizija analize (Cook in sodelavci, 2016, se dobi na spletu) pa 97 % znanstveni konsenz krepko potrdi. Ah, pa še Al Gore, z njim imajo podnebni zanikovalci še največ veselja. Gorove ohlapno-politične izjave in podnebna svarila zanikovalci najprej povzdignejo na raven strogih znanstvenih resnic in se potem z njimi tepejo. Lep primer je njegovo svarilo o možnosti hitrega dviga morske gladine zaradi pospešenega taljenja ledu (predvsem Grenlandija) in ker sedaj Florida še ni 2 metra pod vodo – hop, kaj je zdaj resnica?! Sem si pa na spletu ogledal novo Gorovo vilo, ki po Marganovem leži tik ob morju – ni res, vila je na brežini kar precej nad morjem, ima pa krasen pogled na Pacifik (in Gora ni stala 2 milijona dolarjev, ampak kar 9).

O klimatskih modelih. Z njimi je veliko dela in težav. Podnebni vplivi (CO2, metan, črni ogljik, saje, oblaki-vodna para, dušikovi in žveplovi oksidi, ozon, biotski faktorji … itd.) so v modelih parametrizirani in to je stvar strokovne debate. Rezultati modelov se zato razlikujejo, ampak napovedi za prihodnost so kljub temu zelo strašljive – in to res ne namerno, in res ne gre za zaroto tisočev znanstvenikov. Težavno je že pridobivanje podatkov (merjenja), še bolj pa ugotavljanje soodvisnosti in povezav/zank med omenjenimi faktorji. Klimatski modeli tako doživljajo popravke in izboljšave. G. Margan pa si vseeno upa namigniti, da strokovni sodelavci odbora IPCC in kar nekaj inštitutov in univerz po svetu, ki se ukvarjajo z računalniškim modeliranjem podnebnih sprememb, še ni dojelo, da je odvisnost temperature ozračja od povečane koncentracije CO2 v ozračju logaritemska – bojda se še niso otresli premo-sorazmernega razmišljanja, ki smo ga vajeni pri nakupovanju krompirja na tržnici. Glavno delo zanikovalcev podnebnih sprememb je popoldansko brskanje po dotičnih revijah in spletnih virih in vsako nedoslednost, nejasnost, tudi napako, ki jo odkrijejo, čim hitreje razbobnajo po medijih. Potem, ko se sicer kako problematično strokovno vprašanje razreši in razjasni, jih to seveda ne zanima več – in že prežijo na nove zaplete in zagate. To je vsa njihova znanstvena proti-argumentacija! Vsa zanikovalska srenja ni sposobna skrpati skupaj niti enega resnega klimatskega modela, ki bi pritrjeval njihovim trditvam! Ne obstaja niti ena znanstvena revija, ki bi jo lahko imeli za »svojo«, se pa odlično počutijo v spletni mlakuži.

Dobro, živimo v odprti družbi, vsakdo ima lahko svoje mnenje, tudi zanikovalci podnebnih sprememb. Ampak, lahko imaš mnenje o gledališki predstavi, o obleki našega predsednika, o barvi zidnih tapet ..., toda ne moreš imeti mnenja o nekem dejstvu, v tem primeru je argumentacija smešnica. Zato zaradi znanja in vedenja, ki ga imamo o stvareh in pojavih, lahko mnenja ljubiteljev CO2, pa recimo mnenja vernikov v nepotrebnost cepljenja …, mirno označimo za – smešnice.

Še zadnja misel. Kaj žene ljudi brez vsake ustrezne formalne izobrazbe (t. i. „neodvisne raziskovalce“), kot je to npr. g. Erik Margan (pa se hitro spomnim še g. Alkalaja, pa g. Komata, pa tudi g. B.M.Z......), da solijo pamet vsej vesoljni javnosti? Prej kot v samohotno potrebo po razsvetljevanju družbe bi morda razloge za njihovo oglašanje iskal v njihovem osebnem psihološkem profilu – hudi potrebi po nastopanju, narcisizmu, morda je po sredi kaka kompenzacija neizpolnjenih intelektualističnih hotenj ..., kdo bi vedel.