Vzdrževanje forme

Restavracija Shambala
Križevniška 12
Tel.: 031 843 833
Shambalini voki so segreti od ponedeljka do sobote od 12.00 do 22.30, ob nedeljah in praznikih pa ostajajo hladni.

Ambient:
ljubke sobanice, ki so z zimskim atrijskim vrtom vred razpredene med starimi zidovi, v poletnem času dopolnjuje vrt ob/nad Zoisovo cesto

Napitki:
vinska karta je pregledna, urejena in prilagojena jedilniku; pohvalno je, da za večino jedi že v jedilniku sugerirajo tip vina

Dostopnost:
z Brega peš s spodnje strani ali pa s parkirišča na mestu nesojenega NUK 2 z zgornje strani; gibalno ovirani morajo premagati pragec, potem pa ni več zaprek

Fino:
zeleni curry piščanec terijaki

Ne tako fino:
sladice rezanci udon z dimljenim brancinom

Tom yum stane 6,7, tris zvitkov 9,2, piščanec terijaki 9,5, kapesante 11,2, tempura 14,1, zeleni curry 14,2, gamberi v singapurski omaki 16,2, rezanci udon 16,3, račje prsi 22,5, sladice pa od 5 do 7 evrov.

»Dosti je bilo tega počitniškega potepanja – pridite nazaj domov!« je jedro inšpektorske ekipe, ki je gori na severu še vedno medlelo od Alchemistovih holističnih intervencij in drugega zanimivega gastronomskega dogajanja, ki ga v Københavnu zadnja leta res ne manjka, k vrnitvi k domačim horizontom pozvalo Konzumovo čelništvo. Za naslednjo preverko je odredilo na sredo cvetoče Križevniške ulice umeščeno zdaj že pravzaprav kar institucijo transazijske kuhinje, restavracijo Shambala, ki smo jo popisali že pred devetimi leti (Mladina, št. 45, 2010) in ki se po poročanju terenskih ogleduhov trdno drži zastavljene smeri in ravni ponudbe.

To se vidi že takoj, ko odpreš jedilni list, saj so v sam vrh ponudbe postavljene tzv. Shambaline uspešnice. Takšen poudarek morda niti ni nujno potreben, ker tudi v nadaljevanju naletimo na marsikatero jed, ki smo jo v usta dajali že ob omenjeni prvi preverki – še vedno je tu krasna, hrustljava in lahkotna tempura, katere posebnost so bili tokrat aromatični stroki okre; tu so tudi kapesante (no, kapesanti) s pestom iz sladke tajske bazilike in indijskih oreščkov, jasno, da ne gre brez družinice vietnamskih riževih zvitkov (gamberi, piščanec, zelena papaja) in še vedno propisno žlehtnega, a lepo uravnoteženega zelenega tajskega curryja, splošno sprejemljiv okus demonstrirajo tudi sočni koščki piščanca v omaki terijaki s še bolj krasno pasto iz arašidov, račje prsi so bile lepo pečene (priloge pa razen mangovega pireja hitro pozabljive); usta, grlo in zgornji del peristaltike je dodobra ogrela tudi tajska pekoča juha tom yum.

Zdaj pa malo k privzdigovanju obrvi: rezance udon pripravljajo z dimljenim brancinom, a kaj, ko reveža sploh ni moč okusiti, saj vse skupaj prekrijejo agresivni kosmi bonito – fermentirane, sušene in dimljene palamide; gamberi v singapurski omaki (suhi šeri, ingver, čili) so jed, ki je simpatična, a vse preveč enodimenzionalno sladkasta; predvsem pa bi Shambali svetovali malo resnejše ukvarjanje s sladicami. Na tej fronti so se več kot očitno zataknili v klasični novodobni slovenski dosadi: panakota (ok, je pač kokosova in postrežena z mangom in pirejem iz datljev), čokoladni sufle (spet z mangom, tokrat sladoledom) in sladoled (pasijonkin z mandljevo kremo in kokosovo peno) vsi po vrsti stavijo na kontrastno dopolnjevanje oreškastih in sadnih okusov, teksturno pa je vse skupaj en velik kremast dolgčas.

Shambala se je očitno bolj kot z razvojem novih jedi odločila ukvarjati s ponovljivostjo izkušnje, kar v časih, ko vedno novi restavracijski koncepti hitro vznikajo in še hitreje ponikajo, tudi nekaj pomeni. Včasih je več kot vznemirjenje ob okušanju novotarij vredno to, da že vnaprej veš, kaj boš jedel in kako se boš imel.