Temna stran kolesarstva

Kolo je sinonim za prevozno sredstvo, ki je do okolja prijazno, a med okoljsko najbolj škodljivimi športnimi dogodki najdemo prav številne kolesarske dirke

Kolo je sinonim za prevozno sredstvo, ki je do okolja prijazno, saj med kolesarjenjem v ozračje ne izpuščamo škodljivih toplogrednih plinov, kot npr. pri vožnji z avtomobilom. Med okoljsko najbolj škodljivimi športnimi dogodki pa najdemo številne kolesarske dirke. Dirka po Franciji – famozni Tour je največja kolesarska dirka na svetu – in spada med najbolj škodljive športne dogodke, gledano z vidika negativnih posledic, ki jih ta ima za okolje. Natančnih podatkov o izpustih toplogrednih plinov ni, a spremljevalna karavana dirke, v okolje izpusti gromozansko količino emisij. Problem ogljičnega odtisa spremljevalnih vozil skrbi tudi prireditelje dirk, ki napovedujejo zeleno revolucijo v kolesarskem svetu.

Pozornost slovenske (športne) javnosti je usmerjena na španske ceste, kjer je v teku še zadnja velika tritedenska dirka – Vuelta. Za konstantno zanimanje in evforijo med navijači z odličnimi nastopi skrbi kvintet slovenskih kolesarjev, ki odlično nastopa na dirki. Za trenutek odmislimo boj Primoža Rogliča za skupno zmago na Vuelti, ali pa boj Tadeja Pogačarja – ki je najmlajši kolesar na driki – za zmago v kategoriji mladih kolesarjev do 25. leta. Posvetimo se raje spremljevalnemu programu dirke, torej kolesarski karavani, ki omogoča neposredni prenos ter skrbi za nemoten potek dirke.

Z organizacijskega vidika je izpeljava tritedenske dirke precejšen zalogaj. Ob cestah za red in varnost kolesarjev skrbi nepregledna množica policistov, žandarjev in varnostnikov, ki kolesarje spremljajo bodisi na motorjih, bodisi z avtomobili. K temu je potrebno dodati tudi veliko število akreditiranih motoristov, tako snemalcev, ki skrbijo za neposredni prenos dirke, kot tudi fotografov, ki v objektiv zajamejo spektakularne posnetke dogajanja.

Zgolj oglasna karavana, ki krene po trasi vsake etape dve uri pred kolesarji, obsega neverjetnih 160 vozil. 

Za prenos dirke pa je potrebna tudi ‘letalska’ flota, ki všteva nekaj helikopterjev in letalo, ki prejema in oddaja sliko. Toča in neurje sta gledalce, ki dirke spremljajo prek zaslonov, ‘prikrajšala’ za del devete etape, saj so bile razmere preslabe, da bi letalo lahko ostalo v zraku. Zato je bil prenos za nekaj kilometrov, do izboljšanja razmer, omejen le na stacionarne kamere na cilju.

Za kolesarje najpomembnejšo vlogo pa igra avtomobilska flota, ki jo sestavljajo vozila sodnikov in komisarjev dirke ter spremljevalna vozila ekip. Od avtomobilov, ki prevažajo rezervna kolesa, pijačo, hrano in ostalo rezervno opremo za kolesarje med dirko, do avtobusov, ki kolesarje prepeljejo od cilja do hotela in od hotela do štarta naslednje etape. Prav na tem področju – torej omejevanju negativnih okoljskih učinkov izpusta toplogrednih plinov spremljevalne karavane – čaka organizatorje dirk ter kolesarske ekipe še veliko, zares veliko dela.

Stvar je relativno preprosta, saj večino dirk v koledarju organizira Amaury Sport Organisation (ASO), francoski gigant, ki si med drugim lasti tudi francoski športni časopis L’Equipe. Med drugim pa skrbi za organizacijo Toura, Vuelte, Arktične dirke po Norveški, Dirke po Nemčiji, Dirke po Yorkshiru itd.

Kot že rečeno, Tour je za okolje eden od najbolj škodljivih dogodkov. Zgolj oglasna karavana, ki krene po trasi vsake etape dve uri pred kolesarji, obsega neverjetnih 160 vozil. Po besedah organizatorja gre za 11 kilometrov dolgo reklamno procesijo, ki gledalce ‘zabava’ pol ure. Toliko časa namreč potrebujejo vsa vozila, da se zvrstijo mimo gledalcev ob progi. Vsak dan je v akciji tudi 180 kamionov, ki širom Francije prevažajo opremo, ki je potrebna za nemoteno izvedbo dirke. Ti kamioni prevažajo zaščitne ograje, reklamne panoje ter vse potrebno za postavitev štartnega in ciljnega prostora. Če k temu dodamo še vse motorje (nekateri so že danes električni) in avtomobile, ki spremljajo kolesarje na etapah je kaj kmalu jasno, zakaj Tour tako ‘bremeni’ okolje.

Za uspešno spopadanje z okoljsko krizo je potrebna tudi zelena revolucija na področju trajnostnega organiziranja kolesarskih dirk. Prehod na električna vozila je nujen.

Logistika, vštevši oglaševalsko karavano, je podobna tudi pri Giru in Vuelti, a poteka v nekoliko manjšem obsegu. Na manjših dirkah, kot je npr. Dirka po Sloveniji, reklamnih vozil, ki bi oglaševala podjetja med etapo, ni. Letošnjo oglasno karavano Vuelte sestavlja ‘le’ 32 vozil. ASO pa je za dirko akreditiral kar 900 vozil! Vsako od teh vozil bo v treh tednih prevozilo najmanj 3.290 kilometrov, kolikor znaša celotna dolžina trase dirke. V ozračje bodo izpuščene ogromne količine emisij ogljikovega dioksida. Zgolj za primerjavo, uradni pokrovitelj voznega parka Dirke po Sloveniji je letos za potrebe dirke zagotovil več kot 40 vozil.

ASO pa ne stoji križem rok, ampak išče do okolja prijazne rešitve. Avgusta so za potrebe Arktične dirke po Norveškem priskrbeli električna vozila, teh je bilo skupaj 46. To je bila prva dirka, kjer so v celoti bila uporabljena le električna vozila. Po koncu dirke so ta vozila prodali na Norveškem, kjer so marca prodali več električnih vozil, kot pa tistih ‘klasičnih’ na bencinski in dizelski pogon. Ob tem so si organizatorji zadali tudi cilj, da naj bi v treh letih bila tudi vsa vozila kolesarskih ekip na električni pogon. S tem bi odločno zmanjšali negativni ogljični odtis, ki ga ima dirka na čudovito naravo na Lofotih. Doseg električnih vozil je ravno pravšnji, da bi jih lahko uporabljali tudi na večjih dirkah, saj etape in enodnevne dirke niso daljše od tristo kilometrov.

V kolesarskih krogih se pojavljajo govorice, da naj bi ASO intenzivno sodeloval s Škodo – ki je uradni partner Toura in Vuelte – pri izdelavi električnih vozil, ki bi jih lahko uporabili na Touru in Vuelti. Tour je vodilni kolesarski dogodek in pravi brand, po katerem se zgledujejo organizatorji drugih dirk. Prav zato bi bilo pomembno, da Tour čimprej opravi zeleno revolucijo na področju vpliva spremljevalnih vozil na okolje, a to zaradi velikega logističnega zalogaja ne bo lahko.

Še pred desetimi leti smo si lahko po koncu gorskih etap ogledovali posnetke kupov smeti, ki so ležali ob cesti. Danes je kaj takega praktično nemogoče, saj ASO vzdolž ceste postavlja koše za smeti, kamor lahko gledalci odvržejo odpadno embalažo.

Nedavno je britanski kolesarski magazin Rouleur, lepo prikazal napredek, ki ga je Tour in njen organizator ASO dosegel v prizadevanjih po trajnostni organizaciji dirke. V članku je bilo govora predvsem o odpadkih, ki jih ustvarijo številni gledalci – teh naj bi bilo med 10 in 12 milijonov – in skrbi organizatorja, da se vse smeti po koncu etape odpeljejo nazaj v dolino. Še pred desetimi leti smo si lahko po koncu gorskih etap ogledovali posnetke kupov smeti, ki so ležali ob cesti. Danes je kaj takega praktično nemogoče, saj ASO vzdolž ceste postavlja koše za smeti, kamor lahko gledalci odvržejo odpadno embalažo. Poleg tega pa ASO veliko vlaga v kampanje ozaveščanja o pomembnosti ohranjanja čiste narave.

Sedaj je na potezi ponovno ASO, saj lahko z uvedbo električnih vozil pomembno vpliva na okoljske standarde pri organizaciji kolesarskih dirk. Touru bodo sledile tudi druge dirke. Za uspešno spopadanje z okoljsko krizo je potrebna tudi zelena revolucija na področju trajnostnega organiziranja kolesarskih dirk. Prehod na električna vozila je nujen. Prav tako bi lahko nekatere motoriste, ki snemajo kolesarje, nadomestili z uporabo kamer na kolesih tekmovalcev. Tehnologija je že tu, le uporabiti jo je potrebno.