Boj za duše

Članek ’Boj za duše’, ki se ukvarja s stanjem na področju psihoterapije v Sloveniji, sem prebral z zakasnitvijo, čemur je botroval počitniški poletni čas.

Kot predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) sem bil član delovne skupine za normiranje področja psihoterapije v Sloveniji. SKZP, v katero je včlanjeno devet društev različnih psihoterapevtskih modalitet, predstavlja in zastopa predvsem interese psihoterapije kot drugega poklica in neakademsko pot izobraževanja, v članku pa ni niti omenjena.

Čeprav je v članku kar nekaj navedb, s katerimi bi lahko polemiziral, se bom osredotočil na tisto, ki se mi zdi najbolj bistvena. V mislih imam pojasnilo ministrstva za zdravje, da bo: „ … priprava izhodišč za področje dejavnosti psihoterapije in svetovanja nedvomno terjala še nekaj časa, saj je iz delovnega gradiva delovne skupine, ki je delovala v letu 2018, razvidno, da se stališča in pogledi različnih strok še vedno razlikujejo in so si medsebojno nasprotujoči“.

V podrobnosti dogajanja na delovni skupini se ne bom spuščal, želim pa opozoriti, da je bilo marsikaj vendarle narejenega, kljub nenehnemu obstruiranju njenega delovanja s strani članov, ki prihajajo iz zdravstva.

Ker smo s predstavniki kolegija treh fakultet uspeli najti skupni jezik (izhodišče SKZP so namreč profesionalni standardi Evropske zveze za psihoterapijo, ki so s kvantitativnega vidika skoraj identični s standardi, ki jih v članku navaja predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in psihosocialno svetovanje Irena Kosovel), smo v SKZP svoje moči z njimi povezali tako, da smo skupaj oblikovali veliko kvalitetnega gradiva, ki je nujna podlaga za sprejemanje zakona. To gradivo smo predali vodji delovne skupine in se tako držali dogovora, ki smo ga v delovni skupini sklenili na zadnjem, četrtem sestanku.

Ministrstvo za zdravje zato v svojem pojasnilu zamolči pomemben del delovnega gradiva delovne skupine. Med drugim tisti del, ki je povezan prav z vzpostavljanjem jasnih kriterijev, na neobstoj katerih je bil po navedbi psihiatrinje Vesne Švab ob svojem obisku opozorjen predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije.

Kot glavni in najbolj bistveni prispevek SKZP k temu gradivu in k vzpostavljanju jasnih kriterijev psihoterapije kot samostojnega poklica želim izpostaviti kvalitativni vidik Standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije. Glavni avtor tega dela standardov je dr. Rudi Kotnik, izredni profesor na mariborski filozofski fakulteti in med drugim avtor znanstvene monografije Nova paradigma v izobraževanju: je manj lahko več?, ki vsebuje tudi poglavje o psihoterapevtskih standardih izobraževanja.

Kvalitativni vidik standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti so splošne in specifične zahteve psihoterapevtske kompetentnosti glede znanja, razumevanja, sposobnosti in naravnanosti. Iz standardov dejavnosti so izpeljani standardi izobraževanja, v katerih je definirano, kaj naj psihoterapevti po končanem izobraževanju obvladajo. Na ta način spodbujajo transparentnost izobraževanj.

Vključitev takšnih standardov v normiranje področja psihoterapije bi bila svojevrsten slovenski precedens, saj kolikor mi je poznano, nobena od evropskih zakonodaj s področja psihoterapije tega še ne vključuje. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Pomembneje je, da bi državljane z njihovo pomočjo ščitili pred škodljivim ravnanjem, hkrati pa bi na področju psihoterapije spodbujali tudi kvalitetne storitve. Takšni standardi namreč omogočajo transparentnost izobraževanja, kar preprosto pomeni, da znotraj heterogene stroke vsaj približno lahko računamo na enako usposobljenost diplomantov. Ob tem je ključnega pomena, da služijo dejanskim potrebam stroke in ne birokratskim potrebam. Zato so Standardi poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije iz delovnega gradiva za zakon zasnovani tako, da ohranjajo holizem in spoštujejo specifiko psihoterapevtskih pristopov.

Kar me je najbolj zbodlo v omenjenem članku, je vsebovano že v samem naslovu. Sintagma ’boj za duše’ implicira boj za ideološko prevlado (v ideološki namen je žal lahko instrumentaliziran tudi pojem znanstvenosti). Prav tako implicira polarizacijo. Oboje, kot nam je znano iz slovenskih zgodovinskih izkušenj in sedanjosti, deluje v smeri zanikanja pluralnosti in raznolikosti, pa naj gre za politiko ali psihoterapevtsko stroko.

In je v službi nadvlade tako parcialnih političnih in ekonomskih interesov kot tudi elitizma. Omenjeni članek takšno naravnanost še dodatno spodbuja, kar se mi zdi škoda. Škoda predvsem za ljudi, ki so v stiskah.

Moje upanje je, da bi v slovenski psihoterapevtski stroki vendarle zmogli korak naprej in si z združenimi močmi, na način dialoga, prizadevali za dosego čim boljših strokovnih rešitev normiranja področja psihoterapije. Obstoječi predlog Standardov poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije bi lahko bil dobra podlaga za to. Temeljni poudarek namreč iz vstopnih pogojev v izobraževanje za psihoterapevte, kar je bila ena od glavnih srčik spora doslej, prenaša na izstopne pogoje – na to, kaj naj bi psihoterapevt ob zaključenem usposabljanju obvladal. Na ta način predstavlja potencialno osnovo za bolj konstruktivno komunikacijo med različnimi deležniki na področju psihoterapije.

In da se ne bi zaradi nejasnosti spet prelivalo črnilo: po prvi izobrazbi sem profesor francoščine in angleščine. Za psihoterapijo kot drugi poklic sem se dolga leta izobraževal na različnih inštitutih. Sem nosilec certifikata odličnosti inštituta GATLA iz ZDA, diplomiral sem na britanskem inštitutu za geštalt terapijo GPTI in pridobil Evropsko diplomo iz psihoterapije, ki jo podeljuje Evropska zveza za psihoterapijo.