Dušna hrana

Hotel St. Daniel
Hruševica 1b, Štanjel
Tel.: 059 976 929
Za hotelske goste kuhajo vsak dan, za zunanje goste pa za večerje ob petkih, sobotah in nedeljah oziroma po predhodni telefonski ali spletni napovedi.

Ambient:
resno zastavljen podeželski šik z lepo restavriranimi starinami, domiselnimi intervencijami in premišljeno postavitvijo kosov; res prijetno!

Napitki:
poleg obvezne Jazbečeve teranove penine še za prgišče – jasno, da – popolnoma bio pridelanih vin, med njimi butična malvazija in teran domačije Callin

Dostopnost:
nekaj ovinkov in križišč stran od Štanjela, majhno parkirišče za goste, s katerega se po nekaj stopničkah pride do restavracije

Fino:
 ambient narezek

Ne tako fino:
bučkina juha res kratka špura

Degustacijski meni s štirimi postojankami stane 29, dodaten narezek s siri pa 10 evrov.

»Na zdravje!« je s kratko, na naših gostinskih ekspedicijah sicer pogosto slišano krilatico tokratno ekipo na inšpekcijsko pot pospremil direktor Konzumovega referata za dobro počutje in obči blagor. Ciljna zemljevidna bucika je bila namreč zapičena v Hruševico pri Štanjelu, natančneje v hotel St. Daniel, ki se na spletu predstavlja kot »holistična hiša, v kateri se lahko v miru naspite, energetsko napolnite, razgibate v magičnem okolju, uživate v ekološki zdravi hrani in pijači«. Fino, ne?

Glede na z leti vzpostavljen koncept rubrike, ki jo pravkar berete, nas je seveda zanimala izključno zadnja postavka, a kljub temu velja omeniti, da vse skupaj poteka v res prijetnem, sproščenem, umirjenem in elegantnem makro in mikro ambientu, ob zenovsko umirjenem osebju in podobno razpoloženih penzionskih gostih pri drugih mizah v jedilnici.

Večerje tu potekajo po vnaprej zastavljenih špurah in kakšnega hudega zmišljevanja pri hrani ne gre pričakovati – ob rezervaciji so nas zgolj pobarali po morebitnih vegetarijanskih/veganskih prehranskih navadah. Podobno špartanska je izbira vin – Jazbečeva teranova penina, Guerillin zelen ter belo-rdeči parček vin s posestva Ricarda Callina, ki je fotografski studio – sodeč predvsem po krasni malvaziji – več kot suvereno zamenjal za vinograd in klet. Pripominjamo še, da se nam zdi čudno, da v tako izrazito ekološko profiliranem pogonu mineralko natakajo iz pollitrskih plastenk.

Zdaj pa k večerji: narezek je bil na prvi pogled kot velika zmeda, a se je izkazalo, da njegovi številni elementi – na tanke in hrustljavih semen polne ploščate kruhke je bilo naloženo marsikaj: pršut, salamin, sir z brinjem, na suho popečene kocke jajčevcev, jagode belega grozdja, sušeni in sveži paradižniki, rukola in čemaževi cvetovi – v ustih ustvarjajo raznolike, a usklajene kombinacije okusov in tekstur. Pasirana juha iz bučk in leče, ki je sledila, je bila videti precej otožno in je žal takšna zaradi odsotnosti kakršnegakoli zaznavno poudarjenega okusa tudi bila. Bolje je bilo jesti krožnik umamijastih špagetov z na suho popečeno mleto govedino na vrhu ter gostljato paradižnikovo kremo spodaj – ob mešanju obojega (ter priloženih lističih svežega rožmarina) je nastala prav okusna jed, po kateri smo se – glede na bližino Italije in tam vzpostavljenih prehranskih navad – nadejali glavnega krožnika, a se je izkazalo, da je po holistično-energetskih načelih to že kar to; sledil je le še dober, mehak domač sladoled s figami in vloženimi višnjami. In odmerek sira, ki smo si ga izgovorili za spremstvo v kozarcih preostalega terana.

St. Daniel je ljubek hotel, v katerem pa je hrana – sicer dovolj všečna in korektno pripravljena – očitno postavljena v vlogo podpiranja teles pri bolj duhovnih aktivnostih.