Preizkus parlamentarne doslednosti

Ko je nova predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen razkrila svoje komisarje in komisarke, je po Sloveniji zavel sentiment obtožujočega razočaranja. Resor, ki ga je dobil Janez Lenarčič, odgovoren bo za krizno upravljanje, naj bi bil »neugleden«, »tretjeligaški«, »na repu Evrope«. Razlogov za domnevni neuspeh naj bi bilo več – od Šarčevega spodrsljaja, ko se je pred meseci odločil, da ne bo nastopil pred evropskim parlamentom, do samega Lenarčiča, ki je dober diplomat, a brez političnih izkušenj.

Vse te analize in obtoževanja so odveč. Slovenija je majhna država, Marjana Šarca evropska politična elita ne pozna. Prav ima dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki pravi, da bi morala Slovenija, če želi biti na evropski ravni politično vplivnejša, najprej okrepiti posadko diplomatov v Bruslju. Lenarčičev resor ni nepomemben, nasprotno, je tehnične in humanitarne narave, ukvarja se z reševanjem življenj med krizami. Res pa je, da nima velike politične teže. Te resorje so si med seboj razdelile bogate države.

In točno tukaj leži trpko spoznanje, ki ga prinaša sestava nove evropske komisije.

Kdor je po volitvah v evropski parlament mislil, da bo, ker so politične sile, ki so želele razgraditi Evropo, dobile manj, kot so želele, sledil strukturni prelom, je imel prav le deloma. Res je, da je Evropska unija začasno odbila napad radikalne desnice, a to ne pomeni, da se bo hitro spremenila.

Dokaz za to trditev je že predlagana sestava komisije. Evropo vodi stara politična kolacija (EPP, S & D in liberalci), razdelitev komisarskih položajev pa je stvar političnega preračunavanja in sporočil o tem, da so v komisiji enakovredno zastopani vsi deli Evrope. Niso. Ne morejo biti. Evropska politika ne nastaja v Bruslju, nastaja v Berlinu in Parizu. Komisija je predvsem izvrševalec.

Sporni pa so tudi nekateri kandidati za komisarje. Eden izmed podpredsednikov komisije in zunanjepolitični predstavnik naj bi postal španski zunanji minister Josep Borrell, ki je lani zaradi vztrajnih vprašanj novinarja nemškega medija Deutsche Welle o političnih sodnih procesih v Madridu vehementno prekinil intervju. Komisar za kmetijstvo naj bi postal Poljak Krzysztof Szczerski, ki ga evropski urad za boj proti goljufijam Olaf preiskuje zaradi domnevnih nepravilnosti pri povračilu potnih stroškov iz časa, ko je bil evropski poslanec. Z obtožbami zaradi korupcije je obremenjena tudi Romunka Rovana Plumb, ki naj bi vodila evropski resor za promet.

Za širitev Evropske unije naj bi bil odgovoren Madžar Laszlo Trocsanyi. To, da bo ta resor vodil predstavnik države, ki neposredno meji na Srbijo, je nehigienično, saj ima Madžarska pri približevanju lastne interese – podobno bi bilo, če bi ta resor vodila Slovenija. A to ni največja Trocsanyijeva težava. Je namreč nekdanji madžarski pravosodni minister, ki je pripravil sporno madžarsko azilno zakonodajo, je arhitekt pravosodne reforme, zaradi katere Bruselj napada Budimpešto, sodeloval je pri pisanju zakonov, ki kriminalizirajo do vlade kritične nevladne organizacije, zaradi njegovih ukrepov je Budimpešto zapustila tudi Srednjeevropska univerza (CEO). Trocsanyi je Orbanov človek, njegova nominacija za komisarja je provokacija.

Ursula von der Leyen ima pred seboj težko nalogo. Njena EPP je razdeljena, ni samo Orban tisti, ki zapira Evropo, enako razmišljajo tudi člani bavarske CSU in višegrajski nacionalisti. Predsednica komisije je sicer tista nemška ministrica, ki je Orbanovo ravnanje v času begunske krize označila »za nesprejemljivo in v nasprotju s tistim, kar naj bi Evropa bila«.

Politika je igra moči, igra postopkov. Morda pa Ursula von der Leyen deluje premeteno. Sprejela je kandidate, ki so ji jih navrgle evropske države, med njimi tudi nesprejemljive, zdaj pa čaka, kaj bodo o njih dejali evropski poslanci. Nanje je prenesla politično odgovornost. Madžar Istvan Ujhelyi, evropski poslanec v skupini S & D, je ob objavi komisarskih nominacij o rojaku zapisal tole: »Draga von der Leyen, nenavadno je, da bo človek, ki je na Madžarskem rušil pravno državo, odgovoren za pravno državo v državah pristopnicah ... To je šala.«

Podobno lahko storijo Slovenci. Nekateri izmed njih so pred petimi leti z veliko preračunljivostjo napadali kandidaturo Alenke Bratušek, zdaj pa lahko, tokrat bistveno bolj argumentirano, zavrnejo sporne komisarske kandidate. Njihovo glasovanje bo preizkus parlamentarne doslednosti.