Premog, gorivo prihodnosti

Spoštovani, nimam dovolj prostora, da bi podrobneje odgovoril na vse pripombe, ki sta jih v svojih pismih zapisala g. Bregar in g. Mezgec in ki si odgovor zaslužijo, zato odgovarjam na kratko. Naslednji seznam (nikakor ne popoln) predstavlja nekaj napak v modelih IPCC, ter več vprašanj, ki jih pri IPCC bodisi popolnoma zanemarjajo kot nepomembna, bodisi jim ne pripisujejo prave teže.

1) V odprtem ozračju učinek tople grede fizikalno ni mogoč. To je vedel že Fourier, ki je jasno zapisal: „ ... če ogrevanemu zraku preprečimo, da se dviga in širi, potem ...“. A Svante Arrhenius je to narobe razumel in na tej napaki, ter na Langleyevi napačni oceni sevalne temperature Lune, zasnoval sicer večkrat kritizirano (Knut Ångström in drugi) teorijo, da podvojitev vsebnosti CO2 v ozračju prispeva 8°C. V 70tih letih so to idejo obudili, leta 1997 pa postavili na drugačne osnove in od takrat naj bi celotni toplogredni učinek (CO2 s povratno zanko prek vodne pare) znašal okoli 3-3,5°C.
2) CO2 sicer res ogreva ozračje, vendar je suhi učinek le okoli 1-1.2°C za vsako podvojitev vsebnosti. Vodna para pa zaradi tvorbe oblakov ima neto ohlajevalni učinek. Že 2% povečane oblačnosti ima nasprotni učinek kot podvojitev vsebnosti CO2. Glej graf na http://climate4you.com/ v rubriki Climate+Clouds.
3) IPCC predpostavlja, da izpuščeni CO2 ostane v ozračju najmanj 130 let. Toda meritve vsebnosti radioizotopa ogljika C-14, ki se je zaradi jedrskih eksplozij v ozračju od 1945 do 1963 podvojila (Wiki!), po dogovoru o prenehanju takih poskusov leta 1963 kažejo, da naravni procesi absorbirajo presežek CO2 na polovično vrednost že v 15 letih. Upoštevanje dinamike sezonskih nihanj vsebnosti CO2 (za dobrih 6ppm) pa nakazuje, da so ti procesi še precej hitrejši, vsa svetovna literatura s tega področja navaja rezidenčne čase med 3 in 9 let. Glej moj članek v zadnji septembrski številki revije Življenje in tehnika, ki izide te dni, pa še drugi del v oktobrski številki.
4) Pri oceni rasti vsebnosti CO2 v ozračju IPCC sledi modelu Jamesa Hansena (1988), ki ob primerjavi kumulativnih človeških izpustov in letnega prirastka CO2 v ozračju ugotavlja, da približno 56% človeških izpustov ponikne v rastline, tla in površje oceanov že v istem letu, preostalih 44% pa naj bi ostalo v ozračju vsaj 130 let. To je fizikalno nesmiselno, narava ne more razlikovati molekule CO2 iz človeških izpustov od tistih iz naravnih virov, ponori zajemajo iz celotne količine CO2 v ozračju in ne le od tistih dodanih. Hansenov model je napačen, to tudi potrjujejo meritve, omenjene v točki 3).
5) Med letoma 1975 in 2000 je globalna temperatura naraščala za 0,15°C na desetletje, skladno z vsebnostjo CO2, ki je naraščala od 12 do 18 ppm na desetletje. A po letu 2000 se je rast satelitsko izmerjenih temperatur ustavila (znotraj merilne napake, +/-0.25°C), med tem ko je vsebnost CO2 še naprej naraščala za 18ppm na desetletje. Kar je prej zgledalo kot dokaj zanesljiva korelacija, se je podrlo: očitno CO2 ni ne edini ne najmočnejši dejavnik, ki kontrolira temperaturo ozračja. Za podatke glej
6) Klimatski računalniški modeli IPCC obravnavajo temperaturo ozračja kot funkcijo sevalnega ravnovesja Sonca pri kratkih valovnih dolžinah in Zemlje pri dolgih valovnih dolžinah, kar je le delno prav. A zaradi neupoštevanja adiabatnega ogrevanja pripisujejo toplogrednemu učinku ozračja pretirano velik vpliv. Posledično jim vsi računalniški modeli napovedujejo naraščanje temperature 2-8× hitreje, kot kažejo satelitske meritve in meritve z meteorološkimi baloni. Še najbližje realnim razmeram prideta dva računalniška modela, razvita v Rusiji!
7) Sevalno ravnovesje Zemlje, izmerjeno s sateliti, bi po IPCC moralo naraščati sorazmerno rasti vsebnosti CO2 v ozračju, a se v resnici ne spreminja, razen sezonskih nihanj ne kaže nobenega dolgoročnega trenda.
8) V modelu sevalnega ravnovesja Zemlje je sevanje toplogrednih plinov proti tlom 6× preveliko. Namreč molekula CO2, ki zajame foton in ga nato izseva, tega lahko izseva v kateri koli prostorski smeri, ne zgolj proti tlom. Prostorski kot proti tlom je približno 1/6 celotnega prostorskega kota. Ker pa je povprečna prosta pot fotonov pri valovnih dolžinah 14-16µm, kjer CO2 absorbira, okoli 22m pri tleh in z višino zaradi redkejšega zraka hitro narašča, se sevanje hitro razprši in ne more nazaj ogrevati tla.
9) Če bi veljal model tople grede, kot ga zagovarjajo pri IPCC, bi se moralo ozračje ogrevati najhitreje nad ekvatorialnim pasom na višinah med 5 in 8 km. Za to obstajajo dobri fizikalni razlogi, a za pojasnjevanje bi porabil preveč prostora. V resnici pa meritve s sateliti in meteorološkimi baloni tega ne kažejo, hitrost ogrevanja ozračja enakomerno pada z višino. Drži pa, da se polarna območja ogrevajo nekoliko hitreje (a spet ne tako hitro, kot predvidevajo modeli IPCC).
10) Matematična funkcija, ki po modelih IPCC predstavlja učinek tople grede na temperaturo, hitro divergira v neskončnost. Zato pri IPCC govorijo o točki prevesa, po kateri ni več poti nazaj. V resnici pa bi to zahtevalo neskončno veliko energije, ta pa je končna. V realnosti ima ta matematična funkcija razmeroma nizek maksimum, ki se potem prevesi v negativno območje. To pomeni, da ogrevanje Zemlje nad neko temperaturo ni več možno. V zvezi s tem se pogosto omenja primer Venere, katere ozračje vsebuje 96% CO2, površinska temperatura pa je okoli 460°C. Toda ta temperatura je skoraj enaka po celotnem planetu od pola do pola, ter na dnevni in nočni strani, Venera pa se vrti počasneje od svoje orbitalne periode in bi se na nočni strani morala ohladiti, še zlasti ker so njeni oblaki zelo odsevni in do tal pride le 2% sončne svetlobe. Očitno je glavni razlog visoke temperature adiabatno ogrevanje (površinski pritisk je 92× večji kot na Zemlji), ne pa učinek tople grede.
11)V modelih IPCC se vpliv sprememb sončnega sevanja upošteva minimalno (0,1%), kar sicer res izmerijo tudi sateliti. Čeprav je 70% te spremembe v UV območju in zato vpliva pretežno na stratosferski ozon, ta sprememba ni zadostna, da bi pojasnila ogrevanje ozračja od leta 1950 naprej. Toda IPCC pri Soncu ne upošteva, da se med visoko aktivnostjo Sonca močno poveča število koronarnih izbruhov plazme, ki močno vplivajo na stratosfero. To pa spremlja tudi izredno močno povečanje sevanja v območju X žarkov (do 100.000×). Obratno, v času nizke sončne aktivnosti sončevo magnetno polje močno oslabi in ne odklanja več kozmičnih delcev visoke energije. Ti ob trkih z molekulami zraka ionizirajo ozračje in tako ustvarijo več kondenzacijskih jeder, ter pripomorejo izdatnejši tvorbi oblakov (CERN CLOUD Experiment, H. Svensmark). Ta pojav sicer ni odločilen, pripomore pa k ohlajanju ozračja, a tega tudi modeli IPCC ne upoštevajo. Kot sem seznanjen, se na tem področju v naslednjem poročilu (AR6), ki je tik pred izidom, obetajo nekatere manjše spremembe. 12) V modelih IPCC ne upoštevajo niti preprostega dejstva, da je termična kapaciteta vode 1118× večja kot pri ozračju, zaradi česar se oceani ogrevajo zelo počasi (površinski časovni zamik je običajno 5 mesecev, globinski pa celo do več stoletij, 300-800 let). Morski tokovi in vetrovi pa močno vplivajo na nekatera nihanja površinske temperature (pojav El Niño, Atlantska multidekadna oscilacija, itd.). Zato je velika verjetnost, da je vsaj del modernega ogrevanja zakasnjena posledica preteklih sprememb. Vemo, da smo v srednjem veku imeli po letu 1000 zelo toplo obdobje, po letu 1650 pa malo ledeno dobo, nato pa spet toplo med leti 1930-1940, ohlajanje do leta 1975, ko se je govorilo o ponovnem povratku ledene dobe, nato pa 20 letno ogrevanje in sedanjo že 20 letno »pavzo« v ogrevanju. Bodi zaenkrat dovolj, ob priliki pa lahko povem še mnogo več.