Zadnji odcep za Evropo

Ryszard Kapuściński, legendarni poljski novinar, pisec literarnih reportaž, kandidat za Nobelovo nagrado, ki je velik del življenja preživel v Afriki, kjer je skakal od revolucije do revolucije, od enega državnega udara do drugega, v svojem delu Ebenovina, prevedenem tudi v slovenski jezik, opisuje, kaj se je zgodilo z afriškimi državami, potem ko so se osvobodile, ko so se rešile kolonializma. Zelo hitro, v dnevu ali dveh, je sledila »menjava straže«, prej so vladali Evropejci, po novem pripadniki tega ali onega klana. Temelji za tranzicijo so bili postavljeni že prej. V času belske nadvlade so v Londonu ali Parizu državne uradnike spodbujali, naj se vendarle preselijo v Afriko, ponujali so jim veliko: vrt, vilo, bazen, avtomobil, bajno plačo, služinčad – kolonialna birokracija je živela rajsko. In ko je ta birokracija zapustila položaje, so te palače, to razkošje zasedli drugi. Začel se je, tako Kapuściński, neizmerno oster in krut boj za oblast. »V hipu, na mah se je pojavil nov razred, ki ničesar ne ustvarja niti ne proizvaja, temveč samo vlada družbi in uživa privilegije.« Francozi so ta pojav cinično poimenovali »politique du ventre«, politika trebuha. Politika je postala način, kako na hitro obogateti, kako si pridobiti bogastvo in družbeno moč.

Ljudje, ki so delali z njo, pravijo, da je pragmatična, realistična, v nasprotju z Junckerjem ne pije. Predvsem je delovna.

Seveda ne gre zgolj za Afriko, za pojave izpred pol stoletja. Podobne procese, kako torej politiko izkoristiti za pot do bogastva in moči, vidimo v ZDA. V prvi ekipi Trumpovih svetovalcev, pomočnikov, njegovih prvokategornikov, njegovega sanjskega moštva – nekaj jih je potem ameriški predsednik zamenjal in pri tem poiskal zelo podobne – je mrgolelo bogatašev. Okoljska publicistka Naomi Klein je zapisala, da v njegovem kabinetu ne sedijo zgolj posamezniki, ki se kopajo v denarju, temveč tudi takšni, »ki so obogateli z zavestnim škodovanjem nekaterim najbolj nebogljenim ljudem na svetu«. Po podatkih televizije NBC so imeli Trumpovi najbližji sodelavci kar 14,5 milijarde dolarjev neto premoženja. Med njimi je finančni minister Steven Mnuchin, nekdanji špekulativni bančnik, katerega banka OneWest je v času nepremičninskega zloma z domov nagnala na desettisoče ljudi. Takšen je bil, Trump ga je marca 2018 zamenjal, nekdanji državni sekretar Rex Tillerson, ki je pred prihodom k Trumpu vodil eno največjih naftnih korporacij na svetu Exxon Mobil. S Trumpovim imenovanjem se »ni zgodil prehod, temveč korporativni udar«, je o ekipi predsednika ZDA zapisala Naomi Klein.

Od ljudi, ki politično funkcijo vidijo kot bližnjico do bogastva ali kot način, kako ga ohraniti, radikalnega, kopernikanskega obrata v vsebini vladanja ali pa vsaj v izvajanju politike kot ukvarjanja s skupnim, ne s partikularnim, ni pričakovati.

To nas pripelje do sestave nove evropske komisije, ki jo je prejšnji teden predlagala Ursula von der Leyen. Trditi, da so v njej ljudje, kakršne si je izbral Trump, bi bilo pretirano, trditi, da bodo zgolj zasedli prostrane bruseljske pisarne, podcenjujoče. Predlagani komisarji so plod političnega barantanja, ponudba Ursule von der Leyen pa ni mamljiva.

Kar je logično. Evropsko komisijo je v prejšnjem mandatu vodil Jean-Claude Juncker, tisti politik, ki je dolgo vladal v Luksemburgu, vojvodski državici, največji davčni oazi v Evropski uniji. Juncker je postal predsednik komisije, čeprav se je vedelo, da popiva. Novinarji, ki so ga poznali, so trdili, »da Juncker nima težav z alkoholom, ampak brez njega«, a predsednik evropske komisije je te obtožbe zavračal. Tako kot je bila Junckerjeva komisija rezultat tedanjih političnih razmerij, je komisija, ki nastaja pod poveljstvom nekdanje nemške obrambne ministrice, stvar dogovora evropske politične elite. Ljudje, volivci, ki so na volitvah izbirali »vodilne kandidate«, s ponujeno sestavo nimajo nič.

V predlagani komisiji je nekaj res šibkih imen. Na vsaj štiri izmed njih se lepijo obtožbe o koruptivnosti. Belgijec Didier Reynders naj bi se bil okoristil med gradnjo belgijskega veleposlaništva v Kongu, Francozinjo Sylvie Goulard preiskuje evropski urad za boj proti goljufijam Olaf zaradi domnevne napačne porabe sredstev parlamenta, podobno je s Poljakom Januszem Wojciechowskim. Romunko Rovano Plumb so pred leti preiskovali, ker naj bi bila povezana s sumljivim nakupom nekega otoka na Donavi, preiskavo pa so zaradi sklicevanja na imuniteto ustavili. Španec Josep Borrell, najstarejši, najizkušenejši kandidat za evropskega komisarja, je leta 2012 moral odstopiti s položaja predsednika Inštituta evropske univerze, ker je pri dohodku pozabil navesti 300 tisoč evrov, ki jih je zaslužil kot član nadzornega sveta španskega energetskega podjetja Abengoa. Borrell ni prijavil navzkrižja interesov.

Evropski poslanec Zelenih Daniel Freund je o predlaganih imenih za nemški časnik Der Spiegel dejal: »Ne predstavljam si, da bi Ursula von der Leyen želela sodelovati s temi ljudmi.« Pri novi komisarski ekipi pa ne gre le za težave s korupcijskimi tveganji.

Pri nekaterih kandidatih obstajajo resni politični zadržki. Madžar László Trócsányi, odgovoren naj bi bil za resor za širitev, je v Budimpešti vodil pravosodno reformo, ki se zdi Bruslju izrazito sporna, zaradi nje je zoper Madžarsko stekel postopek. Resor za gospodarstvo naj bi vodil nekdanji italijanski premier Paolo Gentiloni, ki je sicer oster kritik neevropskih politik Mattea Salvinija, a prihaja iz države, katere proračunski primanjkljaj znaša 133 odstotkov italijanskega BDP. Njegovo nominacijo za komisarja za gospodarstvo moramo razumeti predvsem kot politični signal proevropskim politikom v Italiji.

Vse te kandidate so Ursuli von der Leyen predlagale posamezne države. Ni jih izbrala sama, res pa je tudi, da jih ni zavrnila.

Zdaj jih lahko na zaslišanjih zavrnejo evropski poslanci. Tanja Fajon je že potrdila, da ne bo glasovala za madžarskega kandidata, do njega pa je zelo kritičen tudi Milan Brglez, dejal je, da je njegova nominacija »pre- več vnebovpijoča, da bi šli mimo tisti, ki v EU zagovarjamo vladavino prava«.

Do zdaj se je že nekajkrat zgodilo, da so v predlaganih komisarskih ekipah izpeljali menjave. Pred petimi leti so Alenko Bratušek spodnesle notranjepolitične igre v Sloveniji, pred 15 leti Italijana Rocca Buttiglioneja govorjenje o tem, da je homoseksualnost greh in da so ženske v družini pod zaščito moških. Zgodilo se je tudi, da je odstopila celotna evropska komisija. To je bilo leta 1999 pod poveljstvom Jacquesa Santerja. Odneslo jo je poročilo o netransparentni porabi evropskega denarja.

Evropski poslanec Zelenih Daniel Freund je o predlaganih imenih za komisarje za nemški Spiegel dejal: »Ne predstavljam si, da bi Ursula von de Leyen želela sodelovati s temi ljudmi.«

Sporni madžarski kandidat László Trócsányi je seveda Orbánova izbira, njegova nominacija je plod dogovora v največji evropski parlamentarni skupini EPP, posledica spora med višegrajskim in levim krilom EPP, pravzaprav levim krilom nemške CDU, iz katerega je predsednica evropske komisije. Nekateri člani EPP so prav tako nezadovoljni z razdelitvijo komisarskih mest, saj je skupina S & D v komisarski ekipi, četudi ima v parlamentu manj poslancev, dobila več predstavnikov. Če bo torej Trócsányi prisiljen oditi, bo moral oditi še kakšen drug komisar z liste S & D.

Evropske vrednote

Največ kritik pa je doživelo poimenovanje resorja, ki je namenjen »varovanju našega evropskega načina življenja«. Vodil ga bo Grk Margaritis Schinas. Njegov resor naj bi bil odgovoren tudi za migracije.

Povezovanje migracij z varovanjem Evrope je nevarno. Evrope ne ogrožajo migranti, ogrožajo jo populisti, ki migracije izkoriščajo za rušenje evropskih vrednot. Recimo solidarnosti. Takšno poimenovanje je nacionalistično, to, da je bila nad njim najbolj navdušena Francozinja Marine Le Pen, pove veliko.

Liberalna evropska poslanka, Nizozemka Sophie in’ t Veld, je za britanski Independent dejala: »Bistvo evropskega načina življenja je svoboda posameznikov, da izberejo svoj način življenja,« in dodala, »da so edina grožnja ’našemu načinu življenja’ avtokrati in populisti, kot so Orbán, Kaczyński ali Johnson, ki nasprotujejo vladavini prava, temeljnim pravicam in demokraciji.« Na kritike je Ursula von der Leyen odgovorila s posebnim pismom, objavljenim v več medijih, kjer je zapisala, da smo v Evropi »videli tuje sile, ki so se od zunaj vmešavale v naše volitve. In videli smo domače populiste s poceni nacionalističnimi slogani, ki so nas skušali destabilizirati od znotraj. Tem silam ne smemo dovoliti, da ugrabijo definicijo evropskega načina življenja. Želijo, da bi jo razumeli ravno nasprotno od njenega pomena.« Hkrati je dopustila možnost, da se bo sporni resor preimenoval. Predsednica evropske komisije je o varovanju evropskih vrednot pisala tudi v svojem programu, političnem credu, objavljenem pred nekaj meseci. Prva, najpomembnejša vrednota naj bi bilo »spoštovanje vladavine prava«, pri vprašanju migracij pa je zapisala, da je treba prenoviti skupni evropski azilni sistem. Skupni torej – »vsi si moramo pomagati«. Solističnih akcij tipa Orbán v tej viziji ni.

Ursula von der Leyen ni naivna. In ima dva pomembna zaveznika, Angelo Merkel in Emmanuela Macrona, ki jo je predlagal za ta položaj. Sestava njene komisije je odraz današnje Evrope. Vodilnih položajev v tej komisiji niso dobili sporni kandidati. V množici komisarjev in podpredsednikov sta najpomembnejša predvsem dva, socialist Frans Timmermans, ki bo odgovoren za novi »evropski zeleni dogovor«, in liberalka Margrethe Vestager, ki bo odgovorna za konkurenco in digitalno Evropo. To sta tudi dve bistveni usmeritvi von der Leyenove.

Ljudje, ki so delali z njo, pravijo, da je pragmatična, realistična, tudi ne pije. Predvsem pa je delovna. Kot je julija poročal radio BBC 4, naj bi bila pogosto spala v službi, »prav tako ne hodi v trgovine, sovraži nakupovanje, včasih si obleke izposoja kar od hčera ali sodelavk. Verjetno je edina ministrica kakšne velike države, ki ima več otrok kot oblek.« Predvsem pa je v njenem političnem programu veliko besed o Evropi. Ko je bila Ursula von der Leyen še nemška ministrica za obrambo, je dejala, da moramo ostati čezatlantski, a hkrati bolj evropski. »Donald Trump se mora odločiti, na kateri strani je. Ali je na strani zakona, miru in demokracije. Ali pa mu je za te stvari vseeno in išče le najboljšega prijatelja.« To je bilo novembra 2016, najboljši Trumpov prijatelj pa je Vladimir Putin.

*Komisarska ekipa, ki jo je predlagala predsednica evropske komisije Ursula von del Leyen : Nicolas Schmit, komisar za delovna mesta; Ylva Johansson, resor za notranje zadeve; Kadri Simson, resor za energijo; Janusz Wojciechowski, resor za kmetijstvo; Stella Kyriakides, resor za zdravje; Janez Lenarčič, resor za krizno upravljanje; Helena Dalli, resor za enakopravnost; Phil Hogan, resor za trgovino; Valdis Dombrovskis, izvršni podpredsednik za gospodarstvo in komisar za finančne trge; Vera Jourova, podpredsednica, odgovorna za vrednote in transport; Ursula von der Leyen, predsednica evropske komisije; Maroš Šefčovič, podpredsednik za medinstitucionalne odnose; Johannes Hahn, resor za proračun in upravo; Margrethe Vestager, izvršna podpredsednica za digitalno Evropo, odgovorna tudi za konkurenco; Sylvie Goulard, resor za notranji trg; Frans Timmermans, izvršni podpredsednik za zeleni dogovor in komisar za podnebno ukrepanje; Jutta Urpilainen, resor za mednarodna partnerstva; László Trócsányi, resor za širitev EU; Marija Gabriel, resor za inovacije in mlade; Rovana Plumb, resor za promet; Elisa Ferreira, resor za kohezijo in reforme; Didier Reynders, resor za pravosodje; Paolo Gentiloni, resor za gospodarstvo; Dubravka Šuica, podpredsednica, odgovorna za demokracijo in demografijo; Josep Borrell, visoki zunanjepolitični predstavnik EU; Virginijus Sinkevičius, resor za oceane; Margaritis Schinas, resor za varovanje evropskega načina življenja