Podnebje je zakon

Ministrstvo za okolje in prostor je objavilo osnutek zakona o podnebni politiki, dokumenta, ki naj bi na zakonski ravni zakoličil cilje ukrepanja v boju proti podnebnim spremembam. Gre za posledico spoznanja, da različni programi, strategije in akcijski načrti niso zadovoljivo zavezujoči za odločevalce. Zakon sledi podobnim dokumentom, ki so jih že sprejele številne evropske države, denimo Nizozemska in Danska.

Predlog zakona, ki bo do sredine oktobra v javni razpravi, določa cilj ogljične nevtralnosti Slovenije do leta 2050. Takrat izpusti ne bodo smeli biti večji od ponorov CO2, torej sposobnosti gozdov in tal za zajemanje ogljika iz zraka.

Osnutek zakona je kratek. Ima zgolj 15 členov, saj natančnejše določanje načinov za doseganje zastavljenih ciljev prepušča dolgoročni podnebni strategiji, ki jo bo potrjeval državni zbor in jo bo treba revidirati vsaj vsakih deset let.

Vlada bo morala pripravljati letna poročila o izvajanju ukrepov in njihovi uspešnosti, ta pa bo državni zbor obravnaval na podnebni dan, ki bo vsak tretji četrtek v oktobru, ko naj bi potekale tudi različne ozaveščevalne prireditve na temo podnebnih sprememb.

Zakon poleg tega predvideva ustanovitev podnebnega sveta, posvetovalnega telesa vlade, ki naj bi ga sestavljali neodvisni strokovnjaki, katerih naloga naj bi bila podajanje mnenj v zvezi z načrtovanimi in izpeljanimi podnebnimi ukrepi.

Od prvotnih namer, ki jih je vlada spomladi predstavila v okviru dolgoročne podnebne strategije, je iz zakona izpadla določba o oblikovanju petletnih podnebnih načrtov ukrepanja, kot je to določeno v nizozemskem zakonu. S tem si je izvršilna oblast zagotovila več manevrskega prostora za krojenje ukrepanja v skladu s kratkoročnimi političnimi cilji. To pa je ravno stvar, ki naj bi se ji s podnebnim zakonom skušali izogniti.

Nasploh se zdi, da je predlagani zakon plod iskanja najmanjšega skupnega imenovalca in da vsakokratni vladi še vedno pušča preveč manevrskega prostora za izmikanje odločnejšim ukrepom. Stališča strokovnjakov, zbranih v podnebnem svetu, denimo sploh ne bodo zavezujoča.

Tudi določilo, da je »cilj Slovenije doseči ogljično nevtralnost do leta 2050«, bi lahko zapisali veliko odločneje – »Slovenija bo do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost«.

Ob objavi predloga zakona je v navadi, da predlagatelj v dokument zapiše tudi predvidene posledice sprejetja za državni proračun. Tokrat je drugače. »Ocena potrebnega finančnega okvira in sredstev za izvajanje dolgoročne podnebne politike v tem trenutku še ni na voljo niti na ravni EU niti v številnih državah članicah, vključno v Sloveniji.«

Jasno pa je, da država pri financiranju ukrepov zelo računa na zasebna podjetja in državljane. »Potrebne bodo naložbe v energetske sisteme in z njimi povezano infrastrukturo, za veliko večino katerih bodo odgovorna zasebna podjetja in gospodinjstva.«