Po poti »onkraj kapitalizma«

Kakšne ukrepe za odpravo globalne neenakosti v novi knjigi predlaga Thomas Piketty? 

Konec prejšnjega tedna je izšla nova knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja. Avtor v delu, naslovljenem Kapital in ideologija, nadaljuje raziskovanje neenakosti, kakor si ga je začrtal s Kapitalom v 21. stoletju, s katerim se je izstrelil med zvezde svetovne ekonomije. V novi knjigi se je – kot je dejal v pogovoru za francoski časnik L’Obs – »lotil dveh primanjkljajev svoje prejšnje študije; osredotočil sem se le na analiziranje zahodnih gospodarstev, premalo pozornosti pa sem namenil vprašanju, kako so politične ideologije upravičevale in zagovarjale neenakost«.

Iz recenzije Branka Milanovića in peščice drugih, ki so knjigo prebrali v francoščini – angleški prevod bo izšel marca prihodnje leto –, je razvidno, da je za splošno javnost najzanimivejši drugi del njegove knjige, v katerem analizira vznik, ustroj in delovanje ideologij, ki so od srednjega veka upravičevale neenakost v družbi kot naravno danost. Po Pikettyju je namreč zmotno prepričanje, da je »neenakost zakoreninjena v naravi ali je le posledica sprememb na tehnološkem področju«, v resnici so njeni izvori v politiki in ideologiji. »Zato jo je lažje izzvati,« je dejal za L’Obs.

Zanimiva, morda tudi najpomembnejša, je njegova razčlemba razlogov za razpad delavskega razreda po drugi svetovni vojni, saj naj bi se bile na podlagi tega razkola izoblikovale današnje ideološke usmeritve. Ključna ločnica naj bi bila izobrazba. Ta je bila v t. i. povojnem »socialdemokratskem obdobju« dostopnejša; tisti, ki naj bi možnost izobraževanja izkoristili, naj bi danes sodili v visokošolko izobraženi (brahmanski) kler, tisti, ki je niso, so izključeni. Ta razmerja po Pikettyju določajo tudi izbiro političnih preferenc. Interesi izobraženih naj bi bili skladnejši z interesi kapitala in konservativnih strank, manj izobraženi pa so našli zaveznike v novodobnih populistih.

Tudi v tej knjigi posebej omeni obdobje od leta 1950 do 1980 kot najuspešnejši čas v gospodarskem in siceršnjem smislu, saj so v njem najbolj uspevale »egalitarne politične koalicije«, države pa so imele največjo gospodarsko rast in življenjska raven se je najbolj zvišala. Zato se zavzema za nove »egalitarne koalicije«, vendar te po njegovem mnenju niso mogoče brez radikalne rekonstrukcije temeljev sedanjih ideologij, to pa je mogoče le s konkretnimi posegi v razmerje med delom in kapitalom. Od tu njegov predlog za okrepitev participacije delavstva v podjetjih, za korenito omejitev glasovalnih pravic največjih delničarjev v podjetjih, za uvedbo individualnega davka na ogljični odtis in njegov predlog za uvedbo progresivne davčne lestvice na premoženje, dohodke in dediščino; tako radikalne, da so nekateri komentatorji v njem zaznali pozive k »ukinitvi milijarderjev« oziroma kar k »reapropriaciji«.

Vlade seveda nimajo posluha za Pikettyjeve predloge. Tako kot so prezrle poziv k uvedbi globalnega davka na finančne transakcije iz njegove prve knjige, tudi zdajšnji predlogi verjetno ne bodo padli na plodna tla.

Piketty se tega morda zaveda, a zaveda se tudi tega, da morajo biti ti takšni, kot so, ravno zato, ker najjasneje izražajo izkrivljenost zdajšnje ureditve.