»Ženski nogomet je nogomet sedanjosti«

Pregled ženskega nogometa pred Izvršnim odborom v Ljubljani

Ženski nogomet je v porastu. In še naprej bo tako. S porazom moške nizozemske reprezentance na Svetovnem prvenstvu 2010 proti Španiji, ki ga lahko štejemo za še eno nepogrešljivo napako nizozemskega nogometa, bi se pred manj kot desetletjem kakršnakoli primerjava med moško in žensko reprezentanco te države štela za znanstveno fantastiko. Ko pa danes primerjamo te dve reprezentanci, hitro ugotovimo, kako se lahko s pomočjo dolgoročne naložbene strategije v kombinaciji s strastjo in malo sreče dosežejo zelo oprijemljivi rezultati. Nizozemska moška reprezentanca namreč že nekaj let, in to precej zasluženo, ni nastopila na nobenem večjem mednarodnem tekmovanju.

Tako izjava Uefinega predsednika Aleksandra Čeferina na kongresu, ki je potekal februarja lani v Rimu, sploh ne preseneča: »Ženski nogomet je nogomet sedanjosti.« Na kongresu so ratificirali prvo Uefino strategijo - Skupaj za prihodnost nogometa 2019–24, ki je načrt za poenotenje in zagotavljanje prihodnosti tega športa. Ključna točka načrta je prav ženski nogomet, saj je podstrategija slednjega posvečena promociji, inovacij ter razvoju ženskega nogometa. Pod Čeferinovim vodstvom je Uefin program za razvoj ženskega nogometa, ki so ga lansirali leta 2010, dobil velik zagon in ženski nogomet je dobesedno eksplodiral. Ukrepi so usmerjeni v izvedbo več sto projektov, financiranih v vseh 55 zvezah članicah. Številni projekti so namenjeni osnovnemu (grassroots) nogometu za dekleta in ženske.

Ni davno tega, ko so nogometašice s težavo našle igrišče, na katerem bi lahko igrale, kaj šele nekoga, ki jim bi za to plačal. Članek, objavljen v Economistu med lanskim Svetovnim pokalom v Franciji, razkriva, da je med letoma 1921 in 1971 Nogometna zveza (FA), ki vlada angleškemu športu, ženskam prepovedala uporabo igrišč moških profesionalnih moštev, saj je trdila, da je ta šport precej neprimeren za ženske in jih ne bi smeli spodbujati. Odločitev se je zdela precej nelogična, če upoštevamo dejstvo, da so med prvo svetovno vojno tekme ženskega nogometa pritegnile ogromne množice, ki so včasih celo presegle 50.000 gledalcev. Podobna prepoved je bila v Nemčiji odpravljena leta 1970. Prav tako so ZDA, ki so lani poleti zmagale na Svetovnem prvenstvu v Franciji, šele leta 1972 sprejele zakon, ki organizacijam, ki prejemajo sredstva zvezne vlade, prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola. To je prisililo univerze, da so začele enakovredno financirati športnike in športnice ter sprožilo velik porast ženskega nogometa v tej državi. Res je, da imajo ZDA najširšo paleto talentov, vendar zmaga njihovega moštva ni končala prepirov o enakem plačilu brez diskriminacije glede na spol.

Uefa je tudi v tem pogledu v ospredju, ne le s spodbujanjem nogometa med dekleti s svojimi razvojnimi programi, ampak tudi z ustvarjanjem ugodnejših pogojev za sponzorje in komercialne partnerje za podporo ženskega nogometa.

Drug parameter, ki kaže, da se je ženski nogomet povzpel na sam rob prevladujočega trenda, je gledanost. Med Svetovnim prvenstvom je bila gledanost izjemno visoka, uvodno tekmo si je namreč prek TV ekrana ogledal vsak drug prebivalec države gostiteljice. Neprimerljiva priljubljenost ženskega nogometa se odraža tudi v tem, da se je kakovost igre v ženskem nogometu drastično izboljšala in da se je denar končno začel vlagati tudi v ženska moštva, kar pomeni, da je za ženske poklicna kariera v tem športu vse bolj dostopna.

Oba vzorca sta povezana in se medsebojno krepita. Uefa je tudi v tem pogledu v ospredju, ne le s spodbujanjem nogometa med dekleti s svojimi razvojnimi programi, ampak tudi z ustvarjanjem ugodnejših pogojev za sponzorje in komercialne partnerje za podporo ženskega nogometa.

V preteklosti so bile pravice do nogometne reprezentance ženskega spola ali turnirja vključene v širši paket z moško enakovrednostjo. Novembra 2017 je Uefa razvezala pravice regije do ženskih tekmovanj, kar je odprlo vrata blagovnim znamkam, ki imajo poseben interes za vstop na trg, do katerega poprej niso imele dostopa. Glede na nasičenost trga moškega nogometa so priložnosti ženskega nogometa velike. Uefa se je zavezala, da bo opolnomočila žensk nogomet in vložila pomembne finančne naložbe v ta šport ter poudarila, kako namerava izboljšati evropski nogomet.

Pregled ženskega nogometa pred Izvršnim odborom v Ljubljani II

Morda bo potrebno še vsaj kakšno desetletje, preden bo nogometna kariera postala resnično donosna možnost za večino žensk, ne pa žrtvovanje ljubezni do športa. Toda strateške odločitve Uefe, odkar je na čelu Čeferin, kažejo, da se vse pomika v to smer. Ta smer pa je prava, saj izhaja iz samih temeljev.

Kampanja »Together #WePlayStrong«, ki jo je junija 2017 začelo evropsko nogometno vodstvo, temelji na gibanjih, ki promovirajo osnovni nogomet, ter na treh najpomembnejših stebrih tega športa: spretnosti, skupnost – ekipni duh in pozitiven pristop k igri, da bo nogomet postal najbolj igran šport med ženskami v Evropi. Uefa je tudi izdala strateški vodnik za komuniciranje, s katerim bo nacionalnim zvezam po vsej Evropi pomagala s promocijo ženskega nogometa in podajala sporočila, s katerimi bo pritegnila dekleta in ženske, da se vključijo v igro nogometa, ter povečala ozaveščenost in zanimanje za ženski nogomet.

Zadnje Svetovno prvenstvo je zaznamovalo porast evropskega ženskega nogometa v svetovnem merilu, pa čeprav bi bilo primerneje reči vzpon zahodnoevropskega ženskega nogometa, saj so nogometašice že osvojile štiri zaporedne svetovne pokale za moške.

Mlade ženske se že od nekdaj ukvarjajo z nogometom, vendar do nedavnega niso bile nikoli priznane kot »prave« igralke. Večina je njihovo prisotnost v nogometu gledala kot novost in kot nekaj, s čimer bi se ženske lahko ukvarjale le za zabavo. Medtem ko drugi popularni športi, kot so odbojka, tenis in smučanje, že nekaj časa priznavajo svoje vrhunske športnice, se nogomet tega boji. Vsem so jasne prednosti telesne pripravljenosti, vključenost v skupinske aktivnosti pa je lahko le pozitivna, zato je pomembno, da razrešimo težave, s katerimi se soočajo mlade ženske, ki se želijo ukvarjati s tekmovalnim športom, natančneje nogometom. Morda si je težko predstavljati, kako bi lahko vsak kot posameznik pripomogel k rešitvi sicer širšega družbenega problema, vendar takšne spremembe v športu smo dolžni podpreti vsi.

Zadnje Svetovno prvenstvo je zaznamovalo porast evropskega ženskega nogometa v svetovnem merilu, pa čeprav bi bilo primerneje reči vzpon zahodnoevropskega ženskega nogometa, saj so nogometašice že osvojile štiri zaporedne svetovne pokale za moške. Zahodna Evropa ponuja predlogo, kaj je potrebno storiti za izboljšanje ženskega nogometa na svetovni ravni. Ne gre le za enakost spolov, temveč tudi za en najgostejših svetovnih mrež amaterskih klubov, kjer se je od leta 1985 število registriranih igralcev – 1,2 milijona – petkrat povečalo, Uefa pa namerava do leta 2024 to število še podvojiti, kljub manjšemu številu v južni in vzhodni Evropi v primerjavi s severno. Konec koncev, v športu, kjer se večina držav bori za pridobitev dobrih igralcev, je velikost nacionalnega sklada talentov tista, ki narekuje uspeh. Vseh šest evropskih držav z več kot 100.000 registriranimi nogometašicami – Nemčija, Nizozemska, Norveška, Švedska, Anglija in Francija – se je uvrstilo v četrtfinale tega Svetovnega prvenstva.

Če povzamemo, drži, da lahko mine še kakšno desetletje, preden bo nogometna kariera postala realna možnost za večino žensk. Vendar pa lahko, po zaslugi nedavnih reform vodstvenega organa evropskega nogometa in vse večjega zanimanja komercialnih sponzorjev, vsaka deklica zdaj sanja, da bo postala profesionalna nogometašica in se podala po stopinjah zvezdniških igralk, kot je Ada Hegerberg, štirikratna zmagovalka Ballon d’Or, ki ni hotela igrati za svojo reprezentanco zaradi polemike z norveško nogometno zvezo (NFF) ali Lieke Mertens, nizozemske krilne igralke, zvezdnice FC Barcelona, katere nedavno izdana avtobiografija je postala obvezno čtivo med mladimi puncami.