Je „zelena rast“ sploh mogoča?

Spoštovani gospod Zoran Kus, z zanimanjem smo prebrali vašo kolumno Je „zelena rast“ sploh mogoča?, ki je bila objavljena v zadnji Mladini (št. 38). Prvič se je zgodilo, da je vidnejši predstavnik slovenske vladne administracije javno spregovoril o nezdružljivosti gospodarske rasti in okoljske trajnosti in s tem postavili pod vprašaj ekonomsko dogmo, v katero oblikovalci politik ne smejo podvomiti. S tem ste pokazali izjemen moralni pogum, zato izražamo polno podporo vašim prizadevanjem za oblikovanje ambiciozne podnebne politike Slovenije. Čeprav se zavedamo, da je to v trenutnih razmerah malo verjetno, upamo tudi, da bodo znanstvena dognanja in empirične dokaze, ki ste jih prepričljivo nanizali v svoji kolumni, upoštevala tudi resorna ministrstva pri oblikovanju dolgoročne podnebne strategije, pri čemer imajo poleg ministrstva za okolje in prostor, ki je pristojno za podnebne spremembe, pomembno vlogo zlasti ministrstvo za finance, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V svoji kolumni tudi korektno povzamete ozadje nastanka novega političnega besednjaka, ki se odraža v krilaticah, kot so „trajnostna rast“, „vključujoča rast“, „pametna rast“, zelena rast“, „krožno gospodarstvo“, „zeleno gospodarstvo“... in med katerimi vedno bolj izstopata krožno gospodarstvo in zelena rast. Da je slednja postala del dominantnega političnega in ekonomskega diskurza v EU in njenih članicah je nedvomno najbolj zaslužna OECD, vendar je za polno razumevanje in, v naslednjem koraku, tudi dekonstrukcijo tega koncepta treba razumeti, od kod izvira in s kakšnim namenom se uporablja.

Zelena rast je bila sprejeta kot strategija za oblikovanje nove razvojne paradigme na 5. ministrski konferenci za razvoj in okolje v Aziji in Pacifiku (Ministerial Conference on Environment and Development in Asia and the Pacific) leta 2005 v Seulu, na kateri so tudi lansirali Iniciativo za okoljsko trajnostno gospodarsko rast (zeleno rast) (https://sustainabledevelopment.un.org/index.php?menu=1447). To, da je zelena rast ustoličena ravno v Seulu, ni naključje, saj je bila Južna Koreja glavna promotorka tega koncepta znotraj OECD, Association of Southeast Nations in Združenih narodov. Leta 2008 je korejska administracija pod vodstvom takratnega predsednika Leeja sprejela zeleno rast kot svojo novo vizijo razvoja, leto kasneje pa je sprejela Nacionalno strategijo do leta 2050 in petletni akcijski načrt za zeleno rast 2009-2013 z obetavnim naslovom Pot do naše prihodnosti: Zelena rast (https://www. greengrowthknowledge.org/national-documents/republic-korea-road-our-future-green-growth-national-strategy-and-five-year-plan). S tem dejanjem se je Južna Koreja želela uveljaviti kot globalna voditeljica na področju zelene rasti in v letih, ki so sledila, smo lahko poslušali hvalospeve o „čudežu na reki Han“, OECD pa je svojim članicam J. Korejo postavljala kot zgled pri oblikovanju okvirja politik za zeleno rast (https://www.oecd.org/korea/greengrowthinactionkorea.htm). Vendar so sanje, da je nasprotje med gospodarsko rastjo in okoljsko trajnostjo možno preseči, kmalu umrle. Tega ni priznal samo Global Green Growth Institute (GGGI) iz Seula v svojem poročilu iz leta 2015 (https://gggi.org/report/koreas-green-growth-experienceprocess-outcomes-and-lessons-learned/), temveč tudi sama južnokorejska vlada, s tem ko je zeleno rast v drugem petletnem akcijskem načrtu 2014-2019 nadomestila z novo paradigmo „ustvarjalnega gospodarstva“. Tako se je nekdanja predsednica Park Geun-hye v inavguracijskem govoru leta 2013 zavezala, da bo „nova administracija spodbudila novo dobo upanja, ki temelji na oživljajočem se gospodarstvu, sreči naših ljudi in razcvetu naše kulture. Za začetek bo oživitev gospodarstva poganjalo ustvarjalno gospodarstvo in ekonomska demokratizacija“ (https:// en.yna.co.kr/view/AEN20130225001500315).

Ampak opustitev izraza „zelena rast“ ni bila ovira pri tem, da Južna Koreja tega modela ne bi še naprej prodajala državam v razvoju in hitro rastočim gospodarstvom kot učinkovito strategijo za zmanjšanje revščine in socialne vključenosti ter zagotavljanje okoljske trajnosti ob hkratni gospodarski rasti.

Kot rečeno že zgoraj, je za uveljavitev koncepta „zelene rasti“ v EU in njenih članicah najbolj zaslužna OECD, ki je v zeleni rasti prepoznala priložnost za ponovno obuditev gospodarske rasti, ki je strmoglavila v gospodarstvih razvitega severa v času finančne in gospodarske krize. Sredi kaosa, ki ga je sam ustvaril, se je neoliberalni režim globalnega gospodarstva soočil še s krizo legitimnosti, za katero pa ni imel rešitve. V tem kontekstu je diskurz zelene rasti dominantnemu gospodarskemu sistemu zagotovil spoštljivo krinko, pod katero je skril svoj ostudni obraz, in mu omogočil, da se je lahko ponovno prerodil. Tako smo lahko po ugrabitvi koncepta trajnostnega razvoja, ki je malo po malo postal sopomenka za trajno gospodarsko rast, priče ugrabitve samega Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah za ponovno oživitev gospodarske rasti. Kako sicer drugače razumeti besede generalnega sekretarja OECD Ángela Gurríe iz predgovora k publikaciji Investing in Climate, Investing in Growth (2017): „Vlade po vsem svetu si prizadevajo ponovno oživiti rast svojih gospodarstev, hkrati pa zmanjšujejo vse večje neenakosti. Hkrati si močno prizadevajo za uresničevanje podnebnih ciljev, dogovorjenih s strani globalne skupnosti s Pariškim sporazumom. Ti izzivi se med seboj ne izključujejo. Imamo edinstveno priložnost za združevanje agend za podnebje in gospodarsko rast ter kratkoročno ustvarjanje vključujuče gospodarske rasti, obenem pa zagotavljamo, da bomo dosegli dolgoročne podnebne cilje“.

Pred enim letom je skupina znanstvenikov in znanstvenic v pozivu „Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti!“ zapisala: „Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo“, vendar se „politične elite vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji“. Še več, politični voditelji in voditeljice že poskušajo cepiti koncept zelene rasti na novi zeleni dogovor za Evropo (New Green Deal for Europe – NGDE), kljub temu da koalicija za NGDE med desetimi ukrepi za delovanje, ki nas usmerjajo k doseganju podnebnih ciljev, med drugim predlaga opustitev dogme o neskončni rasti (https://www.gndforeurope. com/10-pillars-of-the-green-new-deal-for-europe). In primerov nam ni treba iskati prav daleč; ravno pred nekaj dnevi se je predsednik vlade Marjan Šarec kot član skupine Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) „Novi voditelji za Evropo“ udeležil posebnega vrha o trajnostnem razvoju v New Yorku, kjer je govoril na panelu „Nov zeleni dogovor za Evropo - Evropa, kot globalni vodja na področju podnebnih sprememb in zelene rasti“ (https://www.gov.si/ novice/2019-09-23-predsednik-vlade-na-podnebnem-vrhu-in-razpravi-wef-o-trajnostnem-razvoju-ki-bo-prednostna-naloga-predsedovanja-slovenije-svetu-eu/). Glede na to da se predsednik vlade zelo rad sklicuje na zdrav razum, bo verjetno razumel, kaj je želel povedati Kenneth Boulding, eden najzgodnejših ekološko občutljivih ekonomistov, ki je že v 50ih letih prejšnjega stoletja dejal: „Da bi verjel v neomejeno rast na končnem planetu, moraš biti bodisi norec bodisi ekonomist!“ Za konec želimo poudariti, da se v gibanju za odrast zavedamo, da morajo preobrazbo v ogljično nevtralno, post-rastno gospodarstvo in družbo spremljati tudi ukrepi za spodbujanje tehnološke učinkovitosti in rešitve, ki bodo ustavile uničevanje ekosistemov in razgradnjo javnih družbenih podsistemov. Vendar je pri uvajanju novih, ti. „zelenih tehnologij“ treba ravnati previdno, saj kot ugotavlja European Environmental Bureau v svojem poročilu „Decoupling Debunked: Evidence and arguments against green growth as a sole strategy for sustainability“: „Tehnološke rešitve za en okoljski problem lahko ustvarijo nove in/ali poslabšajo druge. Na primer, proizvodnja zasebnih električnih vozil pritiska na vire litija, bakra in kobalta; proizvodnja biogoriva vzbuja zaskrbljenost glede rabe zemljišč; medtem ko proizvodnja jedrske energije ustvarja jedrska tveganja in poraja utemeljene pomisleke glede odlaganja jedrskih odpadkov“ (https://eeb. org/library/decoupling-debunked/). Posledično, oblikovalci politik se morajo otresti fantazij, da nas bo odrešila čudežna tehnologija, zlasti pa morajo politike, usmerjene v tehnološko učinkovitost, uravnotežiti s politikami za doseganje (materialne) zadostnosti. Z drugimi besedami, spopadanje s posledicami okoljskega zloma zahteva neposredno zmanjšanje obsega gospodarske proizvodnje in porabe v najbogatejših državah, med katere spada tudi Slovenija. Seveda pa se zavedamo, da ta preobrazba ne bo preprosta in bo zahtevala visoko stopnjo zrelosti in odgovornosti vsakega med nami.