Premišljeno domačenje

Restavracija Landerik
Stari trg 11
Tel.: 051 660 401
Landerikovi vas lahko porihtajo vsak dan od 8.00 do 23.00, ob petkih in sobotah potegnejo do polnoči; znotraj dneva pa zajtrk strežejo od 8.00 do 11.30, ko so na voljo kosila in ponudba a la carte.

Ambient:
v osredje Starega trga umeščen lokal je prijetno opremljen in ozvočen, glede na razporeditev miz in splošen občutek pa gre bolj za bistro kot za restavracijo.

Napitki:
obvladljiva, dobro premišljena, seveda izključno slovenska vinska karta, zmerni pribitki in precejšnja izbira vin na kozarec v vseh kategorijah, tudi sladki

Dostopnost:
po peš slalomiranju med turisti si iz ta hudega ven, tudi za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
goveja lička s polento brihten koncept sladic

Ne tako fino:
premajhne porcije (tatarski, polnjene testenine)

Polovico pokonzumiranega smo za 44 evrov dobili v obliki štirihodnega menija, druge reči pa takole: dimljena postrv 11, telečja jetra 12, polnjene testenine s tolmincem 18 in cmoki 6 evrov.

»Turizem nismo ljudje, to so divje množice! A se bom moral začeti predstavljati kot Janković?« je oni petek dopoldne začenjal vzdihovati Konzumov planerski agent, ko se je teoretično rutinska misija istovečerne rezervacije mize v kateri od zgornjeligaških ljubljanskih restavracij iz klica v klic začenjala zdeti vedno bolj nemogoča. No, na srečo se je spomnil precej frišnega, le kakšne štiri mesece obratujočega pogona Landerik na Starem trgu, kjer ne le da so imeli prostor, ampak smo celo padli v oskrbo enemu najboljših natakarskih likov zadnjega časa: možak v najboljših letih je ves večer demonstriral pravo kombinacijo ležerne izkušenosti, zavzete informativnosti in skozi kratke klepete izkazanega smisla za humor.

Dogovor o za ta večer zastavljeni prehranski in tekočinski (poleg več kot spodobnega ravnanja z vinom velja omeniti še novo znamko mineralke cana iz Goričkega) špuri je bil tako kar hitro sklenjen in nekaj minut za tem se je na enem krožniku že znašel popečen košček brioša in nanj naložen v teranovi redukciji mariniran tatarski biftek z lešnikovo majonezo, na drugem pa na peteršiljevo kremo položene rezine hladno dimljene postrvi z okisano rdečo peso in hrustljavim čipsom iz peteršiljevega korena; oboje je bilo fletno in okusno, ampak odmerek tistega tatarca je bil, kot da bi ga na mizo dala stroga mačeha v kateri od Bevkovih ubožnih povesti.

Še dobro, da se je kmalu začela druga runda. V njej je Landerik na z rjavim maslom obogaten pire položil rezino sočnih telečjih jeter, potresenih s hrustljavo pocvrto čebulo, v drugem krožniku pa je nalil na mejo med juho in rižoto postavljen drobcen ješprenj s hrustki sira kosca, zeliščnim oljem in okisano redkvico, morebitno zamero za količinico tatarčkeca je nato odpihnil še s porcijo skorajda na žlico mehkih govejih ličk v bogati vinski omaki na na mehko kuhani polenti iz koruze trdinke in s funkcionalnim dodatkom v hrenu mariniranih trakov korenja. Pri količinah velja omeniti še, da bi se – če je jed že uvrščena med glavne in nosi tako ceno – spodobilo, da bi se ekipi šestih z zanimivimi variacijami tolminca opremljenih raviolov pridružil še kakšen (recimo trije) član.

No, če za kaj, potem velja Landerika pohvaliti za preprosto in učinkovito koncipiranje ponudbe sladic, ki sta v bistvu samo dve – puhasto-hrustljavi praženec in mehak krompirjev cmok, ampak z raznolikimi precej duhovitimi in pestrimi kombinacijami dodatkov jim na mnogovrstne načine določajo sezonski, regionalni, teksturni in aromatski karakter. Zabavno in unikatno!

Zdi se, da je Landerik že blizu optimalni (varni?) stopnji ustvarjalne raz- in nadgradnje tradicionalnih okusov in kombinacij, ko bo do konca jasno tudi, ali želi biti lagodnejši bistro ali ambicioznejša restavracija, pa se bodo, domnevam, rešile tudi nekatere sedanje razlike v dimenzijah porcij in cen.