Nova doba ali le nova preobrazba kapitalizma?

Minuli ponedeljek je Greta Thunberg v zelo čustvenem govoru v Združenih narodih, kjer je potekala konferenca o »podnebni krizi«, še odločneje obsodila vse, ki mladim kradejo prihodnost: »Izginjajo celotni ekosistemi. Začenja se množično izumiranje vrst. Smo tik pred zlomom podnebja, (voditelji držav) pa nam ponujajo le zgodbe o denarju in pravljice o večni gospodarski rasti. Kako si drznete!« Tudi zaradi angažmaja Grete Thunberg pri opozarjanju na izsledke znanstvene skupnosti so mediji in politiki, ki opozarjajo na dvig morske gladine zaradi taljenja ledu, zakisanost oceanov, množično izumiranje vrst in uničevanje biotopov itd., opustili mlačno poimenovanje vzrokov tega dogajanja kot posledic »podnebnih sprememb« in »globalnega segrevanja« ter začeli uporabljati besedni zvezi »podnebna kriza« in »globalno pregrevanje«.

Mladen Dolar, profesor filozofije z ljubljanske Filozofske fakultete, moč in vpliv »učinka Grete Thunberg« pripisuje dejavniku avtizma, s tem pa ne misli njene osebne patologije, temveč tako poimenuje nov tip političnega delovanja. Pojasnjuje, da je za avtizem značilno brezkompromisno vztrajanje akterjev na poti do zastavljenega cilja ne glede na pomisleke, ki lahko morda izhajajo ob upoštevanju političnih analiz ali interesov političnih strank. Obenem pa takšen »strukturni avtizem« pomeni opustitev kognitivne disonance, tako v psihologiji imenujejo zmožnost ljudi, da hkratno presojajo protislovna dejstva, prepričanja in vednosti. Avtisti tega ne zmorejo. Ko vsa dognanja pritrjujejo tezi, da je neko ravnanje napačno, se odzovejo. »V tem smislu je avtizem res sprememba politične paradigme, zagotovo vanjo vnaša drugačno logiko,« pravi Dolar.

Po mnenju ekonomista Bogomirja Kovača bo preizkus trdnosti zelene paradigme šele prišel, kajti zahteve mladih so del paradigme, ki ruši konceptualni okvir kapitalistične ureditve.

Verjetno je prav ta brezkompromisna, z vidika »običajnega« razmišljanja malce naivna, a v znanosti utemeljena drža Grete Thunberg pritegnila mlade v boj za njihovo prihodnost. Zastavlja pa se seveda vprašanje, ali lahko takšna »antigonska« drža zatrese in pretrese okorele politične in ekonomske strukture globalne ureditve tako, da bi se v teh procesih temeljito reformirale. Zagotovo bi, kar je vidno tudi iz mnenj naših sogovornikov, rojstvo nove paradigme, utemeljene na odgovornem ravnanju z viri, močno pretreslo ne le temelje zdajšnje globalne kapitalistične ureditve, temveč odločilno vplivalo na »načine življenja« vseh prebivalcev sveta.

Nova okoljska senzibilnost

Tudi Jože Vogrinc, predavatelj sociologije z ljubljanske Filozofske fakultete, zaznava, da je »letošnje poletje kot krona otoplitev zadnjih desetletij dalo čutiti spremembe vsem, tudi mladim, kot je Greta Thunberg, in še mlajšim. Niso več pripravljeni tolerirati politike, ki dejansko ignorira to uničevanje; na papirju nemara sprejema plane in zaveze, a jih ne uresničuje in predvsem tem problemom ne posveča nikakršne stalne pozornosti in skrbi.« Toda po Dolarjevem mnenju bi bilo napak – tudi politično nespametno – zdajšnje okoljevarstvene proteste opredeliti le kot zahteve določene generacije, mladosti, ali morda le z generacijskim »konfliktom«. Spomni, da se je prav s »kulturalizacijo« množičnega gibanja, ki je vzniknilo v letu 1968, nevtralizirala njegova politična ost«, s čimer se je pred očmi izgubil domet tega, za kar si je gibanje prizadevalo. Tudi udeležence in podpornike zdajšnjih okoljskih »stavk« zato po njegovem ne smemo opredeljevati le kot biološko kategorijo, ne da bi jo sočasno opredelili tudi v njenih socialnih razsežnostih. »Generacija v tem pomenu zato zaobjema ne le zdaj mladih ljudi, temveč velik del človeštva, ki bo moral plačevati za grehe svojih staršev in dozdajšnjega ekološko potratnega življenja,« pravi Dolar.

Iz najnovejših javnomnenjskih raziskav je vidno, da podnebno krizo – tudi zato, ker njene posledice ljudje vse bolj občutijo v vsakodnevnih življenjih – velika večina opredeljuje kot enega izmed največjih težav današnjega časa. To velja zlasti v Evropi. Kar 93 odstotkov vprašanih v raziskavi Eurobarometra, opravljeni aprila letos, je podnebne spremembe navedlo za resen, 73 odstotkov pa za zelo resen problem. V delu raziskave, kjer so vprašani lahko izpostavili več žgočih problemov, je kar 60 odstotkov Evropejcev in Evropejk navedlo podnebne spremembe za najresnejši problem sveta. Iz raziskave je še vidno, da vse več Evropejcev meni, da so tudi sami s svojim ravnanjem odgovorni za zdajšnjo podnebno krizo, več kot 80 odstotkov vprašanih pa zagovarja zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in vzpostavitev finančnega mehanizma za prehod na čistejše vire energije.

Zanimiva je raziskava ameriškega raziskovalnega inštituta Pew o mnenju Američanov in Američank glede podnebnih sprememb. Raziskovalci so namreč na podlagi zbranih podatkov zaznali močno povezanost med zaupanjem v znanstvene analize podnebnih sprememb in političnimi prepričanji; 70 odstotkov vprašanih Američanov, ki volijo Demokratsko stranko, verjame, da znanstveniki dajejo prave informacije o vzrokih za podnebne spremembe, med vprašanimi volivci Republikanske stranke pa je takšnih le 15 odstotkov. Ti namreč menijo, da so znanstveniki prikrojili svoje raziskave zaradi želje po napredovanju (57) ali politične opredelitve (54 odstotkov vprašanih).

Sociolog Jože Vogrinc vidi v »podnebnih stavkah« oblike boja, ki morajo imeti tak učinek na institucije, kakršnega ima na človeško telo, če ga polijemo z mrzlo vodo: vrže ga iz tira in morda celo prebudi.

Seveda pa je iz raziskav in mednarodnega tiska povsem jasno, da se za večino združenj, ki danes zanikajo podnebne spremembe, skrivajo interesi kapitala. Zanj namreč okoljevarstveno gibanje – denimo z zagovarjanjem davka na ogljični odtis – pomeni oviro za nadaljnjo ekstenzivno rast, na podlagi katere »plemenijo« kapital. Dokazano je tudi, da ta združenja in podjetja, zlasti ameriška, financirajo ali drugače podpirajo tudi nekatere evropske stranke, ki svoje programe utemeljujejo tudi na »zanikanju« podnebnih sprememb. Mednje sodi tudi nemška skrajno desna Alternativa za Nemčijo, ki je v zadnjem letu na svojih profilih družabnih omrežij surovo, tudi z norčevanjem iz njenega avtizma, napadala okoljevarstvenico Greto Thunberg. Pomenljivo pa je, da so se v sklopu lani sprejete vizije EU z naslovom Čist planet za vse k razogljičenju do leta 2050 zavezale vse članice Unije, omahujejo le države Višegrajske skupine z izjemo Madžarske.

Zagotovo se je odnos ljudi do okolja v zadnjih letih temeljito spremenil. Mladen Dolar pravi, da bi dozdajšnjega lahko imenovali s starim avstro-ogrskim izrekom: Situacija je katastrofalna, ni pa še resna. »Ta izrek zelo dobro povzema splošno držo, ki jo ljudje, ne le v Avstro-Ogrski, s svojo naravnanostjo k zagotavljanju udobnega življenja navadno prevzamejo. Danes je zmožnost ohranjanja takšne drže na preizkušnji, kajti ljudje tudi v svojih neposrednih življenjih občutijo posledice sprememb. Vsa znanstvena dognanja in grafikoni nam utemeljujejo, da ne moremo več ravnati v skladu z avstro-ogrskim rekom; v kolektivno zavest je vstopilo spoznanje, da situacija je resna,« pravi Dolar. Seveda pa se lahko zgodi, če navkljub svarilom znanstvene skupnosti pravih ukrepov na področju preprečevanja podnebne krize ne bomo udejanjili, da bo obveljala misel Slavoja Žižka v Independentu, da bomo »zagotovo vedeli šele takrat, ko bo prepozno«.

S protesti do nove politike?

Mladi, ki se borijo za svojo prihodnost, so morda znanilci nove paradigme v globalnem razvoju, vendar bo pot do njenega udejanjanja še dolga in zagotovo trnova. Tudi Bogomir Kovač, profesor ekonomije z Ekonomske fakultete, opredeljuje globalno okoljsko gibanje za pozitiven premik v pravo smer, vendar se po njegovem ta čas »vzpostavlja šele kot zavest, tudi kot slaba vest. Za vsakogar, ki ima rad glasbo, so protesti kot nova, čudovita melodija v zraku, vendar ta čas več kot glasba to še ni. Protesti so eden izmed vzvodov sprememb, ne morejo pa biti ’arhimedova točka’. Vse največje spremembe v zgodovini se morajo zgoditi v realni politiki, tudi na osnovi interesov nosilcev kapitala, ki bi bil pripravljen taktično ustvariti, voditi in upravljati družbene spremembe.«

Dejstvo, da je v zadnjih letih zelena paradigma znova v ospredju političnih razprav in programov, izpričuje tudi zgodovinski uspeh evropske stranke Zeleni na evropskih volitvah, saj imajo v novem sklicu 70 poslancev, 19 več kot v prejšnjem, zgolj v Nemčiji pa je zanje volilo 22 odstotkov volivcev. Vidno je tudi, da so tudi stranke z levosredinske politične opcije spoznale, da jih je iskanje »tretje poti« potisnilo v slepo ulico, v brezidejno vegetiranje na političnem prizorišču, okoljevarstvo pa je »področje, kjer senzibilnost narašča, ljudje so pripravljeni prisluhniti in se organizirati«, pravi Kovač. Obenem je zelena paradigma po Kovačevem mnenju vse močnejša tudi zato, ker ekološke teme zahtevajo celovit pristop in obravnavo, kar je v sozvočju z današnjim iskanjem celovitih programskih shem, primerne zapletenim in prepletenim težavam današnjega časa.

»Zeleni val« seveda ni prvič zajel političnih razprav. Tudi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bil močno zaznaven, saj so v nekaterih strankah skušali z izpostavitvijo te problematike nevtralizirati moč neoliberalnih politik. Toda Jože Vogrinc umešča zdajšnje okoljsko gibanje v polje onkraj politične ločnice levo-desno. »Domišljije generacij, ki jim grozijo neobvladljive okoljske katastrofe hkrati z neobvladljivimi družbenimi katastrofami, nakazanimi z žrtvovanjem prihodnosti kapitalu po krizi 2007/8, prekarizacijo dela in obsedenostjo z ’varnostjo’, ne more več zadovoljiti niti liberalni status quo niti parlamentarna politika in medijski konsenz, za katera je vsak socialni ukrep ’skrajna levica,« pravi. Usmeri nas k branju študije Bruna Latoura Prizemljitev. V njej francoski sociolog namreč trdi, da danes – v tako imenovanem antropocenu – političnih razmerij ne določa več ločnica med zagovorniki globalizacije in tistimi, ki zagovarjajo vrnitev pod zatočišče nacionalnih držav – torej med kozmopolitskimi liberalci in nacionalisti oziroma levičarji in desničarji –, temveč se nove politične opredelitve oblikujejo na temelju konkretnejših, snovnejših vprašanj, ki so v bistvu ekološka: Koliko nas je na planetu? Kje živimo? V kakšnem podnebju? Kaj jemo? Kako izkoriščamo drug drugega? Kako si postavljamo meje v izkoriščanju? In tako dalje. Po Latourovem mnenju tako ravnamo zato, ker se vse bolj zavedamo, da so vsi žgoči problemi človeštva – migracije, populizem, neenakost itd. – posledice podnebnih sprememb. Gre za teme, ki smo jih doslej opredeljevali kot »socialna vprašanja«, pri čemer je bila naša definicija »socialnega« preozka. »Jasno je postalo, da se udejanja, kar priporoča Latour: bistveni del političnega telesa, njegova intelektualna in generacijsko sveža ost, se odvrača od levo-desnega konflikta kot načina razumevanja družbenih bojev, k prizadevanju za zemeljsko politično usmeritev k ohranjanju življenja, nasproti ’nezemeljski’« fantazijam vernikov v neskončno akumulacijo,« pravi Vogrinc. In obenem izraža pričakovanje, da bo »zemeljska politika radikalizirala nekatere skupne poteze rednih stavk po modelu Grete Thunberg in permanentnega motenja delovanja nedovzetnih institucij, kakršnega demonstrirajo zadnje tedne v Hongkongu, a je bilo že prej nakazano v gibanju Zavzemimo, v slovenski vstaji 2012/3 in še prej. Da bo jasno: ne gre za nasilje nad komerkoli, ampak za oblike boja, ki morajo nazadnje imeti tak učinek na institucije, kakršnega ima na človeško telo, če ga polijemo z mrzlo vodo: vrže ga s tira in morda celo prebudi.«

Zagotovo se takšna paradigma prebija v ospredje tudi zato, ker si mladih, ki zahtevajo pravico do prihodnosti, nihče ne upa zaustaviti z nasiljem. Toda pravi preizkus o trdnosti nove paradigme bo po mnenju Bogomirja Kovača šele prišel, kajti v dolgoročni perspektivi so njihove zahteve del »paradigme, ki ruši konceptualni okvir kapitalistične ureditve, saj zahteva drugačen način gospodarjenja«. Jasno namreč je, pravi tudi Mladen Dolar, da bi »s tem, kar moramo storiti, da bi obvarovali okolje, zmanjšali gospodarsko rast, to pa je zmožno storiti le z odmikom od neoliberalnega trenda iz zadnjih desetletij in z zavedanjem, da morata udejanjanje zelene politike spremljati omejevanje povečevanja neenakosti in redistribucija bogastva«.

Ne antropocen, temveč kapitalocen

Dolar pravi, da je danes sicer veliko govora o antropocenu – s tem terminom navadno opredeljujejo današnjo dobo, v kateri naj bi bilo delovanje človeka v razmerju do »narave« tako vseobsegajoče, da je postalo že biološka kategorija –, vendar je po njegovem v takšni opredelitvi kar nekaj zameglitev. »Veliko avtorjev trdi, da v resnici ne gre za antropocen, ampak kapitalocen. S tem poudarkom opozarjajo, da je kapitalizem tisti družbeni red, ki je povzročil takšne posledice na okolje, kot jih je, pa tudi, da je vsako govorjenje ali moraliziranje glede vzrokov neprimerno, če jih ne postavimo v jasne politične parametre. Seveda so za onesnaženje okolja odgovorni interesi kapitala, ki je zmožen hitre rasti le, če ne upošteva tistih dejavnikov, ki zadevajo skrb za okolje ...«

Filozof Mladen Dolar meni, da v resnici ne živimo v antropocenu, ampak kapitalocenu. S tem opozarja, da je kapitalizem tisti družbeni red, ki je povzročil takšne posledice na okolje.

Marsikdo vidi zdravilo za preprečitev podnebne krize v odmiku od koncepta gospodarske rasti, saj naj bi s takšnim ravnanjem – kar zadeva izkoriščanje naravnih virov – manj obremenili okolje. Toda Bogomir Kovač svetuje previdnost pri udejanjanju rešitev, ki zadevajo omejeno, ničelno ali celo negativno rast. Po njegovem je bistveno vprašanje, za kakšno rast gre. »Po eni strani lahko tako kot do zdaj utemeljujemo rast na ekstenzivni uporabi proizvodnih virov, ali pa poskušamo novo rast zasnovati z vključevanjem trajnostnih vidikov,« dodaja pa, da se ta čas rasti ne moremo odpovedati tudi zato, ker morajo manj razviti predeli sveta nadoknaditi razvojni zaostanek. Opozarja še, da je porazdelitev znanja in tehnologij, ki lahko izboljšujejo kakovost rasti, skoncentrirana v razvitem, bogatem delu sveta. Tudi zato se je treba po njegovem vedno vprašati, kakšni interesi se morda skrivajo za na videz človekoljubnimi motivi. »Morda je tudi pri vprašanju okolja stara paradigma v novi preobleki. Zato se je treba vprašati, ali se pri vsem govoru o trajnostni rasti morda ne skriva poskus politične dominacije nerazvitega dela sveta, ali pa – povedano v klasičnem tržnem jeziku – poskus oblikovanja globalne tržne niše, kjer bodo zagotavljali v novi preobleki nove profite,« pravi. Zato je treba spremljati odločitve nekaterih največjih ameriških korporacij – med njimi tudi paradnih konjev »Silicijeve doline«, Microsofta, Amazona, Twitterja, Googla –, ki so se tik pred podnebnim vrhom v ponedeljek zavezali k spoštovanju zahtev pariškega sporazuma o zmanjšanju emisij v ozračje in napovedali velike investicije v razvoj obnovljive energije. Nedvomno pa drži, da je spremenjeno vzdušje, ki zadeva vse večjo netoleranco javnosti do zagovornikov kovanja dobička za vsako ceno in do ne(o)brzdanega povečanja neenakosti na račun okolja, že občutno tudi v poslovnih in kapitalu naklonjenih medijskih krogih. Nedavno je tudi časnik Financial Times obljubil nov pristop v vrednotenju kapitala, saj bo zdaj »ocenjeval« investicije in projekte tudi na podlagi njihovega vpliva na družbo in okolje.

Trajnostno zasnovana rast, povečevanje deleža obnovljive energije in zmanjšanje uporabe fosilnih goriv, krožno gospodarstvo ter razvoj novih, energetsko manj potratnih tehnologij in tehnologij za »skladiščenje« energije seveda lahko veliko prispevajo v boju proti podnebnim spremembam. Vendar brez korenitejših posegov v globalno strukturo kapitalističnega sistema, ki temelji na povečevanju dobičkov, ni mogoče v zadostni meri in pravočasno preprečiti pregrevanje podnebja. Zato je treba iskati rešitve, s katerimi bi sočasno naslovili dva ključna problema »kapitalocena«: povečevanje neenakosti in podnebno krizo. To je v osrčju programa Green New Deal, katerega prepoznavni obraz je demokratska kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez, za svojega pa ga je prevzel tudi vnovični kandidat za ameriškega predsednika Bernie Sanders. Program, ki se že s poimenovanjem navezuje na New Deal, s katerim je ameriški predsednik Roosevelt v času druge svetovne vojne povlekel ameriško gospodarstvo iz zastoja, je namreč v osnovi zasnovan na temelju velikanskih investicij v »zelena« in »pravična« delovna mesta ter v infrastrukturo s ciljem razogljičiti in preobraziti ne le energetski sektor, temveč celotno ameriško gospodarstvo. »Gre za vizijo novega tipa gospodarstva, zgrajenega na osnovi uvedbe novega principa v družbenih in ekonomskih odnosih. Ne gre le za zmanjševanje emisij, temveč tudi za reševanje drugih simptomov in disfunkcij ekonomije poznega kapitalizma: vse večje neenakosti in koncentracije oblasti na vrhu,« pojasnjuje ta »zeleni načrt« na portalu spletnega medija Vox David Roberts. »V svojem bistvu je Green New Deal oblika socialnodemokratičnega populizma. Njegov namen je vključiti vse državljane v skupni projekt prilagajanja na 21. stoletje tako, da se znatno izboljša kakovost življenj pripadnikov revnega in srednjega razreda. Zahteva nov premislek o vsem v družbi iz tega novega osišča. Nova družbena pogodba.«

Povsem očitno je, da mora zelena paradigma, da bi bila pravična, vključevati tudi transformacijo družbe in gospodarstva, verjetno tudi s prerazdelitvijo bogastva v obliki radikalne obdavčitvene lestvice in davkom na ogljični odtis, kar med drugim v svoji najnovejši knjigi predlaga ekonomist Thomas Piketty. Če takšnih ukrepov ne bo, tvegamo – kot je v Independentu z navedbo posebnega poročevalca ZN Philipa Alstona zapisal Slavoj Žižek – »scenarij ’podnebnega aparthajda’, kjer si bodo bogati plačali beg pred pregrevanjem, lakoto in konflikti, preostali pa bodo prepuščeni trpljenju«. Tisti, ki so najmanj odgovorni za globalne izpuste, bodo imeli zato najmanj možnosti, da se pred njimi zavarujejo. Tudi takšni distopiji se danes upirajo mladi.

O vlogi Grete Thunberg

Kako se izogniti temu, da bi Greta Thunberg postala naš odpustek 

Dino Mehle, politolog

V smislu podnebnega aktivizma je naredila že vse, kar se je dalo, in mobilizirala je vse, ki jih je lahko. Tudi Greta Thunberg sama pravi, da nima kaj več dodati in da je potreben nov akter. Pa si tega res želimo? Ali nam Greta v podobi vodje ugaja, ker s tem z naših ramen prevzema odgovornost? Naš Facebook nas prikazuje kot neutrudne ekoborce, toda naša dejanja niso ravno konsistentna z našo javno podobo. Vsi po vrsti kupujemo odpustke in Greta je zadnja v vrsti odpustkov. Uteleša naše pobožne želje o učinkovitem boju proti neizbežni podnebni katastrofi. In mi se z odpustki zadovoljimo, četudi sistemske rešitve ni na spregledu.

Val ozaveščenih mladih in starih z Greto Thunberg na čelu je brez dvoma povzročil nujni preskok v družbeni zavesti. A ozaveščenost ni več problem – v Evropi danes skoraj ni stranke, ki ne bi v programu vsaj omenjala podnebne problematike. A na nekatere stvari je treba biti pozoren. Na primer na pesimizem in cinizem. Med mladimi je na primer že tako dovolj pesimizma in cinizma in slednja delujeta produktivno, a le do stopnje ozaveščenosti. Potem kriki in protesti postanejo rutina brez prave učinkovitosti. Zato na tej stopnji potrebujemo optimizem in proaktivnost. Alternative fosilnim gorivom so vsako leto boljše, generacije politikov se menjajo, tudi Aziji kot industrijski velesili se okoljevarstvo ne zdi več fiktivni koncept. To ni tolažba ali opravičilo, temveč motivacija.

Soočiti se moramo tudi s kritiko Grete Thunberg. Marsikdo, ki sicer sam ne dvomi o klimatski kataklizmi, ki je pred nami, dviga nos nad deklico in njeno kampanjo. Na drugi strani goreči podporniki Grete delujejo ekskluzivno. In tako se ustvarja delitev, ki je nepotrebna in kontraproduktivna. Zakaj bi kritizirali, ko bi se pa mogli združiti proti skupnemu problemu? Združitev še ne pomeni soglasja: če se strinjamo o obstoju globalnega segrevanja in da moramo ukrepati zdaj, to ne pomeni, da se moramo strinjati o vsem. Zdaj res ni čas za ekskluzivnost. Združitev je mogoča zgolj, če se tolerirajo naša nesoglasja. Kot pravi francoski radijec Raphaël Enthoven: če med ’dobrimi ljudmi’ nekateri ne želijo poklekniti pred zlatim teletom v podobi otroka, predlagam, da so še vedno dobrodošli. Lahko se borimo tudi brez podrejanja.

Marsikdo, ki sicer sam ne dvomi o klimatski kataklizmi, ki je pred nami, dviga nos nad deklico in njeno kampanjo.

Morda je Greta Thunberg res zgolj podoba, ki mobilizira. Morda je res privid, predvsem pa naš izgovor. Ampak združujoč privid, ki mobilizira ljudi, je pač boljši kot zapletena resnica, ki ne vodi nikamor. Da, Greta Thunberg je ikona. Njena popularnost pa ne izhaja iz njene učinkovitosti, ampak iz njene vloge.

Vloga Grete Thunberg je v smislu ozaveščanja nepogrešljiva in hvale vredna. Postala je obraz generacije Z, motivirala marsikaterega mladostnika po svetu. Ampak nehajmo 16-letnico tiščati na podij kot starši, ki svoje neuresničene srednješolske ambicije živijo skozi svojega otroka. Na ta podij mora pač stopiti vsak, ki misli resno.