Strah pred odgovornostjo

Vprašanje financiranja zasebnega šolstva, kakršno si je zamislilo ustavno sodišče, je znova stvar političnih pogajanj. Ne prvič. Pred nekaj meseci predlog ministrstva za šolstvo, ki je želelo financirati samo obvezni del programov, tudi zaradi nasprotovanja koalicijske SMS ni dobil dovolj podpore.

Zgodba je sicer znana, ustavni sodniki so že pred petimi leti na pobudo staršev in Zavoda svetega Stanislava presodili, da je financiranje javno veljavnih šolskih programov zasebnih šol v neskladju z ustavo. Od tedaj politika glede tega vprašanja ne more doseči soglasja.

A trditi, da je kriva le politika, bi bilo nesmiselno. Krivi so tudi ustavni sodniki. Prvič zato, ker je njihova odločba napisana nejasno in omogoča različne razlage, in drugič, ker je ta odločitev diametralno nasprotna tisti, ki jo je o enaki zakonski materiji enkrat poprej že sprejelo ustavno sodišče; takrat so o njej presojali drugi sodniki in sodnice. Zaradi tega ima zadnja odločitev manjšo strokovno in pravno legitimnost.

Vsega tega, vseh teh vprašanj ne razume dobro niti predsednik vlade Marjan Šarec. V intervjuju s Tanjo Gobec za TV Slovenija je prejšnji teden malce v stiski dejal, da ima preprosto dovolj. Ne gre se več. »Ne vem, mogoče bi pa moralo kar ustavno sodišče samo povedati, kako naj se ta zadeva reši, ker očitno je to v naši družbi kar velik problem – doseči konsenz okoli tega šolstva, si pa moramo seveda prizadevati za to, da bi ustavna odločba bila upoštevana in da bi končno to zadevo dali z mize.«

V parlamentarnih demokracijah ustavno sodišče ni zakonodajni organ, njegova naloga ni iskanje rešitev, političnega soglasja, naloge ustavnega sodišča so strogo omejene. Ustavni sodniki odločajo o skladnosti zakonov in drugih pravnih aktov z ustavo. Zakone pišejo druge institucije in organi, lahko tudi državljani, a nazadnje jih sprejema državni zbor. Ustavno sodišče je povezano z varovanjem ustavnosti. Spoštovanje njegovih odločb je obvezno, a hkrati ustavno sodišče nima pravih vzvodov za uveljavitev teh odločb.

Vse to bi moral Marjan Šarec dobro vedeti. In vedeti bi moral, da tudi odločbe ustavnega sodišča niso svete, nedotakljive. V Sloveniji smo enkrat že doživeli, da je parlament z ustavno večino »preglasoval« odločitev ustavnih sodnikov o volilnem sistemu. Temu »parlamentarnemu udaru« je kasneje pritrdila tudi Beneška komisija Sveta Evrope, ki je zapisala, da slovenska sprememba ustave, »obvoznica« okoli odločitve ustavnega sodišča, ni bila v neskladju z evropskimi demokratičnimi standardi.

Šarec se torej moti. Ustavni sodniki niso tukaj zato, da bi pisali zakone. Težave in nesoglasja v slovenski družbi, povezani s financiranjem zasebnega šolstva, so prvovrstno politično vprašanje. In prav je, da ga reši politika. Ljudje, ki so jih izvolili volivci.

Trditi, da je Slovenija zaradi spora o financiranju zasebnega šolstva čudna država, pa bi bilo sprenevedanje. Različne države poznajo različne rešitve. Sosednja, domnevno bolj versko naravnana Italija je pri tem vprašanju popolnoma jasna. Tam zasebne šole na ravni obveznega osnovnošolskega izobraževanja ne dobijo nikakršnih posebnih javnih finančnih sredstev.